Jedro

Med strankama je bila dogovorjena t.i. imenovana obligacija rezultata (v skladu s katero je bila toženka do plačila za svoje storitve upravičena le, če bi bil dosežen predviden rezultat – to je pridobitev lastniškega deleža 50% + eno delnico s strani tožnika). Kogentne določbe, ki bi prepovedovala tak dogovor, ni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških (III. točka izreka) spremeni tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji; sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.9.2013 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 1062 I 5612/2007 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 16.775,06 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 16.775,06 EUR od 1.6.2004 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 253,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2007 dalje do plačila (I. točka izreka), - da se v presežku navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1062 I 5612/2007 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka), - da je dolžna tožeča stranka toženi plačati pravdne stroške v višini 1.489,55 EUR (III. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in prvostopenjsko odločitev spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico), podredno pa da zadevo vrne v ponovno sojenje. Sodišče naj bi v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo napačno stališče, češ da iz četrtega odstavka 3. člena pogodbe o odvetniških storitvah izhaja, da je bila med strankama dogovorjena obligacija uspeha (rezultata) in da ta rezultat ni bil dosežen (zaradi česar naj bi imela toženka pravico le do povrnitve oziroma zadržanja stroškov ne pa tudi vrednosti odvetniških storitev). Določilo četrtega odstavka 3. člena omenjene pogodbe vsebuje namreč tudi nadaljevanje, in sicer da se obveznost vračila zmanjša za stroške opravljenih storitev oziroma dela, ki jih na podlagi 3. člena pogodbe toženka opravi za tožnika. Iz tega izhaja, da je toženka upravičena do plačila za opravljene storitve in da tožnikova obveznost plačila za opravljene storitve ni odvisna od tega, ali je pridobil lastniški delež 50% + 1 delnico ali ne. Pritožnica se sklicuje na 17. člen takrat veljavnega Zakona o odvetništvu, ki ni dopuščal takega dogovora, kot ga zatrjuje tožnik oziroma ki ga omenja sodišče. Ta člen namreč določa, da je odvetnik v vsakem primeru upravičen do plačila za svoje delo najmanj v skladu z Odvetniško tarifo. Stališče sodišča pa bi pomenilo, da se je toženka kot odvetnica s svojo stranko dogovorila, da za svoje delo sploh ne bo prejela plačila (kar bi bilo v nasprotju z Zakonom o odvetništvu). Pogodbe s takšno vsebino toženka sploh ne bi smela skleniti. Nadalje naj bi bilo tako pogodbeno določilo v nasprotju z 20. členom Odvetniške tarife, prav tako pa cenejše zastopanje v svojem 24. členu prepoveduje tudi Kodeks odvetniške poklicne etike. Da je imela toženka pravico zadržati plačilo za opravljene odvetniške storitve oziroma delo, izhaja tudi iz tega, da je do neuresničitve pridobitve lastniškega deleža prišlo na podlagi poslovne odločitve tožnika. Predvidena pogodbena rešitev pomeni namreč vračanje avansa v delu, v katerem ni bil porabljen za odvetniške storitve. To jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 3. člena pogodbe, kjer je jasno navedeno, da znesek 7.500.000,00 SIT predstavlja plačilo za odvetniške storitve. Tožnikova razlaga pogodbe bi pomenila, da bi bil neupravičeno obogaten za pogodbeno dogovorjeno vrednost opravljenih odvetniških storitev. Tožnik tudi sam nikoli ni razlagal pogodbe na način, kot to zatrjuje v XI. točki. To izhaja tudi iz njegovih navedb, da toženki priznava, da lahko obdrži 3.000.000,00 SIT, kar nikakor ne more predstavljati samo stroškov v zvezi z opravljenim delom, ampak gre nesporno tudi za plačilo za opravljeno delo (to tožnik potrjuje tudi v XIII. točki svoje vloge). Toženka se kot odvetnica k dosegi rezultata niti ni mogla ali smela zavezati, saj je dosega takega rezultata odvisna od poslovne odločitve tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik sam štel, da naj bi toženka opravila za 3.000.000,00 SIT storitev. Tožnik namreč v prvi vlogi celo sam priznava delno utemeljenost pobota v višini 3.000.000,00 SIT. Ocena tožnika, da naj bi toženka opravila le za 3.000.000,00 SIT storitev, je povsem napačna. Kot izhaja iz predložene dokumentacije, je namreč toženka izvedla vsa opravila iz 3. člena pogodbe (razen tistih, ki jih zaradi tožnikove odločitve, da ne kupi delnic, ni mogla). Poleg tega je opravila vsa opravila iz 4. člena pogodbe, ki so ovrednotena na 25.000,00 EUR + DDV. Sodišče je tako v 14. točki obrazložitve napačno presodilo, da je tožnik navedel, da se priznanih 3.000.000,00 SIT (12.518,58 EUR) nanaša izključno na storitve opravljene za družbo M. d.d.. Tožnik je namreč šele v točki XVIII trdil, da je toženki znesek 3.000.000,00 SIT priznal zgolj in izključno zaradi storitev opravljenih za družbo M. d.d.. Pred tem je v točki IX trdil, da je toženki za stroške po pogodbi z dne 3. 12. 2002 in za nagrado za opravljene storitve za družbo M. d.d. priznal skupaj 3.000.000,00 SIT. Na začetku pravde pa je v točki IV trdil, da je stroške toženki v zvezi s pogodbo z dne 3.12.2002 ocenil na 3.000.000,00 SIT. Sodišče bi moralo pri presojanju tožnikovih navedb ravnati po tretjem odstavku 214. člena ZPP in navedb v točkah XVIII in IX ne bi smelo šteti za resnične. Ker se sodišče do nasprotujočih navedb tožnika ni opredelilo, je sodba v temu delu ostala neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj je štelo za resnično šele zadnjo navedbo tožnika. Tekom postopka spreminjajoče se navedbe tožnika jasno potrjujejo toženkine navedbe iz 5. točke, da tožnik z zahtevo po povračilu vtoževanega zneska ravna nepošteno in v nasprotju z dogovori. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov tožnika, ki so šle mimo odgovarjanja na posamezno vlogo, kar velja za navedbe tožnika v zvezi s tem, kaj naj bi predstavljalo 3.000.000,00 SIT. Ker je sodišče upoštevalo navedbe tožnika iz točke XVIII, ne pa njegovih navedb iz točke IV, je kršilo tudi določilo 286.a člena ZPP. Enako velja za tožnikove navedbe v točki XI, kar je bila že njegova tretja vloga v postopku. Gre za navedbe, ki se nanašajo na naravo četrtega odstavka 3. člena pogodbe. Zaradi kršitve 286.a člena ZPP, ki ga je toženka uveljavljala že v četrti vlogi (v XXI. točki), je izpodbijana sodba nezakonita tudi v tem delu. Tožnik je sam trdil, da je toženkine stroške v zvezi s pogodbo z dne 3.12.2002 ocenil na 3.000.000,00 SIT. To pa ne izhaja samo iz njegovih navedb oziroma izpovedbe na naroku, temveč tudi iz dejstva, da je posledično s tožbo zahteval samo 6.000.000,00 SIT in ne 9.000.000,00 SIT, kot bi moral, če bi v resnici štel, da se 3.000.000,00 SIT nanaša samo na storitve opravljene za družbo M.. To izhaja tudi iz računa št. 265 – 138 z dne 27.5.2004, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Račun se namreč glede na specifikacijo nanaša izključno na neizvedene storitve po pogodbi z dne 3.12.2002. Teh naj bi bilo samo za 6.000.000,00 SIT in ne za celotnih 9.000.000,00 SIT. Če bi torej držalo, kar je tožnik prvič zatrdil šele v XVIII. točki tretje vloge, da naj bi se 3.000.000,00 SIT nanašalo izključno na storitve za M. d.d., v vtoževanem računu ne bi navedel, da ga izstavlja samo za neizvedene storitve po pogodbi z dne 3.12.2002. Sodišče bi moralo torej upoštevati predvsem, kaj izhaja iz same vsebine vtoževanega računa ter v kakšni višini je tožnik postavil zahtevek. Ne račun in ne zahtevek se ne nanašata na znesek 9.000.000,00 SIT, ki ga je sodišče napačno upoštevalo kot izhodišče pri izračunavanju, kolikšnemu delu zahtevka bo ugodilo. Iz navedenega, predvsem pa iz vsebine specifikacije vtoževanega računa izhaja, da je tožnik sam štel, da je toženka po pogodbi opravila za vsaj 3.000.000,00 SIT storitev in da lahko toženka glede na določilo četrtega odstavka 3. člena pogodbe pri vračilu zneska svojo obveznost zmanjša za vrednost opravljenih storitev (ne pa samo za vrednost stroškov v zvezi z opravljenimi storitvami). Iz navedenega izhaja, da sta v času sklepanja pogodbe in celo še v času, ko je tožnik zahteval vračilo 6.000.000,00 SIT, obe stranki šteli, da toženka lahko zadrži vrednost opravljenih storitev. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 3. člena pogodbe napačno upoštevalo prvi odstavek 82. člena OZ. Upoštevati bi moralo drugi odstavek istega člena in sporno določilo četrtega odstavka 3. člena pogodbe. Ne bi smelo izhajati iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak iz skupnega namena sopogodbenikov. Zato je v 14. točki obrazložitve napačno izračunalo, da je bila na podlagi pogodbe toženka dolžna vrniti vseh 9.000.000,00 SIT (37.556,33 EUR), saj je vtoževani znesek znašal samo 6.000.000,00 SIT (25.032,54 EUR). Ker je v 12. in 13. točki pravilno ugotovilo učinkovanje pobota v znesku 4.980.025,00 SIT (20.781,28 EUR), bi moralo zahtevku ugoditi kvečjemu do višine razlike med pobotanim in vtoževanim zneskom (ob upoštevanju ugovorov, ki so navedeni v 7. točki predmetne pritožbe). Ker iz predložene dokumentacije izhaja, da je opravila vsa opravila iz 3. člena pogodbe (razen tistih, ki jih zaradi odločitve tožnika, da ne kupi delnic, ni mogla) in vsa opravila iz 4. člena pogodbe, tudi v primeru, če do pobota sploh ne bi prišlo, tožnik ne bi bil upravičen zahtevati nobenega vračila. V nadaljevanju navaja, katere odvetniške storitve v zvezi z nakupom deleža v družbi S. d.d. in pridobitvijo koncesije je opravila za tožnika na podlagi pogodbe. Vse to naj bi po obsegu predstavljalo 60% vrednosti iz 3. člena pogodbe (kar znese 4.500.000,00 SIT + DDV). Opravila je tudi vse storitve iz 4. člena pogodbe, za izvedbo katerih sta se stranki dogovorili za plačilo 25.000,00 EUR + DDV. Skupaj pa to znese več, kot je tožnik sploh plačal toženki. Toženka je opravila vse storitve (kar naj bi izhajalo iz predloženih listin) iz 1., 2., 3., 5., 6., 8. in 9. alineje 3. člena pogodbe. V nadaljevanju navaja, katere storitve naj bi bile opravljene za M. d.d., koliko časa je porabila za posamezne od teh storitev ter kakšna nagrada ji gre glede na tarifo. Poudarja, da je tožnik v postopku prisilne poravnave, kar naj bi kazalo na stalno prakso neplačevanja svojih poslovnih partnerjev (odraz tega pa naj bi bil tudi predmetni postopek). Napačno naj bi bilo stališče sodišča (zavzeto v 10. točki), da toženka ni uspela dokazati, da je bil tožnik tisti, ki se je sam odločil, da ne bo kupil deleža v S. d.d.. Tožnik deleža v višini 50% + ene delnice v omenjeni družbi ni pridobil izključno po lastni poslovni odločitvi. Iz dokumentacije, ki jo je toženka priložila že prvi vlogi, izhaja, da je družba M. d.d. (v njenem imenu pa prav direktor tožnika, to je A.M.) toženko pooblastila že 23.9.2003, torej še preden je P. d.d. kupilo delež v S. d.d.. Omenjeno sosledje naj bi potrjevalo toženkine navedbe, hkrati pa tudi da ne drži izpovedba tožnikovega zakonitega zastopnika, da je sodelovanje med strankama prenehalo, ko je P. kupilo večinski delež. Neverjetno je (in to je potrdila v svoji izpovedbi tudi toženka), da bi jo A.M. angažiral glede družbe M. d.d., če ne bi bil zadovoljen z njenim delom pri prevzemu S. d.d.. Da toženkine navedbe, da si je tožnik premislil, držijo, pa naj bi izhajalo tudi iz izpovedb prič I.P. in I.S.. Navaja, kaj naj bi izpovedali omenjeni priči. Njuni izpovedbi se skladata s toženkino izpovedbo, da je imel S. podpise vseh manjšinskih delničarjev in da jo je poklical, da je pogodbe oddal tožniku. P. naj bi potrdil, da je bilo z državo (kot večinskim lastnikom) vse dogovorjeno in da bi tožnik moral samo sporočiti, da sprejema pogoje (in da bo odkupil delež). S. pa je potrdil, da so vsi manjšinski delničarji podpisali pogodbo o prodaji. Napačen je zato zaključek sodišča, da naj bi ostala nedokazana toženkina trditev, da se je tožnik za nakup deleža premislil (češ da obstajata samo nasprotujoči si izpovedbi toženke in tožnika ter da v odsotnosti listinskih dokazov drugačen zaključek sploh ni mogoč). Pri tem ni pojasnilo, zakaj bi bil v konkretnem primeru sploh potreben listinski dokaz, in spregledalo, da je povsem logično, da taka listina ne obstaja in da pravzaprav niti ni mogla nastati (saj v času, ko si je tožnik premislil, ni imel prav nobenega interesa, da bi tako listino napravil). Predvsem pa ne drži, da v zvezi s toženkino trditvijo obstajata samo njena in izpovedba tožnika, saj so o tem izpovedale vse prej omenjene priče (šlo naj bi za kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tistim, kar se navaja v sodbi o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič, in med samimi zapisniki). Iz 10. točke obrazložitve izhaja, da naj bi priča S. povedal, da ne ve, zakaj do podpisa pogodbe o nakupu delnic ni prišlo, priča P. pa da si razloge razlaga po svoje. Vendar pa iz izpovedb obeh omenjenih prič izhaja, da sta obe povedali, zakaj do podpisa pogodbe o nakupu delnic S. d.d. s strani tožnika ni prišlo. Ne zaradi tega, ker bi tožnika prehitelo P. d.d., ampak ker si je sam premislil. P. d.d. je večinski delež v S. d.d. kupila 28.11.2013, iz dokumentacije, ki jo je priložila svoji prvi vlogi, pa izhaja, da je družba M. d.d. toženko pooblastila že 23.9.2003 (torej še pred omenjenim nakupom deleža s strani P. d.d.). Toženkinih trditev tožnik ni prerekal, iz samih dokumentov pa izhaja, da je izpovedba zakonitega zastopnika neresnična. Do teh dejstev in okoliščin se sodišče pri ugotavljanju dejstva, ali si je tožnik glede nakupa S. premislil, ni opredelilo niti jih ni upoštevalo. Da tožnikove navedbe ne držijo, izhaja tudi iz izpovedbe priče P., da so S. P. prodali šele, ko se tožnik na ministrstvu sploh ni več oglasil. Ker se je torej tožnik glede nakupa delnic S. sam premislil, bi sodišče zahtevek moralo zavrniti. Sodišče se tudi ni opredelilo do toženkinih ugovorov v zvezi z davkom na dodano vrednost, ki ga je na spornem računu obračunal tožnik (kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker tožnik priznava, da sporni račun ni bil izdan ne za opravljene storitve, ne za dobavljeno blago, ampak za neizvedene storitve po pogodbi, je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 1.000.000,00 SIT (oziroma 4.172,93 EUR) obračunanega DDV, neutemeljen. Če namreč njegova trditev drži, da je upravičen tudi do povračila plačanega DDV po računu toženke, ne more na ta znesek zaračunati še DDV. Ta se namreč lahko zaračunava samo za opravljeno storitev ali dobavljeno blago. Napačno je tudi stališče sodišča v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je terjatev zastarala. Predlog za izvršbo je bil vložen 31.5.2007. Ker je P. d.d. kupilo delež v S. že 28.11.2003, je terjatev tožnika zastarala. Ne drži, da dopis z dne 16.7.2004 predstavlja odpoved zastaranju po 341. členu OZ. Ta institut se lahko uporabi samo za obveznosti, ki so bile v trenutku pisne pripoznave že zastarane. Sporna terjatev pa dne 16.7.2004 še ni bila zastarana. Poleg tega dopis z dne 16.7.2004 ne pomeni pripoznave dolga. V tem dopisu gre zgolj za predlog rešitve medsebojnih razmerij med toženko in tožnikom. Pripoznava, ki bi lahko pomenila pretrganje zastaranja, pa bi se morala nanašati na točno definiran dolg, predvsem pa bi morala biti jasna, nepogojna in določna. Iz izjave izhaja tudi to, da je bilo v zvezi s pogodbo z dne 3.12.2002 opravljenih storitev za približno 60% celotne vrednosti pogodbe in bi bilo torej moč šteti, da je toženka pripoznala kvečjemu obveznosti vračila v višini 40% vrednosti navedene pogodbe (kar pa je kasneje pobotala), nikakor pa ne celoten vtoževani dolg. Pritožba se sklicuje na sodbo VSL II Cp 1635/2009. Poleg tega se pripoznava ni nanašala na zamudne obresti, zaradi česar je zahtevek vsaj v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, zastaran. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče tožniku naložiti plačilo vseh toženkinih stroškov. Glede na to, da sam ni pravilno priglasil stroškov, sodišče pobota stroškov sploh ne bi smelo izvesti. Postopek na prvi stopnji se je pričel z vložitvijo predloga za izvršbo z dne 31.5.2007. Člen 41. Zakona o Odvetniški tarifi pa določa, da se nagrade in izdatki za storitve določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi (torej tisti, ki je veljala do 1.1.2009). Tožnik ni priglasil stroškov v skladu z Odvetniško tarifo, ki je veljala na dan začetka sodnega postopka, ampak glede na določila Zakona o odvetniški tarifi, ki pa za ta postopek ne velja. Tudi sodišče je stroške tožnika odmerilo po Odvetniški tarifi, ki velja od 1.1.2009. Nagrado za postopek in nagrado za narok mu je poleg tega priznalo dvakrat, za kar ni nobenega pravnega temelja.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Iz četrtega odstavka 3. člena pogodbe o odvetniških storitvah, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3.12.2002 (v nadaljevanju: pogodba z dne 3.12.2002), izhaja, da je dolžna v primeru, če pooblastitelj (tožnik) ne pridobi lastniškega deleža 50% + eno delnico, pooblaščenka (toženka) izplačani denar vrniti pooblastitelju, in sicer zmanjšan za stroške, ki jih je imela v zvezi z že opravljenim delom. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila med strankama dogovorjena t.i. imenovana obligacija rezultata (v skladu s katero je bila toženka do plačila za svoje storitve upravičena le, če bi bil dosežen predviden rezultat – to je pridobitev lastniškega deleža 50% + eno delnico s strani tožnika). V nasprotju s tem kar zatrjuje toženka, kogentne določbe, ki bi prepovedovala tak dogovor, ni (bilo).(1) Takšne kogentne določbe prav gotovo ne predstavlja niti 17. člen Zakona o odvetništvu (2) in še manj določbe odvetniške tarife (3) ali Kodeksa odvetniške poklicne etike, (4) kot to zmotno navaja toženka.

