Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo PR 304/2021 z dne 22. 2. 2022 storilca prekrška A. A. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki četrtega odstavka 105. člena in tretjem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Za prvi prekršek mu je določilo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom "B" kategorije, za drugi prekršek pa mu je določilo globo 120,00 EUR. Nato je storilcu po pravilih o steku izreklo enotno globo v višini 1.320,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom "B" kategorije. Odločilo je, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve 5. točke 156. člena v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da je storilec obravnavana prekrška storil v času, ko je bilo njegovo vozniško dovoljenje ponarejeno. To pomeni, da ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja, takšnemu storilcu pa ni mogoče izreči kazenskih točk. Opozarja, da je sodišče pred izdajo izpodbijane odločbe od policije prejelo zaprosilo, iz katerega je razvidno, da je storilčevo vozniško dovoljenje ponarejeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilcu za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP osemnajst kazenskih točk ne določi in ne izreče. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti dvakrat posredovalo storilcu prekrška. V obeh primerih je bil storilec obveščen o prispelem pismu, vendar pošiljke ni prevzel. B.

4. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah1 presodilo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1 kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Kazenske točke se torej ne smejo izreči osebi, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu je namreč smiselno, ko gre za voznike z veljavnim vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost preneha, če voznik v času dveh let doseže ali preseže osemnajst kazenskih točk v cestnem prometu. Izrekanje odvzema vozniškega dovoljenja ni predvideno v primerih, ko vozniškega dovoljenja ni mogoče vzeti, saj ga voznik sploh nima.

5. V obravnavanem primeru vložnik zahteve trdi, da sodišče storilcu prekrška ne bi smelo izreči stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, ker v času storitve prekrška ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja. Trdi, da je iz podatkov prekrškovnega spisa razvidno, da je storilec uporabljal ponarejeno vozniško dovoljenje.

6. Vložnik s temi navedbami v zahtevi ne uveljavlja le zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč v prvi vrsti nakazuje na kršitev uporabe materialnega prava; če bi se namreč v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe ugotovilo, da storilec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, sodišče ne bi imelo podlage za izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedene kršitve ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, na katere je vezana uporaba prava (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka2. 8. V obravnavanem primeru je namreč iz podatkov prekrškovnega spisa3 razvidno, da je Policijska postaja Ptuj z dopisom z dne 20. 10. 2021 pozvala sodišče, ki je vodilo prekrškovni postopek zoper storilca, da policiji izroči storilčevo vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano na Hrvaškem. Iz vsebine dopisa je mogoče razbrati, da je policija preko tujih varnostnih organov izvedela, da je storilčevo vozniško dovoljenje ponarejeno in da bo to dovoljenje "predmet kaznivega dejanja".

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po določbi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. To bo moralo v ponovljenem postopku z ustreznimi poizvedbami ugotoviti, ali je imel storilec v času storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP veljavno vozniško dovoljenje. Če se bo izkazalo, da je storilec v času navedenega prekrška imel ponarejeno tuje vozniško dovoljenje (torej, da vozniškega dovoljenja dejansko ni imel), sodišče storilcu prekrška kazenskih točk v cestnem prometu ne bo smelo izreči, prav tako pa bo moralo ustrezno spremeniti materialno pravno opredelitev storilcu očitanega prekrška.4 1 Primerjaj npr. odločbi IV Ips 10/2020 z dne 16. 6. 2020, IV Ips 11/2021 z dne 24. 5. 2021 in druge. 2 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah IV Ips 18/2020 z dne 21. 7. 2020 in IV Ips 12/2020 z dne 16. 11. 2020. 3 List. št. 22 spisa. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi IV Ips 16/2022 z dne 17. 6. 2022, v kateri je Vrhovno sodišče podalo razlago določbe 105. člena ZPrCP v primeru, ko je storilec voznik motornega vozila, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja.