Jedro

Razlog neizvršitve dela v splošno korist je v obsojenčevi sferi takrat, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. Nezmožnost izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist zavzelo stališče, ni v obsojenčevi sferi in ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se kazen eno leto in dva meseca zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo I K 56065/2021 z dne 14. 10. 2021, ki je postala pravnomočna 30. 11. 2021, zaradi neoprave dela v splošno korist izvrši v celoti.

2. Zoper sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje, ki bi moralo rok za izvršitev dela v splošno korist pritožniku podaljšati oziroma odložiti izvršitev dela v splošno korist. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo I K 56065/2021 z dne 14. 10. 2021, ki je postala pravnomočna 30. 11. 2021, obsojencu izreklo eno leto in dva meseca zapora, ki se izvrši na način, da namesto kazni zapora opravi 840 ur dela v splošno korist. Delo v splošno korist bi moral obsojenec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe tj. do 30. 11. 2023. Ker po poročilu Probacijske enote Maribor obsojenec v tem času dela v splošno korist ni opravil, je sodišče prve stopnje odločalo o tem, ali naj se izrečena kazen zapora v obsegu neopravljenega dela izvrši. 5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenec nalog po sodbi, izrečeni v predmetni zadevi, ni mogel začeti opravljati, ker je že opravljal dela po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 13. 5. 2021, s katero mu je bilo naloženo 720 ur dela v splošno korist, nato pa je dne 18. 8. 2022 začel prestajati kazen zapora v trajanju enega leta in deset mesecev po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26. 8. 2021, ki je postala pravnomočna 28. 12. 2021 (torej po izdaji sodbe v predmetni zadevi). Kljub temu je sodišče ocenilo, da je glede na dano situacijo razlog za nezmožnost oprave del povzročil sam, in sicer zato, ker je s storitvijo kaznivega dejanja sam povzročil kazenski postopek, nato obsodbo in še prestajanje zaporne kazni in ker je že ob izreku sodbe v predmetni zadevi 26. 8. 2021 oziroma njeni vročitvi vedel za obstoj sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, čeprav še ta ni bila pravnomočna, a je obstajala verjetnost, da bo pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da gre krivdo za neopravo del v splošno korist pripisati izključno ravnanju obsojenca.

6. Zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je takšno stališče oziroma zaključek sodišča prve stopnje zmoten in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 3. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, da pa vendarle v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen. V zvezi z vprašanjem vpliva odvzema prostosti na nezmožnosti izvršitve dela v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 zavzelo stališče, da se šteje, da je razlog neizvršitve dela v splošno korist v obsojenčevi sferi, kadar je s storitvijo novega kaznivega dejanja (po izreku sodbe, s katero mu je bilo naloženo delo v splošno korist) po svoji krivdi onemogočil določen mu alternativni način izvršitve zaporne kazni. V sodbi I Ips 56973/2017 z dne 24. 2. 2022 pa je Vrhovno sodišče v zvezi z nezmožnostjo izvršitve dela v splošno korist zaradi prestajanja zaporne kazni po sodbi, ki je bila obsojencu zaradi prej storjenega kaznivega dejanja izrečena v obdobju izvrševanja dela v splošno korist, zavzelo stališče, da v takem primeru razlog za neizvršitve dela v splošno korist ni v obsojenčevi sferi in da ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč gre v tem primeru za objektivno nezmožnost izvrševanja dela v splošno korist. 7. Taka situacija je podana tudi v predmetni zadevi, saj je sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, po kateri je obsojenec nastopil prestajanje kazni zapora, bila izdana pred sodbo v predmetni zadevi, vendar pa je postala pravnomočna 28. 12. 2021 in sicer za kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil pred kaznivim dejanjem, obravnavanim v predmetni zadevi. Zgolj zaradi tega, ker je obsojenec v času izreka sodbe v predmetni zadevi že vedel za obstoj sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim mu je bila izrečena kazen zapora in zoper katero je vložil pritožbo, mu ni mogoče očitati, da bi moral pričakovati, da bo prišlo do izvrševanja te zaporne kazni in da je zaradi tega razlog za neizvršitev kazni oziroma delo v splošno korist v njegovi subjektivni sferi. Bistveno je namreč to, da se je obsojenec po tem, ko mu je bilo omogočena izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist, vzdržal ravnanj, v posledici katerih bi bil onemogočen pri izvajanju dela v splošno korist. 8. Glede na okoliščine konkretne zadeve pa je mogoče ugotoviti, da tega obsojencu ni mogoče očitati, saj zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da se je obsojenec tekom postopka aktivno prizadeval, da bi opravil delo v splošno korist, ki mu je bilo naložena s sodbo, izdano v predmetni zadevi in da mu je izvrševanje nalog preprečila država, ko je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, na kar nikakor ni mogel vplivati, ter da so razlogi sodišča o tem, da bi obsojenec moral pričakovati, da bo moral na prestajanje kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, nerazumljivi, odločitev pa nepravilna.

9. Ob navedenem je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da v primeru, ko obsojencu ni zagotovljena realna možnost, da bi delo v splošno korist opravil v roku dveh let od izvršljivosti sodbe oziroma ko obsojenec s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve, dveletni rok za izvršitev obveznosti začne teči takrat, ko te ovire prenehajo (sodba I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017), poleg tega pa je s spremembo KZ-1I (Uradni list RS št. 186/2021 z dne 30. 11. 2021, ki velja od 15. 12. 2021) rok za izvršitev dela v splošno korist bil podaljšan iz dveh na tri leta.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo v obsojenčevo korist, zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).