Jedro

Odškodninska terjatev za škodo, ki naj bi jo povzročil toženec z zavlačevanjem postopka pri priznanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je zastarala, saj je tožnica za vse okoliščine, ki so bile relevantne za ugotovitev škode in povzročitelja škode, izvedela že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 1.741.828,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je tožnica za vse okoliščine, ki so pravno relevantne, izvedela s pravnomočnostjo sodbe v zadevi pod opr. št. Ps 1626/96 z dne 18.10.1999, ker je zahtevala škodo v obliki zakonitih zamudnih obresti v višini, ki je določljiva. Sodišče je prezrlo, da je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja pravice. Takemu zahtevku je sodišče ugodilo in ji priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter tožencu naložilo, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju nadomestila. Toženec je o odmeri nadomestila odločil z odločbo z dne 31.12.1999, ki jo je tožnica prejela 15.1.2000, izplačilo pa je bilo opravljeno 9.2.2000. Sodišče ni upoštevalo akcesorne narave zakonitih zamudnih obresti, ki se lahko zahtevajo le od trenutka, ko je znana odškodninska obveznost, to pa je bilo 15.1. oziroma 9.2.2000. Dejstvo, da tožnica zoper odločbo z dne 31.12.1999 ni vložila tožbe, ne more iti njej v škodo. V tem postopku je pomembno le, ali je tožnica svojo odškodninsko tožbo vložila v roku treh let, ko je zvedela za škodo in tistega, ki jo je napravil. V tem sporu je pomembno le, ali je tožnica zvedela za škodo s pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1026/96 ali z dokončnostjo odločbe št. 4030217 z dne 31.12.1999. Tožnica je toženca neuspešno pozvala na plačilo zakonitih zamudnih obresti, šele potem se je odločila za predmetno tožbo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne navaja.

Tožnica je s tožbo uveljavljala plačilo škode v višini 1.741.828,00 SIT, ki naj bi jo povzročil toženec z zavlačevanjem postopka pri priznanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Navajala je le, da je podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo, saj je neutemeljeno zavračal priznanje pravice do nadomestila. Pravica do te dajatve ji je bila priznana šele s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 1026/96 z dne 19.8.1999. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, ji je toženec nato skladno z izrekom navedene sodbe z odločbo št. 4030217 z dne 31.12.1999 v višini 50.888,16 SIT od 1.1.1996 dalje odmeril nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, to je od prvega naslednjega dne od prenehanja uživanja nadomestila za čas brezposelnosti. Zoper navedeno odločbo toženca z dne 31.12.1999, se tožnica ni pritožila, niti ni uveljavljala zakonitih zamudnih obresti. Enako zakonitih zamudnih obresti ni uveljavljala pred tem v sodnem postopku, končanem s sodbo opr. št. Ps 1026/96 z dne 19.8.1999. Dne 14.1.2003 pa je tožnica vložila tožbo, s katero je uveljavljala uvodoma navedeno odškodnino v višini zakonitih zamudnih obresti od zapadlih in izplačanih nadomestil plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom toženca, da je odškodninska terjatev zastarala, ocenilo, da je ugovor utemeljen in tožničin zahtevek na tej podlagi zavrnilo.

Takšna odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Tožničina odškodninska terjatev je zastarana, ker je za vse okoliščine, ki so bile relevantne za ugotovitev škode in povzročitelja škode, zvedela že več kot tri leta pred 14.1.2003, ko je vložila odškodninsko terjatev. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo po 376. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki se uporablja v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v 5 letih, odkar je škoda nastala. Zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah začne torej teči že od trenutka, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode in ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov.

V konkretnem primeru je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka glede na 1. odstavek 376. člena ZOR pomembno, kdaj je tožnica zvedela za nastanek škode in za njenega povzročitelja. To je v tožničinem primeru z dnem pravnomočne sodbe opr. št. Ps 1026/96 z dne 19.8.1999, to je 18.10.1999, s katero ji je bila v zvezi z izpodbijano dokončno odločbo toženca št. 4030217 z dne 2.7.1996 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 29.3.1996, pravica do uveljavljanega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu priznana od 1.1.1996. Že na podlagi pravnomočne sodbe bi tožnica, če bi ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva ne le pri izpolnjevanju obveznosti, temveč tudi pri uveljavljanju pravic (18. člen ZOR), mogla izvedeti ne le za vrsto škode, ampak tudi višino, ker zato zaradi pravnomočno ugotovljenega temelja (datum in vrsta nadomestila) ni bilo nobene ovire več. Tožnici je toženec sicer res navedeno nadomestilo odmeril šele z odločbo z dne 31.12.1999 in z njo dejansko določil posamezne mesečne zneske pripadajočega nadomestila, kar pa ne pomeni, da je tožnica šele na podlagi te odločbe zvedela za škodo in povzročitelja, pa čeprav je škodo uveljavljala kot zakonite zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov, kar za rešitev zadeve ni bistveno. Prav tako pa ni bistveno dejstvo, da zoper odločbo toženca z dne 31.12.1999 ni vložila pritožbe, enako kot ni pomembna narava zamudnih obresti. Za začetek teka zastaralnega roka ni odločilno, kdaj je bilo tožnici odmerjeno nadomestilo, pač pa, kdaj je lahko zvedela za škodo in povzročitelja in ni bilo nobene ovire, da bi prišla do teh podatkov, niti objektivnih razlogov, da ob normalnih okoliščinah ne bi mogla zvedeti za škodo in povzročitelja. Škodo je namreč uveljavljala zaradi zavlačevanja postopka.

Ker je glede na vse obrazloženo tudi po stališču pritožbenega sodišča ob vložitvi tožbe 14.1.2003 odškodninska terjatev bila zastarana, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa pritožbeno sodišče tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in o stroških pritožbe, ker tožnica z njo ni uspela, glede na določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi stroške za pritožbo.