Jedro

Prosta presoja dokazov ne pomeni arbitrarnosti sodniške presoje, ampak od sodišča terja, da v sodbi navede konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano, obrazložitev pa mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Splošnih navedb strank o kršitvah zakona sodišče ne more preizkusiti in mu zato ni treba podrobneje pojasnjevati, zakaj takih navedb v okviru sodniške presoje ni upoštevalo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je s plačilnim nalogom št. 105173800 z dne 17. 4. 2013 storilcu Z. S. s. p., za prekrške po šestem in sedmem odstavku 42. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), po devetnajstem odstavku 32. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po devetem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter po prvem odstavku 37. člena in prvem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) izrekel enotno globo v višini 8.600,00 EUR. Zagovorniki storilca so zoper plačilni nalog 25. 4. 2013 vložili zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo z dne 6. 5. 2015 delno ugodilo ter prekršek po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1 pravno opredelilo kot prekršek po tretji alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 in zanj določilo globo v višini 1.800,00 EUR ter izreklo enotno globo v višini 7.400,00 EUR. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 21. 9. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in drugega odstavka 155. člena v zvezi s 139. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče v sodbi ni jasno razmejilo med trditvami storilca in trditvami prič ter med dokazno oceno in lastnimi dejanskimi ugotovitvami. Po njegovem stališču sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, ker je sodišče z zgolj pavšalnimi razlogi pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi policistov in zakaj ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo oziroma voznikoma tovornih vozil, ki sta deloma izpovedala drugače kot policista. Kršitev 139. člena ZP-1 je podana, ker iz sodbe ni dovolj jasno razvidno, katera dejstva in na podlagi katerih razlogov sodišče dejstva šteje za dokazana ali nedokazana, in kateri razlogi so bili odločilni pri ugotavljanju ali so podani očitani prekrški in odgovornost storilca. Vrhovni državni tožilec še navaja, da iz dovoljenj v spisu izhaja, da mora izredni prevoz na avtocesti spremljati najmanj eno vozilo, sodišče pa je ugotovilo, da je prevoz v obravnavanem primeru spremljalo eno vozilo, kombinirano vozilo pa je vozilo v nasprotju z dovoljenjem, ker ni imelo dveh spremljevalnih vozil za zahtevano spremstvo. Glede na navedeno so razlogi sodbe popolnoma nejasni in v medsebojnem nasprotju, posledično pa je nerazumljiv tudi izrek sodbe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili 14. 10. 2015 in se z njo v celoti strinjajo.

B.

4. Tudi v postopku o prekršku velja pravilo kazenskega procesnega prava, da sodišče prosto presoja izvedene dokaze. Prosta presoja ne pomeni arbitrarnosti sodniške presoje, ampak od sodišča terja, da v sodbi navede konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma(1). Na tem mestu Vrhovno sodišče še dodaja, da že iz narave stvari izhaja, da sodišče splošnih navedb strank o kršitvah zakona ne more preizkusiti in mu zato ni treba podrobneje pojasnjevati, zakaj takih navedb v okviru sodniške presoje ni upoštevalo.

5. V obravnavani prekrškovni zadevi je sodišče storilca, ki je samostojni podjetnik, spoznalo za odgovornega storitve šestih prekrškov s področja varnosti v cestnem prometu in za vsak prekršek obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazih je ugotovilo dejstva, ki utemeljujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi, da je sodišče storilčevo odgovornost za očitane mu prekrške utemeljilo zgolj s pavšalnimi navedbami in na podlagi nekritične presoje verodostojnosti zaslišanih prič. Sodišče odgovornosti storilca za prekršek po šestem odstavku 42. člena ZMV ni utemeljilo zgolj z izpovedbo zaslišanega policista, ampak tudi na podlagi priloženih fotografij ter sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1529/2013 z dne 24. 3. 2014, s katero je sodišče v prekrškovnem postopku zoper neposrednega storilca S. Z. presodilo, da vozilo zaradi neustrezne pnevmatike ni bilo tehnično brezhibno. Tudi storilčeve odgovornosti za prekršek po sedmem odstavku 42. člena ZMV in devetem odstavku 79. člena ZPrCP sodišče ni utemeljilo zgolj na izpovedbi zaslišanega policista, ampak tudi na podlagi fotografij, ki so njegovo izpovedbo potrdile. Policistovo izpovedbo glede prekrška po sedmem odstavku 42. člena ZMV pa sta potrdila tudi voznika tovornih vozil, ki sta bila zaslišana kot priči in jima je sodišče v tem delu verjelo. Tudi očitek, da je storilec storil prekrška po prvem odstavku 37. člena in prvem odstavku 40. člena ZDCOPMD, ne temelji zgolj na izpovedbi zaslišanega policista, ampak je sodišče storilčevo odgovornost za navedena prekrška dodatno utemeljilo na podlagi tahografskih vložkov, iz katerih je razvidna kršitev, ki jo je opisal zaslišani policist. Do splošnih navedb v zahtevi za sodno varstvo pa se sodišču ni bilo treba opredeljevati.

6. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pritrdilo storilčevim navedbam v zahtevi za sodno varstvo, da storilec prekrška po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1 ni storil, ker sta oba voznika tovornih vozil s priklopnikoma imela dovoljenje za izredni prevoz pri sebi. Zato je sodišče po uradni dolžnosti spremenilo pravno kvalifikacijo opisanega prekrška v prekršek po tretji alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, ker je dve tovorni vozili s priklopnikoma, ki sta opravljali izredni prevoz, spremljalo le eno in ne dve spremljevalni vozili. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bil prav to tudi razlog, da je policijska patrulja tovorni vozili na avtocesti ustavila. Sodišče je v sodbi pojasnilo, zakaj verjame policistu U. J., da je izredni prevoz spremljalo le eno spremljevalno vozilo. Policist je po presoji sodišča pričal konsistentno in prepričljivo, njegova izpovedba pa je bila potrjena tudi s prepričljivo izpovedbo policistke B. S., ki je z njim sodelovala v policijski patrulji. Voznika sta na zaslišanju izpovedala, da sta izredni prevoz spremljali dve spremljevalni vozili, medtem ko sta policistu na kraju storitve prekrška zatrjevala, da je izredni prevoz spremljalo le eno vozilo, ker se je drugo spremljevalno vozilo pokvarilo, pri čemer nista vedela povedati, kakšno je to vozilo, in da je nadomestno spremljevalno vozilo že na poti. Očitno je torej, da je sodišče verodostojnost nasprotujočih si izpovedb policistov in voznikov ocenilo na podlagi njihove prepričljivosti in skladnosti. Zato presoji sodišča, ki izpovedbi voznikov v tem delu ni sledilo, ni mogoče očitati odsotnosti razumne pravne utemeljitve.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba vsebuje konkretne razloge o odločilnih dejstvih, podano pa ni niti zatrjevano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Iz izreka in obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da je storilec izredni prevoz opravljal v nasprotju z izdanim dovoljenjem, ker je tovorni vozili s priklopnikoma spremljalo le eno spremljevalno vozilo in ne dve, kot je določeno v dovoljenju za izredni prevoz. Kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in 139. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, ki jih uveljavlja vrhovni državni tožilec, zato niso podane.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Glej Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 47 in 764.