Jedro

Tožnik kljub ortopedskim pripomočkom na neravnem terenu rabi pomoč druge osebe, na ravnem terenu pa se lahko giblje samostojno le krajši čas. Giblje se z invalidskim vozičkom, vendar je pri tem samostojen na kratkih razdaljah, le na ravnem terenu. Zunaj stanovanja se lahko giba le ob določenih pogojih, ne pa v vseh, saj mu je na neravni podlagi potrebna pomoč drugega. To pomeni, da se ne more samostojno gibati. Večine osnovnih življenjskih potreb tako ne more zadovoljevati sam (ne more se še sam obleči in sleči ter obuti in sezuti), zato ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2014 in odločba št. ... z dne 2. 9. 2014 ter se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 23. 7. 2014 dalje, v višini 146,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih mesečnih zneskov v plačilo do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 299,63 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na odpravo odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb (I. točka izreka) in podredni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb (II. točka izreka).

Odločitev je oprlo na ugotovitev sodnega izvedenca in štelo, da se tožnik ob pomoči ortopedskih pripomočkov lahko samostojno giba v stanovanju in zunaj stanovanja, da se lahko samostojno hrani, sam umiva in opravlja fiziološke potrebe, ostalih osnovnih življenjskih opravil (obuvanje, sezuvanje, oblačenje in slačenje) tožnik sam ne zmore opravljati, temveč potrebuje pomoč bližnjih.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se strinja s tem, da se tožnik ne zmore sam obleči in sleči, obuti in sezuti, prav tako pa meni, da se ne more sam hraniti in umivati ter gibati zunaj in znotraj stanovanja. Iz zaslišanja tožnika in priče A.A. ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda nedvomno izhaja, da se tožnik ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega. Sodišče je zaključilo, da se tožnik oteženo giblje samo po dvorišču zaradi peska in ugotavlja, da tožnik potrebuje nadzor na neravnem terenu. Tako pride sodišče s sabo v nasprotje, ko zaključuje, da se lahko samostojno giblje zunaj stanovanja. Iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da se tožnik ne more povsem samostojno gibati zunaj, kljub ortopedskim pripomočkom, saj na neravnem terenu rabi pomoč druge osebe, na ravnem terenu pa se lahko giblje samostojno le krajši čas. Enako velja za gibanje po stanovanju. Potrebno je upoštevati, da živi v več etažni hiši v kateri ni dvigala ali drugega tehničnega pripomočka, ki bi mu omogočal samostojen prehod v gornjo etažo. Tožnik mora večkrat dnevno v gornjo etažo, ker se tam nahajajo sanitarije. Sodni izvedenec je podal mnenje, da tožnik potrebuje nadzor pri obvladovanju stopnišča, zato je potrebno zaključiti, da tudi pri gibanju v stanovanju ni povsem samostojen. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da se lahko sam hrani. Izvedenec je na zaslišanju samo pavšalno podal mnenje, da tožnik zaradi utesnitvene nevropatije ni otežen pri hranjenju, brez da bi pojasnil razloge za to. Tožnik vztraja, da se sam hrani le s težavo, ker mu jedilni pribor pada iz rok, nikakor pa si hrane ne more sam pripraviti. Tudi za nakup in pripravo hrane rabi pomoč tretje osebe. Tožnik se tudi ne more samostojno umivati, saj to ne vključuje le osnovno umivanje z brisačo ampak tudi kopanje, kar pa tožnik ne more opravljati samostojno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer 101. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2014, s katerim se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 2. 9. 2014, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih ZPIZ-2. V zvezi z dodatkom za pomoč in postrežbo pritožbeno sodišče opozarja na 101. člen v katerem je v prvem odstavku določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

7. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni podlage za priznanje pravice tožniku za dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj takšno stanje pri tožniku ne obstaja.

8. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da se tožnik lahko samostojno hrani in da v navedeni pojem ni mogoče šteti, da bi si tožnik moral tudi sam pripraviti in postreči hrano. Takšno opravilo presega standard samostojnega hranjenja. Osnovna življenjska potreba pod pojmom hranjenje se nanaša na to, da si oseba lahko sama razreže hrano in jo poje. Ne pa tudi, da si oseba hrano lahko sama pripravi in postreže. 9. Napačno je prizadevanje pritožbe, da bi se pod pojem skrbi za osebno higieno in v zvezi s tem umivanja moralo šteti tudi to, da se tožnik lahko samostojno kopa. Skrb za osebno higieno ne pomeni kopanja, temveč zmožnost preprostega umivanja pri umivalniku, kar pa tožnik zmore. To je izpovedal sam (da se umije pred umivalnikom brez pomoči bližnjih).

10. Že iz navedenih razlogov tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo iz prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2. 11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da se tožnik ne more sam obleči in sleči, da se ne more tudi sam obuti in sezuti. Tako pritožbeno sodišče šteje, da tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb že po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ne zmore opravljati štirih osnovnih življenjskih potreb.

12. Pri presoji tega, ali se lahko tožnik samostojno giba zunaj stanovanja pa ima prav pritožba, da tožnik tega ne zmore. Iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da tožnik kljub ortopedskim pripomočkom na neravnem terenu rabi pomoč druge osebe, na ravnem terenu pa se lahko giblje samostojno le krajši čas. Po izpovedi tožnika se sam na dvorišču zaradi peska ne more gibati. Iz navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da se tožnik samostojno, brez posebnega nadzora ali pomoči drugega, izven stanovanja ne more povsem samostojno gibati. Tožnik se giba z invalidskim vozičkom, vendar je pri tem samostojen na kratkih razdaljah, le na ravnem terenu. Zunaj stanovanja se torej tožnik lahko giba le ob določenih pogojih, ne pa v vseh, saj mu je na neravni podlagi potrebna pomoč drugega. Tudi ob uporabi pripomočka invalidskega vozička na ročni pogon. Ob navedeni omejitvi torej ne moremo govoriti, da je njegovo zdravstveno stanje takšno, da bi to osnovno življenjsko potrebo zadovoljeval sam, brez pomoči drugega.

13. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in mu je tako potrebna pomoč ter dodatek za pomoč in postrežbo iz drugega odstavka 101. člena ZPIZ-1. 14. Tožnik je v pravdi uspel glede odprave odločb tožene stranke in priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju tega, da zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP) šteje, da je tožena stranka dolžna tožniku v celoti povrniti stroške postopka. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso in sestojijo iz nagrade za postopek, nagrade za narok, pavšala ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 454,45 EUR. Tožnik je uspel tudi v pritožbi, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 299,63 EUR (225,60 EUR nagrade za pritožbo, 20,00 EUR pavšala in 22 % DDV).

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in pritožbi tožene stranke deloma ugodilo, kakor to izhaja iz izreka te sodbe.