Jedro

Upravni organ s predloženimi listinami, s katerimi je tožeča stranka izkazovala lastništvo delnic E d.d. ob podržavljenju le-te, ni izvedel dokazov in dokazov nato presodil v skladu s pravili upravnega postopka ter na tej podlagi zaključil, ali je dejstvo lastništva delnic dokazano, zato sodišče utemeljenosti navedb tožeče stranke v tožbi, da je s temi listinami to za odločitev pomembno dejstvo dokazano, ne more presoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za finance št. 490-3/2005/70 z dne 10. 6. 2009 v tč. I izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, višji stroškovni zahtevek tožeče stranke pa se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se zahteva za denacionalizacijo tožeče stranke za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 10.542.655,00 USD s pripadki za 188.000 prioritetnih in 82.725 temeljnih delnic zaplenjene E. d.d. zavrne (v 1. točki izreka) ter da se v korist tam navedenih upravičencev, pok. A.A., pok. B.B., pok. C.C. in pok. D.D. prizna odškodnina za podržavljeni jim del delniškega kapitala v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v tam navedenih vrednostih (v 2. do 5. točki izreka). Upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je bila v prejšnjem postopku izdana njegova odločba z dne 26. 6. 1998 s sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 1206/98-18 z dne 20. 3. 2002 odpravljena, ter je tej sodbi pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. I Up 1045/2002-3 z dne 6. 7. 2005, v skladu s pravnimi stališči in mnenjem Upravnega sodišča v citirani sodbi. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo tožeči stranki je utemeljil s sklicevanjem na 3. odstavek 62. člena ZDen, po katerem mora vložnik zahteve za denacionalizacijo predložiti listino o podržavljenju ali pa v vlogi navesti uradno glasilo, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta premoženja, in ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila Zveza F. ob podržavljenju lastnica oziroma imetnica delnic E. d.d., vrnitev premoženja katere je zahtevala. Lastništvo delnic se izkazuje z delniškim papirjem – delnico, ki bi moral biti prijavljen v smislu Uredbe o izvajanju in prijavljanju delnic; imetništvo prinosniških delnic se dokazuje tudi z vpisom v delniško knjigo delničarjev ali z ustreznim potrdilom o depoju delnic pri finančni organizaciji. Takih dokazov pa tožeča stranka ni predložila.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se upravni organ ne bi mogel sklicevati, da je vezan zgolj na dokaze iz 62. člena ZDen. Po pravni teoriji in sodni praksi se to določbo razlaga, da se nanaša na vprašanje popolnosti vloge. Z razlago zakona, da je vezan le na dokaze iz 62. člena ZDen, je upravni organ kršil 22. člen Ustave RS. Temeljno načelo upravnega postopka pa je tudi načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP). To načelo pa je upravni organ kršil s tem, ko se je oprl na stališče, da naj bi se imetništvo delnic lahko dokazovalo le po postopku, določenem z Uredbo o izvajanju in prijavljanju delnic (Uradni list FLRJ, št. 50/46 in 52/47). V konkretnem primeru pravna prednica tožeče stranke ni mogla prijaviti delnic, ki so ji bile zaplenjene po Zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) s sodbo Vojaškega sodišča Sod 1442/45 z dne 11. 8. 1945. Poleg tega pa se v upravnem spisu nahajajo listinski dokazi, ki so pomembni za ugotavljanje likvidacije delnic E. d.d., katerih lastnik v tistem trenutku zaradi konfiskacije ni bila več Zveza F.. Tožeča stranka graja tudi retroaktivno uporabo citirane Uredbe, saj so bile delnice Zveze F. zaplenjene 11. 8. 