Jedro

Bistvo dublinskega postopka tako ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje.

Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.

Prosilec je tako tisti, ki mora izpostaviti relevantne in dovolj resne subjektivne okoliščine, pri čemer pavšalno sklicevanje v tožbi, da sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem predstavljajo splošno znano dejstvo, ne zadostuje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 20. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 29. 12. 2025 v Republiki Sloveniji drugič podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 12. 6. 2023 in 4. 4. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Prejela je odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

3.Dne 22. 1. 2026 je toženka seznanila tožnika s potekom dublinskega postopka in ob prisotnosti tolmača z njim opravila osebni razgovor. Čeprav je prosilec na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka zaključila, da ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izhajajoč iz njegovih navedb na osebnem razgovoru je ugotovila, da je bil prosilec v azilnem domu nekaj dni. V tem času je imel na voljo hrano, nastanitev in zdravstveno oskrbo. Njegovo navedbo, da je bilo zanj bivanje v azilnem domu paranoično, je ocenila za posplošeno in neizkazano. Izpostavil je namreč zgolj en incident z varnostnikom, pri čemer so bile tudi tovrstne trditve zelo splošne in malo verjetne (varnostnik naj bi ga pretepel, ko ga je prosil za zdravilo za boleč zob). Četudi bi navedeno držalo, gre po stališču toženke za enkraten dogodek (ostali varnostniki so situacijo umirili, tožnik pa je od drugega varnostnika prejel zdravilo za boleč zob, četudi mu slednji ni dolžan zagotavljati zdravniške oskrbe), ki ne predstavlja poniževalnega in nečloveškega ravnanja. Dodala je, da očitno prosilec ni imel življenjsko ogrožajočih zdravstvenih težav, saj je azilni dom samovoljno zapustil in se odpravil proti Sloveniji, čeprav bi se naslednjega dne lahko oglasil pri zdravniku. Ob dejstvu, da je Hrvaška članica Evropske Unije s primerljivim sistemom mednarodne zaščite, je zaključila, da ne obstajajo ovire za njegovo vrnitev. Toženka nadalje ni spregledala, da so v azilnem domu opravili razgovor s tožnikom, v zvezi s katerim ni omenjal nobenih težav. Ob razgovoru je bil prisoten tudi tolmač. Postopek mednarodne zaščite mu je bil tako omogočen, pri čemer naj bi se po lastni izpovedbi sam odpovedal podani prošnji, s čimer je zlorabil institut mednarodne zaščite. Po opravljenem razgovoru je zapustil azilni dom in odšel v Slovenijo.

Bistvene navedbe strank postopka

4.Tožnik vlaga tožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti in notranja nasprotja, da ga ni moč preizkusiti. Poudarja, da je izvorno državo zapustil, da bi preživel. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi bilo njegovo življenje hudo ogroženo, saj ta država zanj ni varna. Toženki očita nepravilno upoštevanje njegovih navedb na osebnem razgovoru. Izrecno je namreč poudaril, da so ga na Hrvaškem diskriminatorno obravnavali. Tako ga je v azilnem domu pretepel varnostnik, ob zobobolu pa ni dobil primerne oskrbe. Tudi prehrana ni bila ustrezno organizirana. Hkrati s strani hrvaških organov ni prejel nobenega dokumenta o azilnem postopku, česar toženka neutemeljeno ni preverila. Dodaja, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško izpostavljen nevarnostim in nečloveškemu ravnanju. Navedena država je zaradi izjemnega povečanja števila beguncev do njih odklonilna, z njimi nečloveško in ponižujoče ravna, jim ne nudi nastanitve, hrane, prav tako jim ne pojasni osnovnih pravic in pravil postopka. Ker so prosilci pod hudim pritiskom policistov, podpišejo dokumente, čeprav sploh ne vedo, kaj so podpisali. Toženki očita, da je sicer navedla vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v Republiko Hrvaško, pri čemer ni pojasnila vira, zato se do teh navedb ne more opredeliti. Tudi sicer navedeni primeri ne odražajo resničnega stanja. Nenazadnje je bil v Sloveniji organiziran protestni shod proti odločitvam toženke, ki pomenijo vračanje prosilcev na Hrvaško, o čemer so poročali mediji. V zvezi s tem se sklicuje na tri spletne strani. Iz istih razlogov podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne rešitve predmetnega upravnega spora. Težko popravljivo škodo po njegovem mnenju predstavljajo nečloveške razmere, v katerih bi se znašel v primeru vrnitve na Hrvaško. V dokaz svojih trditev predlaga vpogled v upravni spis ter lastno zaslišanje.