Pritožbena trditev, da iz 17. člena Zakona o odvetništvu izhaja, da je odvetnik v vsakem primeru upravičen do plačila za svoje delo (in to najmanj v skladu z odvetniško tarifo), ne drži. Iz omenjenega člena ne izhaja ne, da mora odvetnik za svoje delo v vsakem primeru prejeti plačilo, niti da mora biti to („najmanj“) v skladu z odvetniško tarifo. Takšna razlaga omenjene zakonske določbe, kot jo ponuja tožena stranka, v zapisu nima prav nobene opore. Določba zgolj jasno „razglaša“, da gre odvetniku za njegovo delo (načeloma) plačilo po odvetniški tarifi, ne izključuje pa drugačnega dogovora (ta sodi v pogodbeno avtonomijo, ki velja tudi na področju odvetniških storitev). Prav tako ne drži, da naj bi v četrtem odstavku 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 predvidena rešitev pomenila (zgolj) vračanje avansa v delu, v katerem ni bil uporabljen za odvetniške storitve (kar naj bi po pritožbenih navedbah izhajalo iz drugega odstavka 3. člena iste pogodbe). Prav nikjer v 3. členu ni govora ne o avansu, ne o njegovem vračanju v delu, v katerem ni bil porabljen za odvetniške storitve. Pogodba v četrtem odstavku 3. člena jasno govori o vračanju izplačanega denarja (opredeljenega v drugem odstavku 3. člena), zmanjšanega za stroške, ki jih je pooblaščenka imela v zvezi z že opravljenim delom. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da toženka pogodbe z vsebino, kot jo (glede narave njene obveznosti in upravičenosti do plačila) ugotavlja sodišče prve stopnje, sploh ne bi smela skleniti. Takšna pogodba je nedvomno dovoljena in je v skladu s pogodbeno avtonomijo strank. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožnik sam nikoli pogodbe ni razlagal na tak način (češ da naj bi toženki priznaval, da lahko obdrži 3,000.000,00 SIT). Tožnik je toženki resda priznaval upravičenost do zneska 3,000.000,00 SIT (kar je upošteval tudi pri oblikovanju zahtevka). Vendar pa je v zvezi z njim prvotno navajal, da predstavlja povračilo stroškov (kot je to predvideno v četrtem odstavku 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002), ne pa vrednosti opravljenih odvetniških storitev. To povsem jasno izhaja tudi iz njegove dopolnitve tožbe z dne 16.11.2010.(5) Zato pritožbeno navajanje, da naj bi trditev, da znesek 3.000.000,00 SIT predstavlja plačilo za opravljeno delo, tožnik tudi sam potrdil, ne drži. Upoštevaje, da v postopku nikoli ni navajal, da naj bi toženka opravila (le) za 3.000.000,00 SIT odvetniških storitev, je nerelevanten tudi očitek, da naj bi bila takšna njegova ocena napačna.

Ker je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je toženka (v skladu s četrtim odstavkom 3. člena pogodbe o odvetniških storitvah) dolžna vrniti prejeto plačilo, je brezpredmetno tudi navajanje, da je izvedla vsa (v omenjenem členu predvidena) opravila. Enako velja glede navajanja, da je izvedla vsa opravila iz 4. člena predmetne pogodbe. Kot je tožnik navedel že v svoji dopolnitvi tožbe z dne 16.11.2010 (ta trditev pa nikoli ni bila prerekana), mu je toženka na podlagi 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 izstavila račun št. 261/2002 z dne 4.12.2002 v višini 9.000.000,00 SIT. In zgolj povračilo plačanega na podlagi omenjenega računa tožnik zahteva v tem postopku (torej tistega, kar je bilo toženki plačano na podlagi 3. - in ne 4. - člena pogodbe). Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do različnih tožnikovih navedb, iz katerega „naslova“ je upošteval znesek 3.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.6.2011 to ustrezno razčistilo. Tožnik je na omenjenem naroku na vprašanje sodišča odgovoril, da gre za priznanje zneska zaradi storitev, ki jih je toženka opravila za družbo M. d.d., hkrati pa tudi obrazložil, zakaj je prišlo do različnih navedb. Sodišče prve stopnje je bilo to nasprotje dolžno razčistiti in je to tudi ustrezno in pravočasno (na prvem naroku za glavno obravnavo) izvedlo. Ker je (glede narave omenjenega zneska) prvi svojih ugotovitvah (zaključkih) očitno sledilo (6) tožnikovemu pojasnilu podanemu na prvem naroku za glavno obravnavo, (7) ne drži, da se do različnih navajanj ni opredelilo oziroma da se izpodbijane sodbe iz tega razloga ne da preizkusiti. Prav tako ne drži, da naj bi tožnik svoje navedbe podal prepozno. Vse relevantne navedbe so bile z njegove strani podane do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma na njem, zaradi česar sodišče prve stopnje ni kršilo določbo 286. člena ZPP. (8) Enako velja za očitek, da naj bi bile prepozne tudi tožnikove navedbe, ki jih je glede narave določbe četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2012 podal v vlogi z dne (v točki XI). Ta vloga je bila vložena do prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar bila pravočasna (prvi odstavek 286. člena ZPP). Okoliščina, da je bila to „že“ njegova tretja v postopku vložena vloga, pa je z vidika vprašanja pravočasnosti povsem nerelevantna. Neprepričljiv je tudi argument, da tožnik, v kolikor bi se znesek 3.000.000,00 SIT nanašal izključno na storitve za M. d.d., v svojem računu ne bi navedel, da ga izstavlja za neizvedene storitve po pogodbi z dne 3.12.2002. Tudi (sam) znesek 6.000.000,00 SIT (vtoževana razlika), ki ga je z omenjenim računom uveljavljal oziroma ki ga uveljavlja v predmetnem postopku, predstavlja povračilo izplačanega v zvezi s („neizvedenimi“) storitvami po pogodbi z dne 3. 12. 2002. Okoliščina, da je od celotne terjatve odštel znesek nagrade, ki jo toženki priznava iz naslova opravljenih storitev za družbo M. d.d., v tem oziru nima pomena. Iz specifikacije omenjenega računa (priloga A1) tudi ne izhaja, da naj bi tožnik (sam) štel, da je toženka po pogodbi opravila za 3.000.000,00 SIT storitev in da je slednja (glede na določilo četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002) pri vračilu upravičena svojo obveznost zmanjšati za vrednost opravljenih storitev (in ne samo za vrednost stroškov). Takšno „sklepanje“ tudi sicer v prvi vrsti predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Čeprav se sam račun in zahtevek glasita na 6.000.000,00 SIT (in ne na 9.000.000,00 SIT), je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi višine tožnikove terjatve upravičeno izhajalo iz celotnega toženki izplačanega zneska 9.000.000,00 SIT (vračilo katerega gre tožniku v skladu s četrtim odstavkom 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002). Ker je že sam tožnik pri oblikovanju zahtevka upošteval znesek 3.000.000,00 SIT, ki naj bi predstavljal nagrado toženki za odvetniške storitve opravljene za družbo M. d.d., je lahko tudi sodišče prve stopnje pri izračunu izhajalo iz celotne tožnikove terjatve (9.000.000,00 SIT), od katere je odštelo (celotno) terjatev, ki jo je toženka uveljavljala v pobot (torej znesek 4.980.025,00 SIT in ne zgolj zneska 3.000.000,00 SIT, ki ga je upošteval tožnik). Povsem enak rezultat bi bil, če bi pri izračunu izhajalo iz zneska 6,000.000,00 SIT in odštelo samo tisti del toženkine terjatve, ki predstavlja razliko med zneskoma 4.980.025,00 SIT in 3.000.000,00 SIT in katerega tožnik pri oblikovanju svojega zahtevka oziroma predhodni sestavi računa ni upošteval („priznal“). Z uporabo tega načina izračuna ni sodišče prve stopnje prav ničesar prekoračilo (niti zahtevka niti samih trditev). V kontekstu ugotovitev podanih v predhodni točki se za neprepričljivo izkaže tudi trditev, da naj bi iz okoliščine, da tožnik v tem postopku uveljavlja samo 6.000.000,00 SIT, izhajalo, da sta v času sklepanja pogodbe (in „celo“ še v času, ko je tožnik zahteval vračilo omenjenega zneska) obe stranki šteli, da toženka lahko obdrži vrednost opravljenih storitev. Uveljavljanje (zgolj) zneska 6.000.000,00 SIT prav v ničemer ne utemeljuje takšnih (in podobnih) zaključkov.

