Jedro

Ob ugotovitvah izvedenca, da bi na zatrjevani način lopata le oplazila desno ramo in trebuh, levo stegno pa bi oplazila le pod pogojem, če bi tožnica naredila korak naprej, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnici zatrjevanega nastanka poškodb ni uspelo dokazati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

2. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.914 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita napačno povzemanje izjave priče M. R., ki je potrdila, da so tožničine poškodbe posledica udarca z lopato. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno tudi zato, ker je sodišče odločitev oprlo na izpovedbo priče F. I. , čeprav mu okoliščine škodnega dogodka niso bile znane. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče po eni strani štelo, da priče škodnega dogodka niso neposredno zaznale, po drugi strani pa je svojo odločitev oprlo prav na njihove izpovedbe. Dokazna ocena tudi ni ustrezna in kot taka nasprotuje 8. členu ZPP. Dodaja, da je odločitev sodišča v zvezi s poškodbo roke pomanjkljiva in neskladna s tožničinim zdravstvenim kartonom. Iz njega jasno izhaja, da je tožnica utrpela tudi udarec v nadlahtnico, do česar se sodišče ni opredelilo. Nasprotuje ugotovitvam izvedenca dr. Z. glede načina držanja lopate, s čimer je presegel svoja pooblastila. Sodišče bi zaradi neskladnih ugotovitev izvedencev moralo ponovno izvesti rekonstrukcijo dogodkov ob prisotnosti obeh izvedencev. Meni, da je tožnica izkazala, da je ob udarcu imela levo nogo pred desno. Nasprotuje tudi odločitvi glede višine odškodnine. Sodišče je v tem delu zmotno štelo, da tožnici ni uspelo dokazati nastanka depresije. Slednja namreč ni bila zatrjevana, iz njene izpovedbe pa jasno izhaja, da je bila zaradi dogodka globoko prizadeta, posledice je trpela od nastanka poškodb do zaključka zdravljenja. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., ki je potrdila, da sta se pravdni stranki zmerjali.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi verbalnega in fizičnega napada toženke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (prvi odstavek 131. člena OZ). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča udarec z lopato ne more predstavljati nevarne stvari, zato v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost v smislu drugega odstavka 131. in 149. ter 150. člena OZ.

6. Iz trditev tožnice izhaja, da je toženka škodo povzročila tako, da jo je zmerjala z žaljivimi besedami. Z udarcem z lopato ji je nadalje povzročila poškodbe desne rame in nadlahti ter levega stegna. Dokazno breme glede načina nastanka škode je bilo na tožnici. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno upoštevalo, da nobena od zaslišanih prič škodnega dogodka ni neposredno videla. Odločitev sodišča tako ne temelji na izpovedbi F. I., kot zmotno navaja tožnica, temveč zlasti na podanih mnenjih izvedencev medicinske stroke ter izpovedbah pravdnih strank. Prepričljiva in zadostna je tudi dokazna ocena izpovedbe priče M. R. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za tožničino babico in da je njena izjava glede nastalih poškodb v bistvenem različna od tožničine, zato ji v tem delu utemeljeno ni verjelo.

7. Da sta se pravdni stranki kritičnega dne prepirali in druga drugo zmerjali, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja Fuada Islamoviča, ki je slišal prepir zunaj hiše. Da ob tem ni prišlo do udarca z lopato na način, ki ga je zatrjevala tožnica, pa je sodišče ugotovilo na podlagi izjav A. A., ki se je nahajala v bližini, in K. H., ki je po klicu toženke stopil med obe pravdni stranki. Drži sicer, da navedeni priči ves čas spornega dogodka nista bili prisotni, vendar je sodišče prve stopnje njuni izjavi presojalo upoštevajoč izvedeno rekonstrukcijo in na njej temelječe izvedensko mnenje dr. F. M. Z. Na podlagi tako izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno sprejema. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženka zato s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti.

8. Ker sta oba izvedenca na soočenju potrdila, da je diagnoza udarnine desne rame in nadlahti postavljena na subjektivnih kriterijih, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da zapis v zdravstveni dokumentaciji tožnice ne izkazuje objektivnih podatkov o navedeni poškodbi. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema izčrpno dokazno oceno sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da sta izvedenca nastanek poškodb rame in nadlahti dopustila, a je na podlagi drugih dokazov utemeljeno zaključilo, da do takšnega udarca z lopato ni prišlo. Trditev tožnice namreč ni potrdila nobena od zaslišanih prič, udarca v ramo pa na zaslišanju ni izpostavila niti tožnica. Prepričljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede poškodb levega stegna. Ob tem je sodišče upoštevalo, da je izvedenec dr. V. svoje mnenje podal pred izvedeno rekonstrukcijo dogodkov ter ob tem ni izhajal iz zatrjevanega načina nastanka poškodb. Nasprotno pa je bil izvedenec dr. Z. med rekonstrukcijo prisoten, zato je sodišče prve stopnje večjo težo namenilo njegovim ugotovitvam. Izvedenec dr. V. namreč mehanizma nastanka poškodbe ni mogel ugotoviti, dopustil pa je možnost, da je škoda nastala s topim predmetom, npr. ročajem lopate. Takšnega mnenja je bil tudi izvedenec dr. Z. (primerjaj ugotovitve pod točko 28 obrazložitve). Ker pa je tožnica trdila in na rekonstrukciji pokazala, da je do udarca prišlo z nakladalnim delom lopate, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali bi zatrjevane poškodbe lahko nastale tudi na takšen način. Ob ugotovitvah izvedenca, da bi na takšen način lopata le oplazila desno ramo in trebuh, levo stegno pa bi oplazila le pod pogojem, če bi tožnica naredila korak naprej, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnici zatrjevanega nastanka poškodb ni uspelo dokazati. Ker je toženka na rekonstrukciji poudarila, da je desničarka, sodni izvedenec ni prekoračil svojih pooblastil. Tako je utemeljeno ugotavljal, kako bi takšen udarec naredila oseba z dominantno desno roko, tožnica pa ni niti trdila niti dokazala, da bi toženka lopato držala kako drugače. Pritožbeni očitki so zato povsem neutemeljeni. Ker je izvedenec ugotovil, da bi bil odtis lopate v primeru udarca z nakladalnim delom ostro označen, kar ne ustreza nastali modrici v konkretnemu primeru, ugotavljanje, ali je tožnica morda v samoobrambi z levo nogo stopila naprej, niti ni pomembno. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotovilo celovito in v skladu z določbo 8. člena ZPP. Ker sta izvedenca odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, njuni mnenji pa sta bili jasni, prepričljivi in strokovni, ponovna rekonstrukcija dogodkov ni bila potrebna.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena tudi glede odškodninskega zahtevka iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Denarna odškodnina za duševne bolečine se namreč priznava le, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje (prvi odstavek 179. člena OZ). V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno glede trajanja duševnih bolečin. Tožnica je namreč na zaslišanju izjavila, da je psihiatra obiskala šele nekaj časa po škodnem dogodku, ob samem škodnem dogodku pa duševnih bolečin ni trpela. Ker tudi iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da psihiater pri tožnici ni opazil znakov psihoze ali depresije, tožnica pa je omenjala konflikt z (več) sosedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da vzročna zveza med zatrjevanimi duševnimi bolečinami in škodnim dogodkom ni izkazana. Tožnica bi namreč morala dokazati, da je duševne bolečine trpela prav zaradi toženkinih žaljivih besed, takšne bolečine pa bi morale biti tudi intenzivne in dalj časa trajajoče. 10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije toženka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).