1945, torej eno leto pred sprejetjem navedene Uredbe. Poleg tega pa je v upravnem spisu tudi dokaz – dopis E. z dne 14. 4. 1947, da so bile med drugim tudi delnice Zveze F. že deponirane pri E. – deponiranih je bilo 108.643 kosov delnic, kar pomeni, da je bil dober del delnic tudi v lasti Zveze F.. V odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-142/93, točka 16 (Uradni list RS, št. 47/97) pa je tudi že ugotovljeno, da je bila E. podržavljena na podlagi pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 11. 8. 1945. Z uporabo določb Uredbe o izdajanju in prijavljanju delnic je upravni organ kršil Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanje konfiskacije, saj ni upošteval 1., 4., 7. in 10. člena tega zakona. Ta zakon v 7. in 10. členu določa, da je s pravnomočnostjo odločbe sodišča, ki je izreklo kazen konfiskacije, prišlo ex lege do prenosa premoženja na državo, in univerzalno-pravno nasledstvo države za to premoženje. Pravne posledice konfiskacije so nastopile s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila razglašena kazen konfiskacije. V izreku te sodbe, ki postane materialno pravnomočen, je v točki III na strani 7 ugotovljeno, da je Zveza F. 90-odstotna lastnica E., na strani 8 je bila izrečena kazen zaplembe Zveze F. in E.. Tudi v obrazložitvi je ugotovljeno, na strani 13, da je Zveza F. 90-odstotna lastnica E.. S to sodbo je bilo konfiscirano celotno premoženje Zveza F.. Seznam zaplenjenega premoženja je komisijski zaplembeni zapisnik z dne 20. 11. 1945. Ta zapisnik je javna listina, saj so ga sestavili odposlanci Okrajnega sodišča v Ljubljani zaradi izvršitve sodbe Vojaškega sodišča z dne 11. 8. 1945. Iz komisijskega zapisnika izhaja, da je bila Zveza F. lastnica prioritetnih delnic. Poslovni običaj pri sestavi bilanc pa je bil že takrat ter je tudi danes tak, da se lastništvo delnic ne predstavlja v bilancah, ampak izkazuje izvenbilančno. V bilanci se namreč v različnih postavkah v aktivi navede le vrednost kapitala oziroma vrednost vložka, se pravi, koliko kapitala je Zveza F. investirala, in ne koliko delnic oziroma korporacijskih vrednostnih papirjev je za to dobila. Na strani 20 zapisnika je vsebovana postavka naložbe v bankah, iz te pa izhaja, da je Zveza F. imela vložek 20.650.130 L in 4.787.500 L v E.. Zapisnik ima tudi posebno postavko efekti (stran 20 in 21), v njej pa je navedena temeljna glavnica v znesku L 3.163.576 nominalne vrednosti in prioritetna v nominalnem znesku L 7.144.000. Po pravni teoriji so efekti vrednostni papirji trga kapitala in so zlasti obveznice in delnice. Glede na to, da je v javni listini – zapisniku sodni komisar ugotovil, da ima Zveza F. prioritetnih efektov v nominalnem znesku L 7.144.000, je protispisna ugotovitev, da ni dokazano, da bi bila Zveza F. imetnik delnic. Ker je branje bilanc in razumevanje komisijskega zapisnika zahtevno strokovno opravilo, je tožeča stranka poiskala strokovno pomoč izvedene priče G.G., izvedenca in strokovnjaka finančne stroke ter predlagala tudi njegovo zaslišanje, vendar se o tem predlogu upravni organ ni izjasnil. Zaslišanje navedenega strokovnjaka predlaga tožeča stranka zato v postopku upravnega spora. Tožeča stranka očita tudi neutemeljeno neupoštevanje javne listine Zapisnika delegata Ministrstva za finance pri E. d.d. v Ljubljani z dne 5. 7. 