Jedro

Pogoj prijavljenega stalnega prebivališča med 15. in 65. starosti v Republiki Sloveniji za priznanje pravice do državne pokojnine se ne nanaša na dejansko prebivanje, ampak na upravni akt prijave stalnega prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba št. ... z dne 11. 3. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo, da se ji prizna pravica do državne pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje pravice do državne pokojnine. Sklenilo je, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožnici prizna pravico do državne pokojnine. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko prebiva vse od leta 1979. Sodbo je izdalo na podlagi domneve, da zakonska ureditev v takratni Socialistični Republiki Sloveniji glede obveznosti prijave stalnega prebivališča, ni bila drugačna od sedanje ureditve. Tožnica soglaša, da je moral posameznik imeti prijavljeno stalno prebivališče na območju Jugoslavije, znotraj državnega ozemlja pa so posamezniki običajno urejali status s prijavo začasnega prebivališča. Ureditev v 59. členu ZPIZ-1 ni življenjska in je tudi diskriminatorna. V letu 1979 se je dejansko priselila v Republiko Slovenijo in imela sklenjeno pogodbo o delu z delodajalcem s sedežem v B., ki so sedaj v Republiki Hrvaški. Diskriminatorno je, da so v sistem socialnih pravic vključeni prebivalci, ki so imeli stalno prebivališče v drugih državah Evropske unije, ne pa prebivalci nekdanje skupne države. Z razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je onemogočeno uveljavljanje socialnih pravic. Neživljenjsko je za obdobje pred letom 1992, kot zahtevo za priznanje pravice, postaviti pogoj prijavljenega stalnega prebivališča. Prebivalci nekdanje skupne države bi morali biti pozitivno diskriminirani in bi se moralo šteti, da dejansko prebivanje pomeni tudi prijavljeno prebivališče. Pogoj, da je edini dopustni dokaz potrdilo o prebivanju upravne enote, pomeni arbitrarno odločanje tožene stranke in ne upošteva dejstva, da z zakonom ni mogoče posegati v pridobljene pravice. Leta 2002 ni mogoče za nazaj zahtevati in spreminjati pogojev bivanja. Tožnica je bila dejansko prijavljena pri upravnem organu v takratni SFRJ, kar vsebinsko pomeni identični pogoj, kot je zahtevan v 59. člena ZPIZ-1. Še sedaj veljajo nekateri skupni predpisi bivše države, zato je tudi stalno prijavljeno prebivališče v Jugoslaviji potrebno upoštevati tudi kot prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prebivalci nekdanje Jugoslavije morajo imeti možnost, da lahko stalno prebivališče dokazujejo z izkazanim dejanskim bivanjem, če ni že samo po sebi jasno, da je prijava stalnega prebivališča potrebna od osamosvojitve Republike Slovenije, za nazaj pa je potrebno upoštevati stalno prebivališče v Jugoslaviji ali v državah Evropske unije. Drugačna razlaga, kot jo je uporabila tožena stranka, je protiustavna, sodišče naj zato odločbo odpravi in tožnici prizna pravico do starostne (pravilno: državne) pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica neutemeljeno trdi, da je z dokončno odločbo tožene stranke ter izpodbijano prvostopenjsko sodbo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadaljnje spremembe). Višje delovno in socialno sodišče je že v več sodbah zavzelo stališče, da je določba 2. alineje 1. odstavka 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) jasna in kot pogoj za pridobitev pravice do državne pokojnine za osebo s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, poleg ostalega, zahteva, da je med 15. in 65. letom starosti imela najmanj 30 let prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (na primer sodba opr. št. Psp 772/2005 z dne 8. 11. 2006 in sodba opr. št. Psp 175/2009 z dne 21. 5. 2009).

Stalno prebivališče je okoliščina in pravni pojem, na katerega pravni sistem navezuje določene posledice in tudi uveljavljanje pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je obveznost polnoletnih občanov, ki so stalno prebivali v kraju, v katerem je sedež občine, da prijavijo stalno prebivališče in tudi spremembo naslova stanovanja, določil že 1. odstavek 10. člena Temeljnega zakona o evidenci stalnega in začasnega prebivališča občanov (Ur. l. SFRJ, št. 8/65), ki je po končni določbi 19. člena veljal od 5. aprila 1965 dalje. Tožnica pogoja prijavljenega stalnega prebivališča med 15. in 65. letom starosti v trajanju najmanj 30 let ne izpolnjuje, zato je tožena stranka zahtevo za priznanje državne pokojnine pravilno zavrnila. Iz prijave stalnega prebivališča, ki jo je toženi stranki posredovala 10. 3. 2010 Upravna enota v ... in ki je priložena v upravnem spisu, se vidi, da je tožnica stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu S. 126, Občina ... prijavila 18. 9. 1985. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/2001), ki je začel veljati 1. januarja 2002, je bil v 59. členu posebej določen pogoj trideset letnega prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Iz komentarja k omenjeni določbi (v izdaji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) avtorja dr. Alekseja Cvetka izhaja, da se izpolnjevanje pogoja prebivanja dokazuje z izpiskom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, citiran je Zakon o centralnem registru prebivalstva, ki je sicer kasnejši, objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/99).

Ker je tožnica zahtevo za priznanje pravice do državne pokojnine, kot izhaja iz sprejemne štampiljke na vlogi, priloženi v upravnem spisu, vložila 25. 11. 2009, je tožena stranka pravilno upoštevala spremenjeno določbo 59. člena ZPIZ-1, po kateri pogoj za priznanje pravice ni le dejansko prebivanje, temveč upravni akt prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Stalno prebivališče je pravni institut, ki ga ni mogoče enačiti z dejanskim bivanjem, kar izhaja iz spremenjene določbe 59. člena ZPIZ-1. Tožnica se tudi neutemeljeno pritožuje, da bi morali biti nekdanji državljani skupne države SFRJ glede pravic izenačeni s prebivalci Evropske unije. Uredba Sveta (EGS), št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (konsolidirano besedilo – UL L 28 s kasnejšimi spremembami) v 1. odstavku 3. člena o enakem obravnavanju določa, da imajo v skladu s posebnimi določbami uredbe osebe, za katere se ta uredba uporablja, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice. Glede stvarne veljavnosti 4. člen Uredbe določa, da se uredba uporablja za vso zakonodajo tudi s področja dajatev za starost. Sedaj veljavna Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Ur. l. Evropske unije, št. L 166/1), ki velja od 1. maja 2010, v 4. členu določa, da če Uredba ne določa drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice. V 7. členu je določba o odstopu od pravil glede stalnega prebivališča. Če v uredi ni določeno drugače, se denarne dajatve, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic, ali po Uredbi, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker upravičenec ali njegovi družinski člani stalno prebivajo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri ima sedež nosilec, ki je odgovoren za dodeljevanje dajatev. Glede oseb, ki imajo stalno prebivališče v državah evropskega gospodarskega prostora, je Republika Slovenija kot članica dolžna upoštevati ureditev, ki tem osebam zagotavlja pravice v vsakem primeru, ko izpolnjuje pogoj stalnega prebivališča v državi članici. Nobena izmed ostalih nekdanjih zveznih držav SFRJ ni članica evropskega gospodarskega prostora in tudi ne Republika Hrvaška, zato za tožnico, ki je imela do 17. 9. 1985 stalno prebivališče na območju sedanje Republike Hrvaške, ni mogoče upoštevati omenjenih določb Uredb o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

Izpodbijana sodba je pravilna, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.