Jedro

Določba 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP obsega tako okoliščine objektivne kot tudi subjektivne narave, od katerih morata biti glede na stališče sodne prakse podani vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 8422/2010 (II Kr 3/2010) z dne 11. 2. 2010, zoper obdolženega S. K., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovni v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega S. K. pravočasno, dne 24. 2. 2010, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (201. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter da sodišče pri presoji sorazmernosti ukrepa ni presojalo objektivnega prispevka obdolženca h kaznivemu dejanju, temveč je presojalo težo kaznivega dejanja le pavšalno v okviru zakonsko predpisane sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o odreditvi (očitno mišljeno podaljšanju pripora) spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru, ko je odločalo o podaljšanju pripora, metodološko in vsebinsko pravilno zastavilo vprašanja, ki so pomembna za odločanje o podaljšanju pripora. Ustrezno je ovrednotilo tako težo kaznivega dejanja kot tudi dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo in jo utemeljilo z razlogi, ki temeljijo na pravu.

4. Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot tudi subjektivne narave, v katerih morata biti glede na stališče sodne prakse podani vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

6. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (8. točka na četrti strani) obstoj ponovitvene nevarnosti oprlo na ugotovitve, da je bil obdolženi S. K. že večkrat obravnavan in obsojen pred sodiščem zaradi kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo in kaznivih dejanj zoper premoženje. Izrečena mu je bila tudi daljša zaporna kazen tri leta in en mesec zapora. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi storil kmalu po tem, ko je prišel s prestajanja kazni, v času, ko je zoper njega tekel še en postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu K 114/08. Pri vseh obdolžencih, ki jim je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom podaljšan pripor (torej tudi pri S. K.), je Vrhovno sodišče kot objektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj ter dejstvo, da so bili pri izvrševanju kaznivih dejanj izjemno organizirani ter povezani s tujino. Po oceni Vrhovnega sodišča je presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da naštete okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, razumna.

7. Vložnik z navedbami, da je potrebno v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti upoštevati, da je bil obdolženec kaznovan za drugo in ne istovrstno kaznivo dejanje, katerega objekt varstva je državna meja in varnost ter s tem javni red in mir, da je treba za obstoj ponovitvene nevarnosti izkazati obstoj nevarnosti, da bo obdolženec ponovil specifično kaznivo dejanje oziroma vsaj istovrstno kaznivo dejanje, da za oceno ponovitvene nevarnosti ni relevanten očitek, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v času, ko je zoper njega tekel postopek pred okrožnim sodiščem, ker je šele spoštovanje izrečene pogojne obsodbe merilo, ali je na storilca kaznivega dejanja izrečena kazen vplivala vzgojno, da je obdolženec zaporno kazen izrečeno zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prehajanja državne meje „odsedel“ in bil zaradi vzornega obnašanja predčasno odpuščen ter da si je uredil življenje, si ustvaril družino in se zaposlil kot taksist, ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji podanosti ponovitvene nevarnosti, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Po vsebini zato v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

8. Ni mogoče pritrditi vložniku, ki zatrjuje kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker da sodišče ni presojalo „objektivnega prispevka obdolženca h kaznivemu dejanju“, temveč je presojalo težo kaznivega dejanja le pavšalno v okviru zakonsko predpisane sankcije. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (8. točka na četrti in peti strani) pri presoji sorazmernosti ukrepa, ki ga je podaljšalo, poleg teže kaznivega dejanja in zanj predpisane visoke zaporne kazni razumno upoštevalo tudi visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolžencev (med njimi tudi S. K.), zaradi katere je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Kolikor obdolženčev zagovornik s takšnimi razlogi ne soglaša in v zahtevi navaja, da je imel S. K. glede na očitke v zahtevi za preiskavo manj pomembno vlogo od ostalih obdolžencev ter da je v priporu nesorazmerno dolgo, kar je posledica zaslišanja prič, ki niso relevantne za dokazno presojo dejanja, ki se mu očita, izpodbija zaključke sodišča o sorazmernosti med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in varnostjo ljudi. S takimi navedbami ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak ponuja drugačno dokazno presojo in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega S. K., niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.