1945, ki kaže sestavo delniškega kapitala E.. Iz tega zapisnika izhaja, da je cca 98 % delniške glavnice v rokah Zveze F.. Tožeča stranka dalje navaja, da je bil delniški kapital E. razdeljen na imenske in prinosniške delnice. Znani imetniki 9.195 kosov delnic, ki jih je imela E. v hrambi, so bili imetniki imenskih delnic. Po naravi stvari se lastnike oziroma imetnike pozna le pri imenskih delnicah in le za te delnice se je vodila delniška knjiga, iz katere se je z vpogledom lahko ugotovilo, kdo so imetniki. Prinosniške delnice pa se dokazujejo s predložitvijo. Ker je citirani zapisnik javna listina, bi moral nasprotni dokaz predložiti drug udeleženec, organ pa izvesti posebni ugotovitveni postopek in odločiti o tem kot o predhodnem vprašanju ter o tem zavzeti stališče v obrazložitvi, česar pa ni storil, s čemer je prav tako kršil 22. člen Ustave in določbe ZUP o dokazovanju ter obrazložitvi odločbe. Tožeča stranka dalje navaja, da je upravni organ le ugotavljal, ali je bila oblikovana glavnica 188.000 delnic, o tem, kdo je bil lastnik, pa ni zavzel stališča. S tem ni sledil sodbi Upravnega sodišča opr. št. U 1206/98. Upravni organ ne bi mogel ugotoviti, da Zveza F. ni bila imetnik delnic; iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-142/93, točka 16 izhaja, da je bila Zveza F. imetnik 10 prioritetnih imenskih delnic E. d.d.. Ustavno sodišče se je v citirani odločbi oprlo na zapisnik z dne 5. 7. 1945 kot javno in verodostojno listino, upravni organ pa je ni upošteval. Tako Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Up 1045/2002 z dne 6. 7. 2005 kot Ustavno sodišče v citirani odločbi sta ugotovila, da je bila Zveza F. delničar E. d.d.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je upravni organ navedel, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v postopku denacionalizacije E., v pravni teoriji pa pojem „aktivno legitimiran“ pomeni, da je zahtevku aktivno legitimirane stranke po temelju treba ugoditi. V obravnavanem primeru, ko je bil zahtevek torej zavrnjen, obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Upravni organ je nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje, ob tem ko je tožeča stranka predložila dokaze, upravni organ pa jih ni presodil. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, zaslišanjem strank, zaslišanjem izvedene priče G.G. in postavitvijo izvedenca finančne stroke. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe ter zadevo v tem obsegu vrne upravnemu organu v ponovni postopek; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe neutemeljene ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prav tako prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka je naknadno vložila tudi pripravljalno vlogo (po drugem pooblaščencu). V njej med drugim navaja, da je sklicevanje upravnega organa na Uredbo o izvajanju in prijavljanju delnic novota, saj v postopku pred izdajo odločbe ni bilo razkrito, da bo ta materialni predpis uporabljen kot podlaga za odločitev, zato se tožeča stranka o tem ni imela možnosti izjaviti, s čemer je podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave. S postopanjem organa je kršena tudi določba 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP ter 7. točka 2. odstavka tega člena. Hkrati so kršene tudi ustavne pravice tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Imetništvo delnic je relevantno dejansko stanje za odločitev v zadevi, zato bi upravni organ moral v odločbi obrazložiti, zakaj dokazov tožeče stranke ni upošteval, razlogov o tem pa izpodbijana odločba nima. Z zaključkom, da naj bi tožeča stranka ne dokazala lastništva delnic Zveza F., je upravni organ kršil tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Z negativno odločitvijo je upravni organ posegel tudi v premoženjske pravice tožeče stranke, zaradi česar je izpodbijana odločba tudi v neskladju s pravico tožeče stranke do lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave RS. Vlaga tudi dodatni stroškovni zahtevek.

Odgovor na tožbo je podala v imenu ostalih vlagateljev zahtev za denacionalizacijo kot strank z interesom tudi H.H. V odgovoru se pridružuje navedbam v odgovorih na tožbo tožene stranke in stranke z interesom SOD. Dalje pa še navaja ter se pri tem sklicuje na konkretne dokaze, da je bilo v upravnem postopku dokazano poplačilo vseh terjatev Zveze F., ki jih je imela v E., tudi celotne prioritetne glavnice. Tudi odločba o zaplembi zoper Zvezo F. opr. št. Zp 269/45 z dne 13. 3. 1946 Okrajnega sodišča v Ljubljani dokazuje, da Zvezi F. niso bile zaplenjene delnice E.. Posredni dokazi, ki jih navaja tožeča stranka kot dokaz lastništva delnic, tega ne morejo negirati. Stranke z interesom sodišču predlagajo, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V 62. člen ZDen navedene listine (2. in 3. odstavek), ki morajo biti priložene zahtevi za denacionalizacijo, služijo dokazovanju dejstev, ki jih mora vlagatelj zahteve navesti po določbi 1. odstavka tega člena. Da naj bi tožeča stranka ne predložila listine o podržavljenju s konkretno navedbo predmeta podržavljanja (62. člen ZDen, 2. odstavek, točka a), upravni organ ugotavlja zmotno in protispisno. Listina o podržavljenju E. d.d. je sodba Vojaškega sodišča LVP v Ljubljani opr. št. Sod 1442/45 z dne 11. 8. 1945, in ta se v spisni dokumentaciji upravnih spisov nahaja. Če listina o podržavljenju ne bi bila predložena, bi bila zahteva za denacionalizacijo nepopolna ter je ne bi bilo mogoče meritorno obravnavati.

Po 4. odstavku 62. člena ZDen pa mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Kateri so ti podatki (in dokazi zanje) ZDen s to določbo ne ureja, saj je to odvisno od okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru bi morala tožeča stranka navesti podatke o lastništvu Zveze F. delnic podržavljene E. d.d. - v času podržavljanja – in predložiti o tem dokaze, kajti to so podatki in dokazi, s katerimi se za delničarja dokazuje, da je bil lastnik alikvotnega dela osnovnega kapitala delniške družbe ob podržavljenju, in s tem utemeljenost zahteve za vrnitev premoženja podržavljene delniške družbe (13. člen ZDen), kadar teh podatkov sam akt o podržavljenju ne vsebuje.

Preuranjen pa je po presoji sodišča zaključek upravnega organa, da tožeča stranka lastništva Zveze F. delnic podržavljene E. d.d. - v času podržavljenja - ni dokazala. Da bi morale biti delnice zaplenjene E. d.d. prijavljene v smislu Uredbe o izdajanju in prijavljanju delnic (Uradni list FLRJ, št. 50/46, 52/47), se sodišče z organom ne strinja, saj po izrecni določbi 7. odstavka 8. člena te uredbe (po noveli, objavljeni v Uradnem listu FLRJ, št. 52/47) obveznost prevedbe na ime in registracije ni veljala za delnice zaplenjenih podjetij (prav tako ne za delnice podjetij, ki so bila nacionalizirana). Z vpisom v knjigo delničarjev pa tožeča stranka lastništva Zveze F. delnic tudi ni mogla dokazati, če Zveza F. ni bila lastnica imenskih delnic; da naj bi bila Zveza F. lastnica imenskih delnic, pa ni zatrjevala niti tožeča stranka, niti ni tega dejstva ugotovil upravni organ. Iz Dodatka k pravilom E. d.d. z dne 15. 9. 1936, ki se nahaja v spisni dokumentaciji upravnih spisov, pa izhaja, da se temeljne in prioritetne delnice E. d.d. glasijo na prinosnika.