5.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru z izjemo incidenta z varnostnikom ni navajal težav z drugimi osebami. Prav navedbe tožnika na razgovoru nadalje potrjujejo dejstvo, da je na Hrvaškem podal prošnjo, ki jo je kasneje po lastni navedbi umaknil. Neutemeljene so posledično tožbene navedbe, da prošnja ni bila podana. V nasprotnem primeru tožnik po predaji Hrvaški ne bi bil nastanjen v azilnem domu. V zvezi s tem izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023. Dodaja še, da razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, niso predmet tega postopka, saj se predaja Hrvaški in ne Alžiriji. Vztraja na stališču o neobstoju ovir za predajo. Dodaja, da poročanje o protestih predstavlja zgolj izražanje mnenja in ni neizpodbiten dokaz o sistemskih pomanjkljivostih v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem. Posledično sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi še poudari, da mu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Meni, da je pravica do nečloveškega ravnanja absolutna pravica, zato ni treba dokazovati sistemskih pomanjkljivosti, ampak zadošča že kršitev te pravice. Sklicuje se na 32. uvodno izjavo Uredbe Dublin III, ki od držav članic predvideva spoštovanje mednarodnega prava in sodne prakse ESČP ter spoštovanje načela nevračanja. Navaja, da so države članice EU dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP in upoštevati, da so vsebinska merila, določena v citiranih pravnih aktih, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Poudarja, da se 3. člen EKČP uporablja tudi v primerih, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz namernega ravnanja državnih organov. Izpostavlja, da je bil na Hrvaškem neprimerno obravnavan. Tako je bil deležen neprimerne zdravstvene oskrbe, neprimernega ravnanja policistov ter prehrane. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), št. 84523/2017 (Daraibou proti Hrvaški), v kateri je sodišče ugotovilo, da hrvaški policisti in uradne osebe kršijo človekove pravice beguncev in drugih migrantov, pri čemer sodišče ni ločevalo med enimi ali drugimi uradnimi osebami. Da v tovrstnih postopkih obstajajo nepravilnosti, izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča v zadevi I U 333/2023, na katero se sklicuje. Vztraja, da hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer ali prošenj (s prisilnim vračanjem v BiH ter fizičnim in psihičnim nasiljem), kar predstavlja sistemsko pomanjkljivost. Hrvaška nadalje ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na katerih piše, da morajo državo zapustiti v roku 24 oziroma 48 ur, kar je kontradiktorno temu, da je bil vnesen v bazo EURODAC. Gre za premišljen sistem. Policija bi mu morala izročiti t. im. dokument "Potvrda o registraciji", česar pa neutemeljeno ni storila. Namesto tega je prejel odločbo, da mora v roku zapustiti hrvaško ozemlje, kar pa nasprotuje 9. točki uvodne izjave Direktive o vračanju. Meni, da že iz hrvaške zakonodaje izhaja, da je tujcem tam dostop do mednarodne zaščite onemogočen in da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tujcu se na primer tolmača zagotovi le na njegovo zahtevo, pri čemer se ga o tem ne pouči. V primeru vrnitve bi morali imeti tudi pravico do pravne pomoči. Da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, po njegovem mnenju izhaja tudi iz sodbe I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4012/2025, ki se nanaša na zadevo, pri čemer posameznih listin ob soglasju strank ni posebej naštevalo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika, in sicer kopijo izpodbijane odločbe (priloga A2) in tožnika zaslišalo. Sodišče je opravilo še vpogled v spletne strani oz. časopisne članke, na katere se je skliceval tožnik v tožbi.

Odločitev sodišča

Glede I. točke izreka

Tožba ni utemeljena.