Ker je pogodbeno določilo četrtega odstavka 3. člena povsem jasno oziroma nedvoumno (njegovo vsebino je mogoče ugotoviti že z „navadno“ jezikovno razlago), se je sodišče prve stopnje (v 9. točki obrazložitve) upravičeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 82. člena OZ, v skladu s katerim se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Iz istega razloga določba drugega odstavka 82. člena OZ (ki se nanaša na nejasna oziroma sporna pogodbena določila, v primeru katerih je potrebno iskati skupni namen pogodbenikov).(9) Že prej je bilo poudarjeno, da je spričo (pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka glede na določilo četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2012 ni upravičena obdržati prejetega zneska, povsem brezpredmetno njeno zatrjevanje, da naj bi izvedla vsa opravila po 3. členu pogodbe. Prav tako je bilo obrazloženo, zakaj to velja tudi za njeno sklicevanje na opravila, ki naj bi jih izvedla v skladu s 4. členom pogodbe. Ker je njena obveznost predstavljala obligacijo rezultata, je bila dolžna tisto, kar je na podlagi 3. člena pogodbe prejela, tudi vrniti. Zato ni moč slediti niti navajanju, da je tožnik v postopku prisilne poravnave (družba M. d.d., ki naj bi jo prevzel, pa v stečajnem postopku), kar naj bi kazalo na stalno prakso neplačevanja poslovnih partnerjev. Te trditve tudi sicer predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je nadaljnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da trditev tožene stranke, da je bil tožnik tisti, ki si je premislil glede nakupa deleža v S. d.d., ni izkazana. Pritožnica v nasprotno, ne z vztrajnim ponavljanjem, da je šlo za lastno poslovno odločitev tožnika, ne s sklicevanjem na izpovedbe zaslišanih prič oziroma lastno izpovedbo, ne prepriča. Zatrjevanje, da naj bi njeno trditev (češ da si je tožnik sam premislil) izkazovalo »sosledje«, ki naj bi se kazalo v tem, da je P. d.d. večinski delež v S. d.d. kupilo 28.11.2003, medtem ko jo je družba M. d.d. (oziroma v njenem imenu A.M., to je direktor tožnika) pooblastila že 23.9.2003, predstavlja v prvi vrsti nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjevala zgolj, da si je tožnik premislil in kupil delnice v M. d.d.. Tudi sicer argument, ki ga iz omenjenega sosledja poskuša narediti, češ da ni verjetno, da bi jo A.M. angažiral v zvezi z družbo M. d.d., če ne bi bil zadovoljen z njenim delom pri prevzemanju podjetja S. d.d., ni posebej tehten. Že iz samih trditev izhaja, da je do pooblastila s strani družbe M. d.d. prišlo pred prevzemom večinskega deleža v S. d.d. s strani P. d.d. (zaradi česar so po tožnikovih trditvah sami potem odstopili od tega projekta). Ker naj bi bil (šele) to razlog, zaradi katerega deleža niso kupili, ni jasno, zakaj ne bi, preden se je izkazalo, da je delež kupilo P. d.d, družba M. d.d. (oziroma v njenem imenu A.M.) toženke pooblastila za opravo odvetniških storitev.