Po upravnosodni praksi se lastništvo prinosniških delnic zaradi njihove narave praviloma izkazuje s predložitvijo delnic, vendar to ni edina možnost (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 670/2008 z dne 26. 3. 2009); tudi zgolj predložitev listin – (prinosniških) delnic, bi po upravnosodni praksi, brez prepričljivih še drugih dokazov, ne zadoščala kot dokaz o lastništvu delnic v času podržavljenja (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1160/1999 z dne 20. 12. 2000). To pa pomeni, da bi upravni organ predložene listine, s katerimi tožeča stranka dokazuje lastništvo Zveze F. delnic E. d.d. ob podržavljenju le-te, moral upoštevati ter izvesti s temi dokaze (v dokazovanje pa vključiti še listine, ki jih je pridobil sam ali so jih predložile druge stranke v postopku, nato pa presoditi vsak dokaz posebej, ga primerjati z nasprotnimi dokazi in presoditi nato vse dokaze skupaj - po načelu proste presoje dokazov), in da s strani tožeče stranke predloženih listin ne bi mogel izključiti kot neprimernih (imenuje jih posredni) dokazov ob pravno zmotnem sklicevanju najprej na vezanost zgolj na dokaze iz 62. člena ZDen, nato pa še, s tem v nasprotju, na vezanost kot na primerne le na dokaze o registraciji delnic v smislu Uredbe o izdajanju in prijavljanju delnic, o vpisu Zveze F. v knjigo delničarjev oziroma o depoju teh delnic pri finančni organizaciji. S takim postopanjem je upravni organ kršil pravila postopka (ki slonijo na temeljnih načelih ZUP/86, urejenih v 4., 7., 8. in 9. členu), in v tej posledici nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato na tej podlagi (iz dejanskega stanja, kot ga je – nepopolno - ugotovil, izhaja, da tožeča stranka ni dokazala podržavljenja lastninskega deleža Zveze F. v E. d.d.) še ne bi mogel zaključevati, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve premoženja zaplenjene E. d.d. Izpodbijana odločba je zaradi navedene posplošene zavrnitve dokazov tožeče stranke (in njenih predlogov za spremembo in dopolnitev poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter dopolnitev ugotovitvenega postopka - podani so le konkretni argumenti drugih strank v postopku) tudi nezadostno obrazložena. Zato in ker dejansko stanje pred njeno izdajo ni bilo popolno ugotovljeno, ni mogoče preizkusiti njene materialne zakonitosti.

Glede na to, da upravni organ s predloženimi listinami, s katerimi je tožeča stranka izkazovala lastništvo Zveze F. delnic E. d.d. ob podržavljenju le-te, ni izvedel dokazov in dokazov nato presodil v skladu s pravili upravnega postopka ter na tej podlagi zaključil, ali je dejstvo lastništva delnic dokazano, sodišče utemeljenosti navedb tožeče stranke v tožbi, da je s temi listinami to za odločitev pomembno dejstvo dokazano, ne more presoditi. Zato se sodišče opredeljuje do tožbenih navedb v zvezi z listinami in drugimi dokazi, s katerimi naj bi bilo lastništvo delnic Zveze F. v E. d.d. dokazano, le v okviru preizkusa zaključka upravnega organa, da bi lahko bilo dokazano le z dokazili, ki jih je organ navedel, z drugimi kot posrednimi dokazi pa ne. V tem smislu odgovarja, da se s tožečo stranko strinja, da komisijski zapisnik z dne 20. 11. 1945, katerega predmet je popis in cenitev zaplenjene imovine obsojene Zveze F., lahko predstavlja dokaz, ki se ga uporabi za dokazovanje lastništva Zveze F. delnic E. d.d. (iz njega izhaja, da je bila Zveza F. lastnica delnic E.); iz zapisnika je razvidno, da je sestavljen v smislu zakona o zaplembi ter predstavlja javno listino, pri čemer mu dokazne vrednosti ni mogoče odreči, ker „je delegat Zveze F. odklonil“ podpis. Utemeljeno tožeča stranka očita tudi neupoštevanje zapisnika delegata Ministrstva za finance pri E., z dne 5. 7. 1945 (iz katerega je razvidna, kot pravilno navaja, sestava delniškega kapitala E., in lastništvo delnic), saj lahko služi kot eden od dokazov pri ugotavljanju, ali je Zveza F. v času podržavljenja bila lastnica delnic E. d.d. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sodbo Vojaškega sodišča VPL v Ljubljani št. Sod 1442/45 z dne 11. 8. 1945 kot na dokaz za dokazovanje dejstev, da je Zveza F. ob zaplembi E. d.d. bila lastnica njenih delnic ter koliko je znašal lastninski delež Zveze F. na kapitalu E. d.d., pa sodišče dodaja, da gre za primeren posredni dokaz (ob še drugih neposrednih), vendar v zvezi z ugotavljanjem navedenih dejstev ne more imeti dokazne vrednosti javne listine, saj z njo ni odločeno o lastniški sestavi kapitala zaplenjene E. d.d., o čemer v postopku za njeno izdajo (kot iz nje izhaja) tudi ni bil voden dokazni postopek. Tožeča stranka nadalje utemeljeno očita, da se upravni organ ni opredelil do njenega predloga za zaslišanje kot izvedene priče X.Y. (zaradi ugotovitve dejstva lastništva Zveze F. delnic E. d.d.), kajti kot iz izpodbijane odločbe izhaja, se je do predloga opredelil ne z lastnimi, pač pa z navajanjem argumentov, ki so jih podali drugi vlagatelji zahtev za denacionalizacijo; strinjati pa se je ob tem mogoče, da dokumentov, ki jih je izdelal navedeni, čeprav sodni izvedenec ekonomske stroke, po naročilu tožeče stranke, ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja, ker v postopku za izvedenca ni bil določen, pač pa zgolj kot navedbe tožeče stranke. Sodišče pa še dodaja, da sicer predlogu za izvedbo posameznega dokaza v postopku uradna oseba lahko tudi ne sledi (ta namreč v postopku odloča, katera dejanja naj se opravijo – 3. odstavek 142. člena ZUP/86) ter opustitev izvedbe posameznega predlaganega dokaza sama po sebi ne predstavlja kršitve pravil postopka, če je s strani organa ustrezno utemeljena.

Sodišče tožeči stranki tudi pritrjuje, da upravni organ ni sledil stališčem Upravnega sodišča glede postopka, podanim v sodbi opr. št. U 1206/98 z dne 20. 3. 2002, v izvrševanju katere je izpodbijano odločbo izdal, s tem ko, potem ko je ugotovil, da je bila prioritetna delniška glavnica v E. d.d. oblikovana, ni razjasnil vprašanja, v čigavi lasti so bile prioritetne delnice ob podržavljenju E. d.d. V izpodbijani odločbi namreč, ob tem ko citira dokumente – iz obdobja od l. 1934 do 1936 (in njihovo vsebino), ki dejstvi oblikovanja prioritetne glavnice in izdaje prioritetnih delnic v vrednosti 18.800.000 takratnih Din potrjujejo, ne razjasni vprašanja morebitne kasnejše drugačne razdelitve kapitala na delnice (in v tem primeru usode prioritetnih delnic), pri tem pa navede, da je bil kapital E. d.d. razdeljen na 120.000 temeljnih delnic, in ob upoštevanju ugotovljene neto aktive zaplenjene E. d.d. ter navedenega števila temeljnih delnic ugotovi vrednost ene temeljne delnice, na podlagi katere odloči o zahtevah za denacionalizacijo pravnih naslednikov drugih delničarjev E. d.d., pri čemer pa v ničemer ne obrazloži podlage za ugotovitev, da je imela E. ob podržavljenju kapital razdeljen (le) na 120.000 temeljnih delnic.

Iz povedanega izhaja, da je zaradi opustitve izvedbe dokazov v ugotovitvenem postopku ostalo dejstvo, ali je bila Zveza F. lastnica (temeljnih in/ali prioritetnih) delnic E. d.d. ob podržavljenju le-te, neugotovljeno. Sodišče tako ne more pritrditi tožeči stranki, da je bilo dejstvo, da je bila Zveza F. ob zaplembi E. d.d. njen delničar, in lastnica kolikšnega števila delnic je bila, ugotovljeno že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-142/93 z dne 11. 6. 1997, saj odločba zgolj povzema navedene podatke, ni pa bilo ugotavljanje teh dejstev predmet njenega postopka (pač pa je bila izdana v postopku za oceno ustavnosti določb 67. člena Zveza ZZad in 73. člena ZDen). Prav tako ji sodišče ne pritrjuje, da ugotovitev dejstva, da je bila Zveza F. delničar E. d.d., izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1045/2002 z dne 6. 7. 2005, saj je bila s to sodbo zgolj potrjena sodba Upravnega sodišča opr. št. U 1206/98 z dne 20. 3. 2002, v kateri pa je to presodilo, da so navedena dejstva v celoti ostala neugotovljena ter upravnemu organu naložilo, naj jih v ponovnem postopku pred odločitvijo v zadevi ugotovi.

Tožeča stranka izpodbijani odločbi tudi neutemeljeno očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki naj bi bilo podano, ker je ob ugotovitvi njene aktivne legitimacije za uveljavljanje vrnitve premoženja zaplenjene E. d.d. bila nato njena zahteva za denacionalizacijo zavrnjena; pri tem gre namreč za aktivno procesno legitimacijo, na podlagi katere ima tožeča stranka zgolj upravičenje (po določbah 1. odstavka 65. in 2. odstavka 66. člena ZZad) za vložitev zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega Zveza F., pri čemer pa mora za priznanje uveljavljane materialnopravne pravice dokazati dejstva, ki so po zakonu pogoj za to (da je bila Zveza F. ob podržavljenju E. d.d. lastnica (kakšnega) alikvotnega dela osnovnega kapitala te delniške družbe, zaradi česar ji pripada alikvotni del premoženja – neto aktiva – te delniške družbe v času podržavljenja).

Glede na to, da je upravni organ zavrnitev zahteve za denacionalizacijo tožeče stranke (na podlagi zaključka o neizkazanem lastništvu Zveze F. delnic E. d.d. v času podržavljenja le-te) podprl še z razlogovanjem, da naj bi (preostali) upravičenci v predmetnem denacionalizacijskem postopku s predloženimi dokazili dokazali, da je bil dolg E. d.d. do Zveze F. v celoti poravnan v postopku sanacije slovenskega zadružništva, pa sodišče dodaja, in s tem tudi odgovarja na enake navedbe navedenih vlagateljev zahtev za denacionalizacijo kot strank z interesom v odgovoru na tožbo, da bi iz navedenih predloženih dokumentov izhajalo, da naj bi bile v likvidacijskem postopku E. d.d. (na podlagi sklepov likvidacijskega odbora iz l. 1948 in dovoljenja Ministrstva za finance iz l. 1948) poplačane le terjatve zadrug, pretvorjene v specialni rezervni fond (take terjatve so se po določbi 11. odstavka 31. člena Uredbe o zaščiti denarnih zavodov in njihovih upnikov, Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 12. 12. 1934, upnikom tudi poplačevale), in ne tudi terjatve, pretvorjene v prioritetno delniško glavnico; iz številnih dokumentov v spisni dokumentaciji upravnih spisov pa je razvidno (in to ugotavlja upravni organ tudi v izpodbijani odločbi), da je sanacija E. d.d. obsegala tudi pretvorbo dela starih terjatev Zveza F. v prioritetno delniško glavnico (kolikor je navedeno za obravnavano zadevo sploh lahko relevantno, glede na to, da je bila hkrati z E. d.d., na podlagi iste kazenske sodbe z dne 11. 8. 1945, zaplenjena tudi Zveza F. ter je njeno premoženje prešlo v last države – odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zp 269/45 z dne 13. 3. 1946). O tem, koliko od zneska starih terjatev, glede katerega je bila po uredbi pretvoritev dovoljena, se je lahko porabilo za prioritetne delnice in koliko za posebni rezervni sklad, je odločal v vsakem posameznem primeru minister za trgovino in industrijo (3. odstavek 31. člena). Prioritetne delnice pa se po navedeni uredbi niso vplačevale, ampak so se v te delnice pretvorile stare terjatve (6., 10. odstavek 31. člena); tako tudi Vladimir Murko, Vrednostni papirji, Ljubljana 1938, str. 78. Sodišče se z navedenimi strankami z interesom tudi ne bi moglo strinjati, da je na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zp 269/45 z dne 13. 3. 