Jedro

Minimalni standardi postopka so le dodaten pogoj za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, še vedno pa se lahko izda samo za nesporne zahtevke. Ker je tožena stranka zahtevku ugovarjala že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zadevo odstopilo v pravdo, nato pa tudi z odgovorom na dopolnitev tožbe, ne gre za nesporni zahtevek po točki (b) prvega odstavka 3. člena Uredbe (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. Odsotnost z naroka za glavno obravnavo pa tudi ni sama po sebi dovolj za opredelitev zahtevka kot nespornega po točki (c) prvega odstavka 3. člena Uredbe 805/2004, ampak se zahteva, da takšno ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v skladu z zakonodajo države članice izvora. V Sloveniji ZPP za redni postopek v gospodarskih sporih ne določa, da odsotnost tožene stranke na glavni obravnavi po začetnem nasprotovanju zahtevku pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornih zahtevkov za sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 221/2021 z dne 19. 4. 2023. 2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ta pravdni postopek se je pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče (COVL) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Temu je tožena stranka ugovarjala, zato je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo odstopilo v pravdo. Tožena stranka je podala odgovor na dopolnitev tožbe, ni pa se udeležila pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, niti ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 4. 2023. Tožeča stranka je po pravnomočnosti prosila za potrditev sodbe kot evropskega naloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ugovarjala zahtevku tako v izvršilnem postopku, ki je tekel pred COVL-om kot tudi v nadaljnjem pravdnem postopku. Ker se tožena stranka tudi ni nikoli izrecno strinjala z zahtevkom, njena odsotnost na glavni obravnavi pa po začetnem nasprotovanju zahtevka po procesni zakonodaji ne pomeni tihe pripoznave zahtevka ali dejstev tožeče stranke, po presoji sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za nesporni zahtevek.

5. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da so bile toženi stranki dane zadostne informacije o zahtevku, zato je po njenem mnenju nezakonit in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pogojev za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Vendar pri tem pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo izdaje potrdila o evropskem nalogu za izvršbo iz razloga, ker naj dolžniku ne bi bile zagotovljene ustrezne informacije o zahtevku. Predpostavka za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba) je, da gre za nesporen zahtevek. Uredba namreč velja le za nesporne zahtevke.1 V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za nesporni zahtevek, ki so določeni v prvem odstavku 3. člena Uredbe. Po navedeni določbi se zahtevek šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po nobeni, sicer alternativno določeni točki prvega odstavka 3. člena Uredbe. Tožena stranka se ni izrecno strinjala z zahtevkom s pripoznanjem ali s poravnavo, saj tožbenega zahtevka ni pripoznala, niti ni s tožečo stranko sklenila takšne sodne poravnave. Zato ne gre za nesporni zahtevek po točki (a) prvega odstavka 3. člena Uredbe. Ravno tako ne gre za nesporni zahtevek po točki (b) prvega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem je potrebno preveriti, ali je dolžnik med sodnim postopkom ugovarjal zahtevku skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili zakonodaje države članice izvora. Tožena stranka je namreč zahtevku ugovarjala že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V njem nasprotuje obstoju dolga in trdi, da v svojih evidencah nima dolga v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega je tožena zahtevku ugovarjala tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe, v katerem vztraja pri neobstoju dolga. V zvezi z nadaljnjo opredelitvijo zahtevka kot nespornega po točki (c) prvega odstavka 3. člena Uredbe (če dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku) pritožbeno sodišče opozarja, da ne zadošča zgolj gola odsotnost z naroka za glavno obravnavo, ampak se po Uredbi zahteva, da takšno ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v skladu z zakonodajo države članice izvora. V konkretnem primeru je država članica izvora Republika Slovenije, kjer je tekel postopek (6. točka 4. člena Uredbe), postopek pa se vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ZPP ne določa, da odsotnost tožene stranke na glavni obravnavi po začetnem nasprotovanju zahtevku pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka. Takšnih posledic ZPP za redni postopek v gospodarskih sporih ne določa. Po določbi prvega odstavka 282. člena ZPP je edina posledica izostanka s pripravljalnega naroka, da stranka izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje; posledica izostanka s poznejšega naroka pa možnost izdaje sodbe na podlagi stanja spisa. Enako stališče je tudi v pravni teoriji, da v rednem postopku v Sloveniji trenutno ne pride v poštev različica, da bi do nespornega zahtevka prišlo na način naknadne konkludentne opustitve ugovarjanja zahtevku: ZPP ne omogoča izdaje zamude sodbe proti tožencu, ki je naprej sicer odgovoril na tožbo, nato pa ni prišel na narok.2 Končno pa tudi ni podano izrecno strinjanje tožene stranke z zahtevkom, kar pomeni, da ne gre za nesporni zahtevek niti po točki (d) prvega odstavka 3. člena Uredbe.

7. Ker torej ne gre za nesporni zahtevek v smislu prvega odstavka 3. člena Uredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo. Minimalni standardi postopka, določeni v III. poglavju Uredbe, so le dodaten pogoj za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, če gre za nesporen zahtevek po točki (b) ali (c) prvega odstavka 3. člena Uredbe (prvi odstavek 12. člena Uredbe), torej pri tistih izvršilnih naslovih, ki temeljijo na pasivnosti tožene stranke, zaradi katere se domneva njeno soglasje. Še vedno pa mora iti za nesporen zahtevek, kar v konkretnem primeru ne gre. Zato se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zagotovljene minimalne standarde postopka. Tožena stranka se namreč z zahtevkom tožeče stranke ni strinjala, ampak mu je med sodnim postopkom ugovarjala, odsotnost z naroka za glavno obravnavo v rednem gospodarskem sporu pa po ZPP ne pomeni tihe pripoznave zahtevka ali dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o dvojnih merilih, saj je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe opr. št. I Pg 221/2021 Okrajno sodišče v Radovljici že izdalo sklep o izvršbi opr. št. I 165/2023 na denarna sredstva tožene stranke, ki pa jih je preselila v Republiko Avstrijo. Pogoji za dovolitev izvršbe na podlagi pravnomočne sodne odločbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč niso identični s pogoji za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornih zahtevkov. Za dovolitev izvršbe po 17. členu ZIZ zadošča izvršljiva sodna odločba ali sodna poravnava, medtem ko je kot evropski nalog za izvršbo lahko po Uredbi potrjen le izvršilni naslov, ki se nanaša na nesporni zahtevek. V konkretnem primeru pa ni šlo za nesporni zahtevek. Tožeča stranka ima v tem primeru na voljo sistem priznanja in izvršitve v skladu z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev). Evropski nalog za izvršbo je zgolj dodatna (neobvezna) možnost sicer učinkovitejše in hitrejše izvršljivosti sodb v drugih državah članicah, ki pa je omejena na nesporne zahtevke.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 A. Galič, N. Betetto, Evropsko civilno procesno pravo, GV Založba Ljubljana, 2011, str. 108 in 110. 2 Ibidem, str. 114.