8.Sodišče uvodoma ugotavlja, da se o tožnikovi prošnji v okviru dublinskega postopka v Sloveniji odloča drugič. V prvem postopku, ki je pred naslovnim sodiščem potekal v zadevi I U 1208/2025, je sodišče 12. 9. 2025 njegovo tožbo zavrnilo in potrdilo sklep toženke, ki je odločila, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni izkazal ovir za njegovo predajo, saj ni bilo moč najti sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V tistem postopku se je tožnik skliceval na nasilje policistov, čemur pa toženka in sodišče nista verjela. Prav tako ni izkazal, da v azilnem domu, kjer je preživel sedem dni, ni bilo ustrezne oskrbe.

9.Iz podatkov upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je navedena odločba sodišča postala pravnomočna 8. 10. 2025, tožnik pa je bil že 4. 4. 2025 predan Republiki Hrvaški, od koder je 8. 4. 2025 zopet prišel v Republiko Slovenijo. Tu je vnovič zaprosil za mednarodno zaščito, pri čemer je toženka ponovno odločila, da se njegova prošnja zavrže, saj je za obravnavo prošnje odgovorna Republika Hrvaška (izpodbijan sklep).

10.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v njem. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep celovit, notranje skladen in omogoča seznanitev s posamezni razlogi odločitve. Tožnik posledično s pavšalno navedbo, da izpodbijanega akta ni moč preizkusiti, ne more uspeti.

O odgovornosti za obravnavo prošnje po Uredbi Dublin III

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Bistvo dublinskega postopka tako ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. V primeru, če pristojni organ ugotovi, da je za obravnavo prošnje v skladu z Uredbo Dublin III, pristojna druga država, njegovo prošnjo zavrže. Sodišče v upravnem sporu tako presoja zakonitost sklepa, s katerim je pristojni organ prošnjo zavrgel kot nedopustno (na podlagi 51. člena ZMZ-1) in odločil o predaji prosilca odgovorni državi. Predmet presoje torej niso razlogi za preganjanje v izvorni državi, temveč vprašanje, ali je slovenski organ pravilno uporabil merila iz Uredbe Dublin III. Sodišče se posledično ne bo opredeljevalo do tožbenih navedb, s katerimi tožnik izpostavlja razloge za zapustitev izvorne države, saj slednje za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno.

1.Tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da ga je kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC vnesla Hrvaška, ki je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. V prvi pripravljalni vlogi se sicer sklicuje na nedovoljeno ravnanje policije pri vnosu v EURODAC bazo in izpostavlja, da se prstni odtisi v teh postopkih jemljejo pod prisilo, pri čemer so njegove navedbe povsem pavšalne in nekonkretizirane ter kot take ne omogočajo individualne obravnave. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. On je tisti, ki mora navesti vse relevantne okoliščine posameznega primera, pri čemer morajo biti te okoliščine konkretizirane vsaj do te mere, da je mogoča individualna presoja. Tej dolžnosti tožnik po oceni sodišča ni zadostil, pri čemer so njegove navedbe tudi sicer prepozne, saj jih poda šele v prvi pripravljalni vlogi, pri čemer ne pojasni, zakaj se nanje ni skliceval v upravnem postopku. Gre za dejstva, ki so nedvomno obstajala in mu bila znana že takrat, zato jih sodišče na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dolžno upoštevati. Tožnik je v svojih navedbah tudi sicer kontradiktoren. Tako po eni strani trdi, da se je svoji prošnji na osebnem razgovoru odpovedal, kar kaže na to, da jo je podal, po drugi strani pa izpostavlja, da hrvaški policisti tujcem onemogočajo dostop do azilnega postopka, na podlagi česa je moč sklepati, da je prošnjo želel podati, a naj bi mu bilo to preprečeno.

2.Po presoji sodišča tako ni izpodbita ugotovitev toženke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče sprejema oceno toženke, da na slednje v prvi vrsti kažejo navedbe na osebnem razgovoru, kjer je tožnik poudaril, da je bil nastanjen v azilni domu. Če dejansko prošnje ne bi podal, do opisanega postopanja hrvaških organov ne bi prišlo, temveč bi bil obravnavan kot tujec.