1946 mogoče zaključevati, da Zvezi F. delnice E. d.d. niso bile zaplenjene, ob tem ko bi iz več v tej sodbi že omenjenih dokumentov lahko izhajalo drugače. V tej sodbi že obravnavane in še druge dokaze, ki so jih predložile ali predlagale stranke oziroma jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, bo upravni organ, da bi ugotovil, ali je bila Zveza F. ob podržavljenju lastnica delnic E. d.d. (in če je bila, kolikšnega števila temeljnih in prioritetnih delnic), moral izvesti v ponovnem postopku. Po mnenju sodišča dokazovanja ne bo mogoče izvesti brez sodelovanja izvedenca ustrezne stroke, saj je očitno, da je za dokazovanje navedenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim lahko razpolaga le strokovnjak; to zlasti ob tem, da bo potrebno v dokazovanje vključiti veliko število listin, nato pa podatke, ki iz njih izhajajo, presoditi v njihovi medsebojni povezanosti, in da upravnemu organu dokazov, s katerimi je razpolagal že v prejšnjem postopku, na tak način ni uspelo presoditi, kakor je ugotovilo sodišče v sodbi opr. št. U 1206/98 z dne 20. 3. 2002, in da mu dokazovanja ni uspelo (popolno) izvesti niti v ponovnem postopku (pri čemer je postopek celo vodil ob pomoči zunanjega sodelavca, kar je v nasprotju s pravili postopka, saj mora dokazni postopek neposredno voditi in opravljati posamezna dejanja v ugotovitvenem postopku uradna oseba, ki je za to pooblaščena, in ta tudi izdelati osnutek odločbe), kot ugotavlja sodišče v tej sodbi. Na ta način tudi ne bo razloga, da bi stranke v dokazovanje vključevale strokovnjake, ki jih bodo angažirale same, ter se bo tako mogoče izogniti vprašanju morebitne njihove neobjektivnosti ali pristranskosti.

Ker je po povedanem upravni organ v postopku za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo tožeče kršil pravila postopka ter odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, so podani razlogi za odpravo izpodbijane odločbe kot nezakonite v tem delu - v I. tč. izreka (2. in 3. tč. 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10). Glede na to pa, da je sodišče presodilo, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno v pogledu lastniške sestave kapitala E. d.d. ter njegove razdeljenosti na delnice ob njenem podržavljenju, to dejansko stanje pa je relevantno tudi za odločitev o zahtevah za denacionalizacijo ostalih vlagateljev kot pravnih naslednikov delničarjev zaplenjene E. d.d., so podani razlogi za odpravo izpodbijane odločbe tudi v II., III., IV. In V. tč. izreka. Ker pa je sodišče s sodbo opr. št. I U 1201/2009-15 z dne 2. 11. 2010, izdano v upravnem sporu, začetem s tožbo SOD d.d., izpodbijano odločbo v tem delu že odpravilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je odpravilo to odločbo v I. tč. izreka ter zadevo v tem obsegu na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrača zadevo organu v ponovni postopek, pri čemer mora upravni organ nov upravni akt izdati v roku 6 mesecev (ki ga sodišče šteje kot primeren rok) od dneva vročitve te sodbe. Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo, saj je o tožbi moglo odločiti, ne da bi izvajalo dokaze (glavna obravnava pa je temu namenjena), odločitve v sporu polne jurisdikcije pa tožeča stranka ni niti predlagala. Sodišče dodaja, da je presodilo vse navedbe strank v tem postopku, da pa se do vsake posamezne ni opredeljevalo posebej, ker je štelo, da je s podanimi razlogi sodbe nanje odgovorjeno (med drugim se sodišče ni posebej opredeljevalo do navedb o kršitvah pravic, zagotovljenih z Ustavo, ob tem ko je ugotovilo že kršitve pravil postopka, s katerimi so te ustavne pravice varovane na zakonski ravni).

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), višji stroškovni zahtevek, uveljavljan v pripravljalni vlogi, pa je sodišče na tej podlagi moralo zavrniti.