Jedro

Objektivno slabo finančno stanje (in s tem objektivno slabe možnosti za izterjavo) samo po sebi tudi ni dolžnikovo aktivno onemogočanje izterjave. Zato predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ni utemeljeval le z argumentacijo, da je izkazano zgolj objektivno nevarno stanje, ne pa tudi subjektivno delovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njihovih denarnih terjatev in sicer, da se do pravnomočnosti odločitve sodišča na transakcijskem računu tožene stranke pri banki X ali na računu pri katerikoli drugi banki odredi zadržanje izplačila zneska v obsegu izkazanih terjatev.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujejo tožeče stranke, ki smiselno uveljavljajo pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter navajajo, da se z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ugotovitvijo, da niso izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo, ne strinjajo. Tožnice še nadalje menijo, da zaradi stalnega slabega finančnega stanja toženke, njene prezadolženosti in s hipoteko obremenjenimi nepremičninami, kot tudi dosedanje ravnanje toženke, ko z velikimi zamiki, neredno in tudi pod pretnjo tožbe ne izplačuje plač in drugih obveznosti, upravičeno sklepajo, da bo uveljavljanje terjatev precej oteženo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo bodisi za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve le, če so za to izpolnjeni pogoji iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98, 57/2002).

V konkretnem primeru so tožeče stranke predlagale izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga pravilno izhajalo iz 270. člena ZIZ. Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstvo zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odstavek 270. člena ZIZ). Mora pa upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tako ni dvoma, da morata biti za izdajo začasne odredbe obe predpostavki podani kumulativno. Tudi če verjetnost vtoževane denarne terjatve obstaja, mora tožeča stranka kot verjetno izkazati tudi pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotavlja, da so tožnice izkazale verjetnost obstoja terjatve, saj so v posledici odpovedi pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičene do odpravnine po 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št.- 42/2002). Niso pa verjetno izkazale nevarnosti, da bo zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnice se zgolj sklicujejo na neurejenost razmer pri toženki in izražajo bojazen, da bo zaradi prezadolženosti ravnala s svojim premoženjem v škodo tožnic. Slabega finančnega položaja družbe, ki ga priznava tožena stranka, pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni mogoče šteti za stanje, ki samo po sebi onemogoča ali otežuje uveljavitev terjatve in zato ne predstavlja podlage za izdajo začasne odredbe. Tožeče stranke niso izkazale, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji onemogočiti ali znatno otežiti izterjavo. Za izdajo začasne odredbe pa ne zadošča le ugotovitev, da je dolžnik prezadolžen oziroma trajneje nelikviden. Zatrjevana prezadolženost dolžnika in eventuelna izguba sicer lahko predstavlja objektivno nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe, vendar pa za izdajo predlagane začasne odredbe to ne zadostuje. Objektivno slabo finančno stanje (in s tem objektivno slabe možnosti za izterjavo) samo po sebi tudi ni dolžnikovo aktivno onemogočenje izterjave. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v obravnavanem primeru ni utemeljen le z argumentacijo, da je izkazano zgolj objektivno nevarno stanje, ne pa tudi subjektivno delovanje. Tudi okoliščina, da na nepremičninah dolžnika obstaja hipoteka, ne izkazuje potrebne subjektivne nevarnosti. Kdaj so bile nepremičnine obremenjene s hipoteko, tožnice ne navajajo, najbrž pa je do nastanka hipoteke prišlo že pred zapadlostjo tožničinih terjatev tako, da je ni moč šteti za razpolaganje dolžnika, s katerim je zmanjševal svoje premoženje zato, da bi onemogočil ali otežil izterjavo upnikove terjatve.

Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, čeprav obstaja verjetnost vtoževanih denarnih terjatev.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.