3.Ob povedanem je sklep toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje in da bo na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III predan Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, pravilen. Čeprav tožnik želi doseči obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo. Glede sistemskih pomanjkljivosti

4.Tožnik izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

5.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Dublinske uredbe ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

6.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je sicer izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

7.Vendar pa je o takšnem dolžnostnem ravnanju države moč govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo tako toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

8.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o razmerah v Republiki Hrvaški, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III. Četudi tega na osebnem razgovoru ni omenjal, se tožnik v tožbi splošno sklicuje tudi na neprimerno ravnanje policije. Sodišče posledično nanje lahko odgovori zgolj na splošno, in sicer, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti bistveno ravnanje uradnih oseb po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico po postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel post predaji. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v zgoraj opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

9.Sodišče hkrati ni spregledalo, da je bil edini in za konkreten postopek pravno relevanten stik tožnika s policisti takrat, ko je bil s strani slovenskih uradnih oseb predan v Republiko Hrvaško, pri čemer tožnik zaslišan na naroku kakšnega policijskega nasilja v tem času ni omenjal. Nasprotno, navedel je, da so ga slovenske uradne osebe predale policistom, da je bil na policijski postaji pridržan, nato pa nameščen v azilni dom. Posledično so posplošene tožbene trditve o neprimerne ravnanju policije tudi sicer nedokazane. Neposredno pred podajo predmetne prošnje namreč na Hrvaško ni prišel ilegalno. Za razliko od prejšnjega postopka tako sploh ni imel stika s policisti ob nedovoljenem prehodu državne meje. Da policijskega nasilja tudi takrat (v prvotnem postopku) ni bilo, pa je tudi sicer že pravnomočno ugotovljeno. Sodišče se posledično do tožbenih trditev, ki na zelo posplošen način trdijo nasprotno, ne bo dodatno opredeljevalo.

10.Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru nadalje izhaja, da je po predaji bival v prostorih azilnega doma, kjer je imel urejeno prehrano in zdravstveno oskrbo. Pavšalni tožbeni očitki, da temu ni tako, so posledično neutemeljeni. Na osebnem razgovoru je tožnik sicer izjavil, da je zdravnik bil na voljo, a zgolj čez dan, prehrana pa je bila slabše urejena kot v Sloveniji, kar pa ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Tožnik namreč ne izpostavlja okoliščin, ki bi lahko kazale na nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Enako velja za zatrjevani zaplet z varnostnikom. Toženka je v zvezi s tem tako pravilno zaključila, da so tožnikove navedbe v zvezi s tem malo verjetne, tudi sicer pa gre za enkraten dogodek. Da sistem sicer deluje, tudi po presoji sodišča kaže dejstvo, da je bil pretep s strani drugih varnostnikov ustavljen, tožnik pa je od drugega varnostnika, četudi to ni njegova obveza, dobil protibolečinske tablete. Tožnik nadalje ni navedel, da bi imel kakšne težave z drugimi uradnimi osebami, prav tako tudi ne z uradnimi osebami, ki so vodile osebni razgovor.

11.Tožnik nadalje ni izpostavil drugih okoliščin, ki bi lahko kazale na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Ker je na osebnem razgovoru izrecno navedel, da zdravniške pomoči pri zdravniku ni iskal, mu sodišče ne verjame, da jo je potreboval. Tovrstnih trditev v okviru upravnega spora tudi sicer ni podal, zgolj na zaslišanju, ki je namenjeno dokazovanju njegovih trditev, pa je poudaril, da je imel psihične težave ter, da so varnostniki zavrnili njegovo prošnjo za zdravniško pomoč. Četudi bi bilo slednje dopustno, pa ni, saj trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z izpovedbami na naroku, po presoji sodišča tovrstna okoliščina ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Varnostniki namreč niso pristojni izročati protibolečinskih tablet, da bi sploh potreboval oziroma iskal zdravniško pomoč pri zdravniku, ki je v azilnem domu nedvomno bil, pa tožnik v postopku ne trdi. Preostale navedbe, in sicer, da je bil diskriminiran, pa so tudi po presoji sodišča presplošne, da bi lahko izkazovale sistemske pomanjkljivosti.

12.Iz tega razloga sodba ESČP Daraibou proti Hrvaški, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, za odločitev v predmetni zadevi ne more biti relevantna. Sodišče lahko le ponovi, kar je v zvezi s tem potrdilo že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 220/2024 s 26. 9. 2024, da čeprav je šlo za tragičen dogodek s hudimi posledicami, se citirana sodba ne nanaša na položaj povratnikov po Uredbi Dublin III. Zato v danem primeru ni uporabljiva. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče, na tej podlagi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

13.Za odločitev v obravnavani zadevi nadalje ni relevantna odločitev Upravnega sodišča v zadevi I U 688/2023 z dne 15. 4. 2023, saj je Vrhovno sodišče pritožbi zoper citirano sodbo Upravnega sodišča s sodbo I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 ugodilo, sodbo pa spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi sicer se na navedeno odločitev tožnik sklicuje zgolj splošno in ne navede v čem bi bila primerljiva s konkretnim primerom. Enako velja za odločitev v zadevi I U 333/2023. Tudi ta je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo, in sicer z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023.

14.Nedokazano in povsem splošno je nadalje tožnikovo sklicevanje na odločbo o vrnitvi, ki naj bi jo prejel na Hrvaškem. Na osebnem razgovoru je namreč izrecno navedel, da je v azilnem domu potekal razgovor s pomočjo tolmača za arabski jezik, pri čemer je takrat umaknil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Nadalje je zanikal, da bi s strani hrvaških organov prejel kakršno koli odločbo, na podlagi katere mu bi bila naložena vrnitev v izvorno državo. Enako nikoli ni trdil, da bi s strani policije dobil kakšen dokument (obrazec) o vrnitvi. Zato se kot brezpredmeten izkaže ugovor o domnevno pomanjkljivi hrvaški zakonodaji. Tožnikovo izhodišče, ki enači položaj tujca in položaj prosilca za mednarodno zaščito oziroma vseh migrantov nasploh na območju Republike Hrvaške, je tudi sicer napačno. Tak pristop namreč nima podlage v Uredbi Dublin III, niti v razlagi njenih določb, ki predstavljajo pravno podlago izpodbijani odločitvi. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Posledično so za konkreten postopek nerelevantne tožnikove navedbe glede obravnave tujcev na Hrvaškem ter očitek glede izostanka tolmačenja oziroma pravne pomoči tujcem, ki jim je izdana odločba o vrnitvi. Tožnik bo namreč predan kot prosilec za mednarodno zaščito in kot tak bo s strani hrvaških organov tudi obravnavan, kar se je ob prvi predaji že izkazalo.

Tožnik nadalje navaja, da osebe, ki so bile v skladu z Uredbo Dublin III predane Hrvaški, pogosto niso bile obveščene o samem postopku predaje, možnosti ugovora zoper predajo ali razpoložljivih pravnih sredstvih. Hkrati jim ni bil zagotovljen ustrezen dostop do pravnih sredstev proti nezakonitemu ravnanju policije med izvrševanjem njihove predaje Hrvaški. Sodišče ugotavlja, da tudi ta tožbeni ugovor ni konkretiziran. Hkrati je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da naj bi Republika Hrvaška po predaji že izvajala postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V ta namen je bil z njim ob prisotnosti tolmača tudi opravljen osebni razgovor, kjer pa se je odločil svojo prošnjo umakniti in kasneje zapustiti azilni dom. S tem je sam povzročil, da se o njegovi prošnji (še) ni odločilo celostno, kar pa ne pomeni, da mu ta možnost ni bila dana.