Bolj pomembno od tega, kar pritožnica omenja, da sta ob zaslišanju izpovedali priči I.P. in I.S., je to, da oba omenjena na povsem konkretno vprašanje sodnice, zakaj s strani tožnika ni prišlo do sklenitve pogodbe o nakupu večinskega deleža, nista poznala odgovora (oziroma z razlogom nista bila seznanjena). Da mu to ni znano, je I.S. na naroku dne 27.9.2011 jasno izpovedal. Sama okoliščina, da so z manjšinskimi delničarji podpisali pogodbe in jih ponudili direktorju tožnika v podpis, je v tem oziru bistveno manj pomembna. Tudi I.P. je na naroku dne 21.5.2012 izrecno navedel (odgovoril), da o razlogu, zaradi katerega do nakupa ni prišlo, ni bil obveščen. Vse ostalo, kar je v zvezi s tem povedal, predstavlja le njegovo domnevanje (zakaj do tega ni prišlo). Le toženkina izpovedba, da si je tožnik pač premislil (pa kot je zaključilo sodišče prve stopnje), za ugotovitev, da je bilo temu res tako, ni zadoščala (upoštevajoč, da je tožnikov zakoniti zastopnik ob zaslišanju to izrecno zanikal). Stališče sodišča prve stopnje, da toženka v zvezi s temi svojimi trditvami ni predložila nobenega listinskega dokaza, je res nekoliko preozko. Bistvenejša je okoliščina, da toženka ni predlagala ne listinskega in ne nobenega drugega ustreznega dokaza, ki bi lahko sodišče prve stopnje prepričal v to, da njena trditev (da si je tožnik sam premislil) drži. Ob tem pa ni res (kot se zatrjuje v pritožbi), da naj bi priči P. in S. izpovedali, da si je tožnik sam premislil. (10) Takega zaključka (upoštevaje dejstvo, da sta na povsem konkretno vprašanje sodnice o tem, zakaj ni prišlo do podpisa, povsem jasno odgovorila, da jima to ni znano) ni moč narediti ob še tako dobrohotni razlagi njune izpovedbe. Ker je toženko zavezovala obligacija rezultata in ker tega ni bilo, je bila seveda sama dolžna dokazati svojo trditev, da je bil razlog zgolj v tožnikovi (drugačni) odločitvi. Temu svojemu dokaznemu bremenu pa ni uspela ustreči (oziroma z drugimi besedami ni prepričala).

