Jedro

Če je iz tožnikove prošnje za azil razvidno, da jo je vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije, se to šteje za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka, zaradi česar se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne v tako imenovanem pospešenem postopku. Prošnja za azil se kot očitno neutemeljena zavrne tudi, če okoliščine, ki jih za zapustitev izvorne države navaja prosilec v prošnji, ne predstavljajo preganjanja v smislu Zakona o azilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji, ki jo je podal dne 2.8.2005, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena in na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ter mu določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo (2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil in da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Enako kot tožena stranka je menilo, da je bil podan razlog zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ker je tožnik lastnoročno pisno namero za vložitev prošnje za azil podal v času, ko se je po pridržanju s strani policije zaradi nezakonitega prihoda v Slovenijo že nahajal v centru za tujce, kar pomeni da je prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Pritrdilo pa je tudi stališču tožene stranke, da okoliščin ki jih je tožnik navedel kot razloge za zaprositev za azil, ni mogoče šteti za preganjanje, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi. Že iz tožnikove prošnje za azil je tožena stranka utemeljeno sklepala, da mu na Kosovu ne grozi preganjanje, kar potrjujejo tudi podatki in listine v predloženem upravnem spisu, zato se je glede teh razlogov sodišče sklicevalo na razloge ki jih je v izpodbijani odločbi že navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje je odločalo na seji, čeprav je tožnik zahteval izvedbo glavne obravnave, vendar v tožbi ni ponudil niti dokazov niti ni obrazložil, v čem bi lahko njegove dodatne navedbe vplivale na drugačno odločitev.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju s podatki in dokazi v spisih, saj je že v svoji prošnji pojasnil, da je pobegnil iz izvorne države, ker je njegova družina v sporu z družino sestrinega moža. V izvorni državi ga iščeta policija in vojska, ker je dezertiral iz bivše vojske SFRJ, zato o grožnjah ni mogel obvestiti policije. Iz vsega tega izhaja, da mu v izvorni državi trajno grozi preganjanje. Kršeno je načelo zaslišanja, saj ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo in ni opravilo glavne obravnave, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in tožena stranka, je mogoče prošnjo za azil zavrniti v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kadar je za to podan kateri od razlogov iz treh alinei navedenega odstavka. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega od v treh alineah navedenih razlogov. V tem primeru pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjena razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil in razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil se prošnja za azil lahko zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, kar je podano tudi s tem, da prošnjo za azil vloži zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije (5. alinea 36. člena Zazil). Ta razlog je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podan zato, ker je tožnik v Slovenijo ilegalno prišel že 15.7.2005, torej gre za tujca iz 8. člena ZAzil, ki bi morali v skladu z navedeno določbo ZAzil svojo prošnjo za azil vložiti čimprej pri pristojnem organu, to je pri Ministrstvu za notranje zadeve, v azilnem domu ali na policiji (2. odstavek 25. člena ZAzil). Tožnik pa je svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil šele 22.7.2005, to je en teden po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce v P. zaradi odstranitve iz države, in po kaznovanju za prekršek zaradi nezakonitega prehoda meje na podlagi odločbe o prekršku ki jo je izdala Policijska postaja L.-V. z dne 15.7.2005. Tožnik je bil torej ves čas od prihoda v Slovenijo dne 15.7.2005 pod nadzorom policije in bi torej lahko vsak hip vložil namero za vložitev prošnje za azil in samo prošnjo za azil, vendar je to namero izrazil šele 22.7.2005, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazuje, da je to prošnjo vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije.

Ker je podan že zgoraj navedeni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, toženi stranki ni bilo treba ugotavljati drugih pogojev za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Ker po presoji pritožbenega sodišča obstaja razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, se pritožbeno sodišče do obstoja drugih razlogov v tej pritožbi ne opredeljuje izrecno, temveč se strinja z razlogi, ki jih je glede tega razloga navedla že tožena stranka in se je nanje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo tudi že prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče torej meni, da je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog je mogoče s pritožbo v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki naj bi bila storjena s tem, ker je prvostopno sodišče odločilo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožnik v tožbi zahteval. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Tožnikova prošnja za azil je bila namreč zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil zgolj zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali na glavni obravnavi in ki naj bi dokazovale, da njegova prošnja ni očitno neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.