V zvezi s posplošenimi in neizkazanimi tožnikovimi trditvami, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja, saj bo tožnika izročila izvorni državi, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko (če) tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

Sodišče je vpogledalo še spletne strani oz. časopisne članke, na katere se je v tožbi skliceval tožnik in ki bi naj po njegovem izkazovali sistemske ovire v azilnem postopku v Republiki Hrvaški in bi naj vzbujali strah pred nečloveškimi razmerami v tej državi. Ker se je nanje skliceval šele v tožbi, toženka pa se je do tovrstnih navedb opredelila, je v tem delu upoštevalo tudi njene navedbe, čeprav niso vključene v samo obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožnik se sklicuje na naslednje spletne strani:

-https://www.delo.si/novice/slovenija/zaposlene-prosilce-z-azil-izganjajo-na-hrvasko/, naslov: "Zaposlene prosilce za azil izganjajo na Hrvaško", datum objave: 11. 1. 2024, avtor: A. A.;

-https://www.dnevnik.si/1043024123, naslov: "Nevladniki od vlade zahtevali, da prepreči vračanje prosilcev za azil na Hrvaško", datum objave: 19.5.2023, avtor: B.;

-https://n1info.si/novice/slovenija/prosilci-za-azil-golobovi-vladi-ne-vracajtenas-na-hrvasko-tam-nas-pretepajo, naslov: "Prosilci za azil v strahu pred vračanjem na Hrvaško. Ministrstvo: Vse po zakonu", datum objave: 7. 6. 2023, avtor: C. C., B.

Sodišče ugotavlja, da članek z naslovom "Zaposlene prosilce za azil izganjajo na Hrvaško" (časnik D.) na splošno nasprotuje deportacijam, kot jih imenuje, prosilcev za azil v Republiko Hrvaško pri čemer izpostavlja, da so nekateri prosilci za azil v Sloveniji našli zaposlitev. Sodišče ugotavlja, da v članku ni najti navedb, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

Članek z naslovom "Nevladniki od vlade zahtevali, da prepreči vračanje prosilcev za azil na Hrvaško" (časnik E.) poroča o protestnem shodu v organizaciji več nevladnih organizacij in povzema izjave dveh prosilcev za azil, ki nasprotujeta vračanju v Republiko Hrvaško, pri čemer je povzeta izjava enega izmed njiju, da bi ga naj v Republiki Hrvaški tepli, žalili, ustrahovali s psi in mu zlomili prst. Sodišče ugotavlja, da se navedeni navedeni članek ne nanaša na tožnika, iz članka tudi niso razvidne navedbe, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

Pri vpogledu v članek z naslovom "Prosilci za azil v strahu pred vračanjem na Hrvaško. Ministrstvo: Vse po zakonu" (spletni portal F.) je sodišče ugotovilo, da članek opisuje protest prosilcev za mednarodno zaščito v Ljubljani dne 7. junija 2023 v organizaciji več nevladnih organizacij (G., H. ...), ki nasprotujejo vračanju prosilcev v Republiko Hrvaško. Povzema izjavo neimenovanega prosilca, ki opisuje ravnanje hrvaške policije, vendar pa tudi v članku ni najti navedb, ki bi se nanašale na hrvaški azilni sistem. Sodišče ocenjuje navedeni članek kot neupošteven za obravnavani primer.

Sodišče posledično lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) je namreč že poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki bodisi zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Prosilec je tako tisti, ki mora izpostaviti relevantne in dovolj resne subjektivne okoliščine, pri čemer pavšalno sklicevanje v tožbi, da sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem predstavljajo splošno znano dejstvo, ne zadostuje. Šele, ko prosilec svoje dokazno breme izpolni, se le-to prenese na toženko, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Hkrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja sklicevanje toženke "na vrsto ukrepov in odločitev drugih držav o vračanju v Republiko Hrvaško", zato je tožbeni očitek izostanku navedbe vira in smiselno kršitvi pravice do izjave, neutemeljen.

Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnikov ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede II. točke izreka

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Tožnik hkrati ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države. Zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

5Prav tam (87. točka obrazložitve).

6Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

7Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve)

8Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

9Prav tam, 31. točka obrazložitve.

10Navaja, da so prosilci (na splošno) pod hudimi pritiski policistov, pri čemer ne navede, pod kašnimi konkretnimi pritiski je bil sam.

11ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji na primer poudarilo, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Kot take je spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

12Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 75/2017 z dne 4. 12. 2019 (12. točka obrazložitve).

13Slednje tožnik izrecno potrdi na osebnem razgovoru.

14Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

15Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

16Prav tam.

17Slednje navaja tožnik v tožbi.

18Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).