Jedro

Predvidela sta pristojnost arbitraže za razrešitev morebitnih sporov med posameznimi udeleženci, ki nastanejo pri izvajanju določb Samoupravnega sporazuma. Sklenjenega arbitražnega dogovora ni mogoče uporabiti v pogojih spremenjenih družbeno – ekonomskih in lastninskih razmerij, ki naj bi imele potrditvah tožeče stranke zanjo za posledico pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je za odločanje v uvodoma navedeni pravdni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici.

Sklep o zavrženju tožbe in odločitev o stroških postopka se zato razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, ker naj bi šlo za spor, za katerega sta pravdni stranki oz. njuna pravna prednika predvidila reševanje pred arbitražo. Tožbo je zato zavrglo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 857,90 EUR pravdnih stroškov.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Najprej meni, da je sodišče odločitev oprlo na določilo, ki ni več v veljavi, saj je z uveljavitvijo Zakona o arbitraži z dnem 9.8.2008 prenehalo veljati celotno poglavje Zakona o pravdnem postopku, ki je urejal postopek pred arbitražami. V nadaljevanju pritožbe trdi, da je bil tak dogovor, kot je naveden v 9. členu Samoupravnega sporazuma, sklenjenega med pravnima prednikoma pravdnih strank, že v času sklepanja dogovora nedopusten. Zakon o pravdnem postopku, ki je tedaj veljal, je sicer dopuščal sklenitev arbitražnega dogovora med organizacijami združenega dela, vendar le s prepustitvijo sporov stalnim – institucionalnim arbitražam, v konkretnem primeru pa je bila med strankama predvidena ad hoc arbitraža. Tak dogovor je bil zato nedopusten oz. ničen. Končno pa zatrjuje še, da v konkretnem primeru ne gre za spor, ki bi nastal v zvezi z izvajanjem določb samoupravnih sporazumov, temveč za formalnopravno ureditev lastninskega statusa pri dveh apartmajih, za katerega izgradnjo je zagotovila vsa sredstva tožeča stranka.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o arbitraži (ZArbit – Ur. l. RS, št. 45/2008) v prehodnih določbah izrecno veže veljavnost arbitražnih sporazumov, sklenjenih pred uveljavitvijo tega zakona, na doslej veljavne predpise. V obravnavanem primeru, ko je bil sklenjen arbitražni dogovor v letu 1988, je potrebno presojati njegovo dopustnost po določilih ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 69/82, 58/84, 74/87). Ta je res v primerih, ko je šlo za spor o pravicah, s katerimi stranke prosto razpolagajo, dopuščal, da stranke predložijo spor le stalnim razsodiščem pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah. Vendar pa je v Republiki Sloveniji možnost ad hoc arbitraže v vseh pogodbenih razmerjih dopustil Zakon o samoupravnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 10/1977), saj je v 38. členu določil, da se za rešitev posameznega spora, ki je že nastal ali vseh bodočih sporov, ki utegnejo nastati iz določenega pogodbenega razmerja, ustanovi priložnostna arbitraža ali drugo priložnostno samoupravno sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno opozarja na naravo spora v obravnavani zadevi in na vsebino Samoupravnega sporazuma, v katerem je bila arbitražna klavzula določena. Pravna prednika pravdnih strank sta namreč predvidela pristojnost skupne arbitraže za razrešitev morebitnih sporov med posameznimi udeleženci, ki nastanejo pri izvajanju določb Samoupravnega sporazuma. Samoupravni sporazum pa je bil, kot izhaja iz tožbenih navedb in vsebine samega sporazuma, sklenjen s ciljem združevati delo in sredstva za pridobitev apartmajskih enot in razširitev turističnih zmogljivosti na nerazvitem področju. S tem namenom se je pravni prednik tožeče stranke A., T. zavezal združiti sredstva pri S. in določen je bil način upravljanja z apartmajskimi enotami. Tožeča stranka pa v obravnavani zadevi tožbe ne gradi na izvajanju vsebine Samoupravnega sporazuma, temveč je vložila stvarnopravno tožbo na ugotovitev lastninske pravice na dveh apartmajih in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ji bo omogočila vpis pravice v zemljiški knjigi. Zatrjuje torej obstoj civilnopravnega razmerja in ne družbenega oz. samoupravnega razmerja, ki sta ga v preteklosti pravna prednika sedanjih pravdnih strank urejala s splošnimi samoupravnimi akti, spore pa reševala pred samoupravnimi sodišči. Sklenjenega arbitražnega dogovora zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti v pogojih spremenjenih družbeno-ekonomskih in lastninskih razmerij, ki naj bi imele potrditvah tožeče stranke zanjo za posledico pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Ker torej pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da predmet spora ni izvajanje določb Samoupravnega sporazuma iz leta 1988 (te so bile že realizirane), je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje v pravdni zadevi ni pristojno, nepravilna, kot tudi v posledici navedene ugotovitve odločitev, da se tožba zavrže. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, odločilo, da je za sojenje pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici ter sklep o zavrženju tožbe in o povrnitvi pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje.