Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni imela dovoljenja za uporabo varovanih avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za terjatev tožeče stranke določba 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 35239/2008 z dne 19. 8. 2008 in toženi stranki naložilo v plačilo 1.047,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 616,14 EUR od 27. 11. 2004, od zneska 262,42 EUR od 20. 10. 2006 in od zneska 169,05 EUR od 28. 12. 2007 ter 515,12 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je zavezanka za plačilo avtorskega honorarja po računu št. 606897 z dne 19. 10. 2006 in računu št. 406217 z dne 26. 11. 2004. Prireditev, na katere se nanašata navedena računa, ni organizirala tožena stranka, ampak vsakokratni lokalni organizator koncerta – posamezne občine, o čemer je bila tožeča stranka tudi obveščena. Odločitev, da je tožena stranka zavezenec po spornih računih, je sodišče sprejelo na podlagi posplošene dokazne ocene ter v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu. Obrazložitev sodišča je namreč, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni bila prireditelj koncertov, čeprav je bilo breme dokazovanja o obstoju tega dejstva na strani tožeče stranke.

Tožena stranka nadalje izpostavlja, da se je sodišče pri presoji utemeljenosti računa št. 7087763 z dne 12. 11. 2007 omejilo le na vprašanje uporabe tarife, ni pa se ukvarjalo s presojo njenega ugovora, da tožeča stranka pri izračunu avtorskega honorarja ni upoštevala razmerja med uporabljenimi varovanimi in nevarovanimi deli, ki pa je za presojo utemeljenosti tega dela zahtevka bistveno. Sodišče je zopet zaključilo, da tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenih dokazov, nikjer pa ni glede na pravila o dokaznem bremenu navedlo, katere dokaze je v tej zvezi ponudila tožeča stranka. Niti iz vlog tožeče stranke niti iz predloženega računa tožena stranka ne more ugotoviti, kako je tožeča stranka omenjeno razmerje dejansko upoštevala.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo avtorskega honorarja za javno priobčitev neodrskih glasbenih del (t. i. male avtorske pravice) po računih št. 406217 z dne 12. 10. 2004, št. 6068979 z dne 4. 9. 2006 in št. 7087763 z dne 12. 11. 2007 (1).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka organizacija avtorjev, ki je pooblaščena za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, ki obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev za javno priobčitev neodrskih glasbenih del (146. do 148. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (2); v nadaljevanju ZASP). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni imela dovoljenja za uporabo varovanih avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za terjatev tožeče stranke določba 198. člena Obligacijskega zakonika (3) o neupravičeni obogatitivi, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice. V skladu z navedeno zakonsko določbo mora tisti, ki je zaščitena avtorska dela uporabil brez dovoljenja, plačati avtorjem oziroma zanje tožeči stranki nadomestilo koristi od uporabe, ki je po višini običajno za javno uporabo avtorskih del. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke za plačilo računov št. 406217 z dne 12. 10. 2004 in št. 6068979 z dne 4. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da se tožena stranka ukvarja z organiziranjem neprofitnih, za obiskovalce brezplačnih koncertov, kakršna sta tudi koncerta, za katera je tožeča stranka izstavila sporna računa (priloga B1). Da je tožena stranka tudi prireditelj koncertov, na katera se nanašata sporna računa, je sodišče ugotovilo na podlagi programov I.S. za leto 2004 in 2005, ki jih je predložila tožeča stranka (priloga A4 in A12). Ker v postopku ni bilo sporno, da gre za programa tožene stranke in da so bila v okviru koncertov izvajana avtorska dela iz repertoarja tožeče stranke, je utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prireditelj teh koncertov oziroma uporabnik varovanih del v smislu določb ZASP in kot taka zavezanec za plačilo avtorskega honorarja. Pritožbeni očitek o posplošeni dokazni oceni je torej neutemeljen (1. odstavek 156. člena ZASP in 159. člen ZASP).

Tožena stranka je zatrjevala, da ni bila organizator spornih prireditev oziroma uporabnik zaščitenih del, vendar, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, svojih trditev ni dokazala. V skladu z razpravnim načelom je na tožeči stranki dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njen zahtevek (in tožnica ga je, kot je bilo obrazloženo v zgornjem odstavku, zmogla), na toženi stranki pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njene ugovore (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (4) - v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da tudi razpoložljivi dokazi ne potrjujejo trditev tožene stranke, le-te štelo za nedokazane, zato je pritožbeni očitek kršitve pravil o dokaznem bremenu neutemeljen (7. člen, 212. člen in 215. člen ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi v primeru, da je I.S. “projekt“, kot to navaja tožena stranka, in ob nespornem dejstvu, da sta sporna programa I.S. za leto 2004 in 2005 programa tožene stranke (torej Ustanove I.S.) ter ob odsotnosti drugih trditev, mogoč le sklep, da gre za projekt tožene stranke. Iz navedenih programov torej izhaja, da bodo (oziroma so bili) izvedeni koncerti, na katerih so bila izvedena dela iz repertoarja tožeče stranke. Položaj toženke (ustanove in ne projekta) pa je nedvomno položaj prireditelja oziroma uporabnika varovanih del in to ne glede na to, če so pri pripravi ali izvedbi projekta sodelovali tudi drugi.

Višje sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na plačilo računa št. 7087763 z dne 12. 11. 2007. Odločitev, da je tožeča stranka pravilno izračunala avtorski honorar, je sodišče sprejelo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka uporabila ustrezno tarifno številko in da tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali njen ugovor, da tožeča stranka pri izračunu ni upoštevala razmerja med uporabljenimi zaščitenimi in nezaščitenimi avtorskimi deli. Ti razlogi so v materialnopravnem smislu nekoliko pomanjkljivi, saj bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovora tožene stranke, ki temelji na razlagi določbe 156. člena ZASP, vendar je odločitev kljub temu pravilna. Tožena stranka je ugovarjala, da bi morala tožeča stranka pri izračunu avtorskega honorarja upoštevati, da sta bili na prireditvi izvedeni le dve zaščiteni avtorski deli. Tožeča stranka je pojasnila, da je razmerje med uporabljenimi zaščitenimi in nezaščitenimi deli že upoštevano in zajeto v veljavni tarifi.

Na podlagi 156. člena ZASP višino in način izračunavanja avtorskega honorarja za male pravice določa Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del s tarifo (v nadaljevanju Pravilnik) (5) ZASP pa v 3. odstavku 156. člena primeroma našteva, kateri kriteriji (naj) se upoštevajo pri določanju primerne tarife. Med temi kriteriji zakon našteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Pritožbeno sodišče sprejema pojasnilo tožeče stranke, da Pravilnik (oz. njegova tarifa) to razmerje upošteva (6). Skladno z zakonsko usmeritvijo je bilo torej pri določanju primerne tarife upoštevano razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli (3. točka 3. odstavka 156. člena ZASP), kar je tožeča stranka v postopku tudi pojasnila. Zahteva, da bi se v vsakem konkretnem primeru upoštevalo točno razmerje med uporabljenimi in neuporabljenimi varovanimi deli je pretirana (7) to pa gotovo ni namen določbe 3. odstavka 156. člena ZASP, ki primeroma našteva kriterije, ki naj se kot usmeritve upoštevajo pri določanju primerne tarife. Višje sodišče torej ugotavlja, da Pravilnik v tem delu ni v nasprotju z (usmeritvami) ZASP, tako da je ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na določbe Pravilnika, utemeljeno.

Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil avtorski honorar po vseh spornih računih izračunan v skladu s Pravilnikom in po ustrezni tarifni številki, je pravilna odločitev, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zato stroški odgovora niso potrebni (155. člen ZPP) in jih mora tožeča stranka kriti sama.

(1) Glede računa št. 6094395 z dne 5. 12. 2006 je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen.

(2) Ur. l. RS, št. 94/2004-ZASP-UPB1 (rač. št. 4062170 z dne 12.10.2004), Ur. l. RS, št. 44/2006-ZASP-UPB2 (rač. št. 6068979 z dne 4.9.2006) in Ur. l. RS., št. 16/2007-ZASP-UPB3 (rač. št. 7087763 z dne 12.11.2007).

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami).

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 s spremembami in dopolnitvami.

(5) Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka uporabilo Pravilnik iz leta 1998 – Ur. l. RS, št. 29/1998 s spremembami in dopolnitvami.

(6) Kar se kaže npr. tako, da pri izračunu avtorskega honorarja za javno izvajanje glasbenih del na koncertih in glasbenih prireditvah razlikuje med koncerti resne glasbe (kamor sodi tudi obravnavana prireditev) na eni strani in koncerti zabavne, narodno zabavne ter prirejene ljudske glasbe na drugi strani (tarifna št. I. I-A). Dejstvo je, da repertoar resne glasbe vsebuje manj zaščitenih del kot repertoar zabavne, narodno zabavne in prirejene ljudske glasbe, kar se kaže tudi na posameznih koncertih in kar upošteva tudi tarifa s tem, ko določa, da znaša avtorski honorar za prvo kategorijo prireditev 6% od osnove, za drugo pa 10% od osnove.

(7) Način, na kakršnega bi toženka upoštevala razmerje med uporabljenimi varovanimi in nevarovanimi deli, pa je tudi nelogičen. Na način, kot si je odmeno izračunala toženka, bi bilo namreč plačilo za koncert npr. dveh varovanih avtorskih del višje kot plačilo za koncert istih dveh varovanih del, na katerem bi bilo poleg tega izvedeno še eno nevarovano delo.