Jedro

Ker so toženci - bivši delavci tožene stranke v družbi, ki so jo ustanovili v obdobju šestih mesecev po prenehanju delovnega razmerja po njihovi volji oz. krivdi, opravljali enako dejavnost kot pri toženi stranki, so s tem konkurirali tožeči stranki in kršili prepoved konkurence. Za oceno, ali je zaradi ustanovitve konkurenčnega podjetja tožeči stranki nastala škoda, zadošča že ugotovitev, da je en poslovni partner iz tega vzroka prekinil poslovno razmerje s tožečo stranko (bivšim delodajalcem tožencev).

Škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, je v zmanjšanju prihodkov oz.

dobička zaradi poslovanja konkurenčne družbe. Višine škode ni mogoče natančno ugotoviti, zato je v primeru kršitve konkurenčne prepovedi možno v pogodbi o zaposlitvi določiti odškodnino v pavšalnem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in vsem toženim strankam naložilo plačilo odškodnine v višini 6 bruto plač, toženi stranki I. M. pa 12 bruto plač, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1992 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Toženim strankam je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Zoper sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila pooblaščenka toženih strank zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravdnega postopka ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožba graja pravno sklepanje prvostopenjskega sodišča, ki naj bi napačno ocenilo, katera stranka po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih nosi dokazno breme. Po mnenju pritožbe bi tožeča stranka v postopku morala dokazati, da je zaradi nedopustnega in voljnega ravnanja toženih strank nastala škoda. Pritožba se z odločitvijo sodišča strinja le v tem, da ima družba toženih strank registrirano enako dejavnost kot tožeča stranka. Vendar pa sodišče v postopku ni ugotavljalo odločilnega dejstva kršitve konkurenčne prepovedi po 10. členu posameznih pogodb o zaposlitvi toženih strank in sicer ali so tožene stranke tožeči konkurenčno dejavnost opravljale z uporabo znanj in poslovnih zvez, ki so jih pridobile pri delu ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Enako sodišče prve stopnje le predpostavlja, da družba toženih strank za tožečo predstavlja konkurenco, saj je v sodbi zapisalo, da ugotovitev, da so poslovni partnerji tožeče stranke in družbe E. d.o.o. "v končni fazi niti ni najbolj pomembno." Sodišče bi moralo ugotoviti, da obstaja konkurenca med pravdnima strankama na relevantnem, ne pa imaginarnem ali verjetnem trgu. Zelo pavšalna je po mnenju pritožbe tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je večina pogodbenih partnerjev tožeče stranke odpovedala pogodbena razmerja po tem, ko je toženim strankam prenehalo delovno razmerje, pri čemer ni ugotavljalo vzročne zveze med ravnanjem toženih strank in odpovedmi. V tem delu je obrazložitev nepopolna, zato je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku. V skladu z 10. členom pogodb o zaposlitvi med tožečo stranko in toženimi, je pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi dopustno uveljavljati le v primeru, ko je višino dejanske škode nemogoče ali nesorazmerno težko ugotoviti. Ker sodišče višine dejanske škode sploh ni poskušalo ugotoviti, ampak je zmotno ocenilo, da dokazno breme na strani toženih strank, ne obstaja pravne podlage za odmero pavšalne odškodnine. Ker pa sodišče v sodbi tudi ni ugotovilo, da je škoda, pa čeprav neznatna, sploh nastala, tudi ni pravne podlage za odškodninski zahtevek. Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi tožene stranke I. M. veljavna. Toženec je pogodbo o zaposlitvi sicer res podpisal, vendar s pridržkom, da začne veljati le pod pogojem, da bo v določenem roku sklenjen aneks z določeno vsebino. Ker pogoj ni bil izpolnjen, pogodba nikoli ni začela veljati. Nepomembno je, da toženec ni zahteval presoje zakonitosti predloga pogodbe, saj je to njegova pravica in ne dolžnost, tožeča stranka pa bi lahko v skladu z zakonom o delovnih razmerjih izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče v zakonu o obligacijskih razmerjih nima pravne podlage za zaključek iz sodbe, da je pogodba z dejanskim obstojem delovnega razmerja realizirana. Toženec je v fazi pogajanj kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi postavil sklenitev aneksa, ki bi pogodbo glede vprašanj o višini plače, pravnem varstvu, delovnem času, obiskov sejmov, zavarovanja, šolanja in uporabe službenega vozila bistveno spremenil. S tem, ko je toženec delal naprej, je priznaval le veljavnost stare pogodbe o zaposlitvi. Molk ne pomeni soglasja, konkludentna dejanja, iz katerih bi izhajalo strinjanje toženca z novo pogodbo, pa morajo biti očitna in nesporna. Pritožba toženih strank je neutemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, poleg tega pa je v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe nepopolna in naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse elemente kršitve konkurenčne prepovedi kot so, prenehanje delovnega razmerja po volji oz. krivdi tožencev, enaka dejavnost in čas ustanovitve družbe tožencev, konkurenčnost, izkoriščanje poslovnega znanja, pridobljenega v delovnem razmerju pri tožeči stranki, nastanek škode. Iz sodbe so razvidni razlogi, ki potrjujejo obstoj teh dejstev. Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo, zato se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je 10. člen pogodbe o zaposlitvi posameznih tožencev, po katerem delavec, ki mu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, v roku 6-ih oz. 12-ih mesecev pri tožencu I. M., po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja družbe ne sme ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima družba, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v družbi, pomenilo za družbo konkurenco. Če delavec krši konkurenčno prepoved, je dolžan plačati odškodnino v višini ugotovljene dejanske škode oz. v kolikor te ni mogoče ugotoviti, v pavšalnem znesku, ki znaša 6 oz. 12 bruto plač delavca iz pogodbe. Delavcu za čas prepovedi po prenehanju delovnega razmerja pripada nadomestilo v višini 70% njegovega osebnega dohodka iz te pogodbe, razen, če je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi disciplinskega ukrepa. Delavec v tem času zadrži status zaposlene osebe. Tako kot sodišče prve stopnje v dokaznem postopku je tudi pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so izpolnjeni vsi elementi konkurenčne prepovedi. Med strankami ni sporno, da je toženim strankam delovno razmerje prenehalo po njihovi volji oz. krivdi in da so v obdobju 6-ih mesecev po prenehanju (toženim strankam je delovno razmerje prenehalo marca 1992, družba E. d.o.o. je bila v sodni register vpisana 24.4.1992) ustanovili gospodarsko družbo E. d.o.o., ki ima registrirano enako dejavnost kot tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so toženci v novo ustanovljeni družbi izkoriščali tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter zveze, ki so jih pridobili v delovnem razmerju s tožečo stranko. Toženci so bili pri tožeči stranki zaposleni na področju protivlomne zaščite. Priča F.Ž., ki je bil pri tožeči stranki do 1.3.1992 zaposlen kot vodja trženja, od 1.3.1992 pa kot direktor področja za telekomunikacije in nadzor, je izpovedal, da je bilo področje protivlomne zaščite v letu 1990 ocenjeno kot perspektivno področje, zato je tožeča stranka veliko vlagala v razvoj te dejavnosti. Tožencu I. M. so bili kot vodji inženiringa omogočeni obiski različnih sejmov ter celo izobraževanje v tujini, z namenom, da si pridobil potrebno znanje in ga prenesel na ostale tožence, ki so bili dalj časa zaposleni pri tožeči stranki, v času zaposlitve na področju protivlomne zaščite pridobili določena znanja, ki jim je pomagalo pri opravljanju dejavnosti družbe E. d.o.o.. Tudi pritožbeno sodišče družbo E. d.o.o. smatra za konkurenčno družbo tožeči stranki. Obe družbi opravljata storitve v zvezi s protivlomno zaščito. Gospodarski družbi si konkurirata, če na istem geografsko določenem trgu ponujata enako blago ali storitev in se potencialni povpraševalci na podlagi konkurenčnih faktorjev odločajo med njima. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v opisani zadevi, so navedbe v pritožbi, češ da je sodišče prve stopnje ugotovilo konkurenco le na nekakšnem imaginarnem ne pa tudi na realnem trgu, neutemeljena. Čeprav družba E. d.o.o. v času nastanka še ni imela pooblastila Ministrstva za notranje zadeve za projektiranje, montažo in vzdrževanje signalno-varnostnih naprav in tako sploh ni mogla konkurirati tožeči stranki, si je lahko že od začetka obstoja prizadevala, da ga pridobi, kar ji je na podlagi odločbe MNZ z dne ...1993 tudi uspelo. Na podlagi posameznih odpovedi pogodb tožeči stranki s strani njenih poslovnih partnerjev, še zlasti pa na podlagi dopisa takratne Skupščine Republike Slovenije (priloga A9) je razvidno, da so poslovni partnerji prekinjali pogodbena razmerja s tožečo stranko še v času, ko družba E. d.o.o. še ni imela omenjenega pooblastila in še ni preteklo 6 mesečno obdobje iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Iz dopisa Skupščine RS (A9) izhaja, da je skupščina RS pogodbeno razmerje s tožečo stranko prekinila ravno zato, ker so toženci prišli h konkurenčni firmi E. d.o.o.. Ne glede na to, da družba E. d.o.o. ob nastanku še ni imela pooblastila MNZ, je lahko že takrat neposredno konkurirala tožeči stranki s prizadevanji, da bi poslovni partnerji po pridobitvi pooblastila prešli k družbi E. d.o.o.. Toženec I. M. je na zaslišanju dne 11.4.1993 izpovedal, da sedaj opravljajo dela na področju protivlomne zaščite tudi pri bivših partnerjih tožeče stranke. Nepomembno je tudi dejstvo, da družba E. d.o.o. veliko novih pogodb sklepa na podlagi javnih razpisov. Družbe, ki svoje storitve ponujajo osebam javnega prava, ki se financirajo iz proračuna, si konkurirajo na javnem razpisu. Za oceno, da je zaradi ustanovitve konkurenčnega podjetja tožeči stranki nastala škoda, zadošča že ugotovitev, da je en poslovni partner iz tega vzroka prekinil poslovno razmerje s tožečo stranko. Iz omenjenega dopisa Skupščine RS izhaja razlog za odpoved poslovnega razmerja in dokazuje nastanek škode zaradi ravnanja toženih strank. Tako je izpolnjen pogoj po 10. členu pogodbe o zaposlitvi, zato so toženci dolžni tožeči stranki plačati pavšalno odškodnino, določeno v 2. odst. navedenega člena. Nerealne so zahteve v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje glede na besedilo 10. člena pogodbe o zaposlitvi plačilo pavšalne odškodnine lahko prisodilo le pod pogojem, da bi v dokaznem postopku pri ugotovljanju višine dejanske škode ugotovilo, da je ni mogoče ugotoviti ali le z nesorazmernimi napori. Takšno stališče bi bilo neskladno z načelom ekonomičnosti pravdnega postopka. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da tožencu naloži povračilo škode v obliki pavšalne odškodnine, saj je v tovrstnih primerih ugotovitev višine dejanske škode praktično nemogoča. Škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, je v zmanjšanju prihodkov oz. dobička in je enaka razliki med dobičkom, ki bi ga tožeča stranka imela, če delovno razmerje tožencem ne bi prenehalo in dobičku, ki ga je dejansko imela. Višino natančnega zneska odškodnine ni mogoče ugotoviti, zato je v primeru kršitve konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja možno določiti višino odškodnine v pavšalnem znesku, kar so tožene stranke dolžne tudi povrniti tožnici, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi toženca I. M., veljavna. Pogodbo sta 3.9.1991 podpisali obe stranki, ki je v 10. členu urejala konkurenčno klavzulo tako kot za ostale tožence, le s to razliko, da je njemu trajala konkurenčna prepoved 12 mesecev, kar je tudi povsem razumljivo glede na to, da je opravljal delo vodje inženiringa. V pritožbi je navedeno, katera vprašanja naj bi se naknadno uredila z aneksom. Glede na to, da sta stranki pogodbo podpisali, je neutemeljen zaključek pritožbe, da je podpisana pogodba o zaposlitvi zaradi nepodpisa aneksa, ki bi dodatno urejal nekatera vprašanja, neveljavna. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, so v skladu z načelom uspeha po 154. in 166. členu ZPP dolžne same kriti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je določbe ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).