Ker toženka ustreznih (oziroma takšnih) trditev v postopku na prvi stopnji ni postavila, tožnik seveda ni mogel prerekati trditev o tako imenovanem »sosledju« (in sicer da je A.M. v imenu družbe M. d.d. za opravo odvetniških storitev toženko pooblastil že 23.9.2003, torej še preden je P. d.d. kupilo delež v S. d.d.). Kot je bilo omenjeno, predstavljajo te trditve pritožbeno novoto (zato se tudi sodišče prve stopnje do njih ni moglo opredeliti). To (v pritožbi) zatrjevano »sosledje« tudi sicer ni v nasprotju z izpovedbo tožnikovega zakonitega zastopnika A.M. na naroku dne 27.9.2011, ko je povedal, da je sodelovanje s toženko prenehalo, ko je večinski delež v družbi S. d.d. pridobila družba P. d.d.. Ker je do tega po pritožbenih navedbah prišlo 28.11.2003, ni moč videti razloga, zakaj je pred tem (to je 23.9.2003) kot direktor družbe M. d.d. ne bi pooblastil za opravo odvetniških opravil tudi za to družbo. Da bi moral biti že pred prevzemom deleža s strani P. d.d. nezadovoljen z njenim delom, je torej ne samo novota, ampak tudi sicer neprepričljivo. Ker je torej A.M. (kot je bilo omenjeno) izpovedal, da so od nakupa večinskega deleža (v zvezi s čimer naj bi toženka pomagala oziroma nudila pravno pomoč) odstopili zaradi nakupa deleža s strani P. d.d., bi šele v tem trenutku lahko postal »nezadovoljen« z njenim delom. Iz omenjenih razlogov pritožbeno sodišče popolnoma sledi dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje.

Okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih ugovorov v zvezi z davkom na dodano vrednost (kot je razviden iz računa, ki ga je toženki v skladu z določbo četrtega odstavka 3. člena pogodbe z dne 3.12.2002 izstavil tožnik), ne predstavlja nobene bistvene kršitve postopka. Tožnik je s svojim računom z dne 27.5.2004 od toženke zahteval le povračilo tistega, kar je toženka prejela od njega na podlagi računa z dne 4.12.2002. Sama pa je od tožnika z omenjenim računom zahtevala oziroma uveljavljala plačilo zneska 7.500.000,00 SIT in DDV v višini 1.500.000,00 SIT. Tožnik je tako s svojim računom z dne 27.5.2004 zahteval samo to (točneje del tega), kar je toženki plačal na podlagi njenega računa (del tega pa je, kot je bilo poudarjeno, predstavljal tudi DDV, ki mu ga je »zaračunala« toženka), pri čemer je izplačani znesek zmanjšal za 3.000.000,00 SIT (iz naslova plačila za storitve, ki jih je slednja opravila za družbo M. d.d.).(11) Sodišče prve stopnje je v okviru 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo tudi, zakaj vtoževana terjatev ni zastarala. Pritožbeno zatrjevanje, da toženkin dopis z dne 16.7.2004 ne predstavlja odpovedi zastaranja po 341. členu OZ, je brezpredmetno. Da naj bi omenjeni dopis predstavljal odpoved zastaranju, sodišče prve stopnje ne ugotavlja (niti tega ni zatrjeval tožnik). Ugotavlja pa, da je z njim toženka pripoznala svoj dolg, v posledici česar je bilo zastaranje tožnikove terjatve pretrgano in je začelo teči znova (glej 364. člen OZ). Iz dopisa z dne 16.7.2004 (glej prilogo B25, prav tako pa tudi dopis z dne 15.11.2004 v prilogi B26) povsem jasno izhaja, na kateri dolg naj bi se uveljavljani pobot tožene stranke nanašal. Zato ne drži, da tožnikova nasprotna terjatev ni bila točno definirana oziroma da pripoznava ne bi bila jasna (dovolj določna). Prav tako ne gre slediti navedbi, da je omenjeni dopis predstavljal zgolj predlog rešitve medsebojnih razmerij. Predstavljal je seveda tudi to, a hkrati prav tako priznanje nasprotnikove terjatve (saj sicer uveljavljani pobot ne bi imel smisla). Pritožbene trditve, da naj bi iz dopisa izhajalo, da je toženka pripoznala kvečjemu obveznost vračila v višini 40 %, nikakor pa ne celotne nasprotne terjatve, in da se pripoznava ni nanašala na zamudne obresti, pa vse predstavljajo nedopustno (in posledično neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je nerelevantno tudi sklicevanje na sodbo VSL II Cp 1635/2009. Pritožnica pa upravičeno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo stroške na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi. (12) Te določbe (kot pravilno navaja pritožnica) veljajo namreč šele od 1.1.2009. V skladu z 41. členom omenjenega zakona pa se nagrade in izdatki za storitve opravljene v postopkih na prvi stopnji, ki so se začeli pred uveljavitvijo zakona, ovrednotijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Tožnik je zato stroške nagrade za odvetniško zastopanje priglasil neustrezno, na napačni pravni podlagi pa jih je presojalo (priznalo) tudi sodišče prve stopnje. Vendar v zvezi s stroškovno odločitvijo ne gre spregledati, da je tožnik v predmetni pravdi v veliki meri uspel. Upoštevaje navedeno in pa tiste njegove stroške, ki jih je moč upoštevati, ker so bili ustrezno priglašeni (gre za materialne stroške, potne stroške ter sodne takse), je bilo potrebno (pritožbi v tem delu ugoditi in) izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da (v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP) vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji (358. člen ZPP).

Ker v preostalem pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o glavni stvari potrdilo (353. člen ZPP). Toženka je s svojo pritožbo uspela le v manjšem delu (glede odločitve o stroških), zaradi česar sama krije stroške nastale z njeno vložitvijo (2. odstavek 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V skladu z drugim členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ) lahko udeleženci svoje obligacijsko razmerje uredijo drugače, kot je to predvideno (v OZ), razen v primeru obstoja kogentnih določb o ureditvi določenega razmerja. Glej (v zvezi z mandatno pogodbo) tudi posebno določbo tretjega odstavka 766. člena OZ.

(2) Uradni list RS št. 18/93, s spremembami

(3) Sklicuje se na 20. člen Odvetniške tarife.

(4) 24. člen omenjenega kodeksa se nanaša na (nelojalno) reklamiranje.

(5) Tudi v pripravljalnih vlogah z dne 10.1.2011 (IX. točka) in z dne 15.2.2011 (XIII. točka) nikjer ni omenjal, da naj bi znesek 3.000.000,00 SIT predstavljal (tudi) plačilo za odvetniške storitve po pogodbi z dne 3.12.2002. (6) V smislu določbe tretjega odstavka 214. člena ZPP.

(7) Kaj dodatno bi moralo v zvezi s tem še razlagati, ni jasno.

(8) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(9) O katerem pa glede na dejstvo, da si pravdni stranki predmetno pogodbeno določbo razlagata različno, v konkretnem primeru težko govorimo.

(10) Zato ni podana nobena očitana kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

(11) Ne gre torej za nobeno zaračunavanja DDV na znesek, ki ga je izplačal toženki.

(12) Uradni list RS, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami.