Jedro

Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in udeleženka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko postavilo pod skrbništvo (točka I izreka), za njenega skrbnika imenovalo predlagatelja (točka II izreka), določilo naloge skrbnika, kot izhajajo iz točke III izreka, odredilo popis premoženja nasprotne udeleženke (točka IV izreka) in odločilo, da se skupni stroški postopka iz naslova stroškov in nagrade izvedenke krijejo iz sredstev sodišča, nasprotna udeleženka pa je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa povrniti predlagatelju znesek 35,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka V izreka).

2. Zoper točko II izreka sklepa se je pritožila udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče za skrbnika postavi njo, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče izjavi/volji nasprotne udeleženke, da naj za njo skrbi predlagatelj, napačno pripisalo kakršenkoli pomen. Nasprotna udeleženka glede na kognitivno stanje ni sposobna razumeti pomena dane izjave niti posledic, ki jo taka izjava lahko ima in jo je nenazadnje tudi imela, saj ji je sodišče pripisalo določeno težo pri izbiri predlagatelja za skrbnika. Vprašanje je, ali si navedeno nasprotna udeleženka v resnici želi. Izpodbijani sklep je tako v nasprotju z 243. členom Družinskega zakonika (DZ1), saj sodišče domnevne „želje“ nasprotne udeleženke ne bi smelo upoštevati. Udeleženka je opozorila, da je bila nasprotna udeleženka v času, ko naj bi za njo skrbel predlagatelj, kar dvakrat hospitalizirana in sicer iz razloga, ker jo je predlagatelj puščal samo. Do navedb udeleženke o razlogu hospitalizacije se sodišče ni opredelilo. Podana je kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP2). Predlagatelj je z nasprotno udeleženko dne 13.7.2021 sklenil pogodbo o preužitku, s katero je nasprotna udeleženka na predlagatelja prenesla nepremično premoženje, predlagatelj pa se je zavezal v zameno za izročeno nepremično premoženje skrbeti za nasprotno udeleženko. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju in pogodbi o preužitku gre v osnovi za isto vrsto pogodbe. Edina razlika je v času prenosa premoženja. Nedvomno je, da se 241. člen DZ nanaša tudi na pogodbo o preužitku in ne zgolj na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, posledično pa je izpolnjen pogoj iz 4. alineje 1. odst. 241. člena DZ (VSL I Cp 1630/2021). Preužitkar ima v primeru neizvrševanja pogodbe o preužitku pravico zahtevati razveljavitev pogodbe in s tem prenos premoženja nazaj v premoženjsko sfero preužitkarja. Če bo predlagatelj postal skrbnik, nasprotna udeleženka od sklenjene pogodbe v primeru, da se ta ne bi izvrševala, ne bo mogla odstopiti oziroma sprožiti ustreznih sodnih postopkov. Opisana potencialna pravica je s tem, ko je skrbnik tudi prevzemnik varovanca, za preužitkarja izvotljena. Glede na sklenjeno preužitkarsko pogodbo ima prevzemnik lahko finančni interes, da varovanec čim prej umre, saj bi navedeno pomenilo večje finančne koristi za skrbnika, ki mora na podlagi pogodbe o preužitku skrbeti za preužitkarja, kar nedvomno predstavlja finančno breme za skrbnika. Opisana okoliščina lahko vpliva na skrbnikovo pristranskost. Poleg tega bi lahko skrbnik imel motivacijo, da se odloči za omejevanje ali opustitev zdravljenja, ki bi lahko podaljšalo življenje varovanca, zaradi opisanih finančnih koristi, ki bi jih imel ob smrti varovanca. Obstoji tudi kolizija interesa glede vložitve pravnih sredstev. Glede navedenega obstoja navzkrižja interesov je izostala vsakršna obrazložitev, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Glede na to, da je nasprotna udeleženka zgolj tri mesece pred hospitalizacijo sklenila pogodbo o preužitku, da je bila psihiatrično obravnavana že leta 2016 in 2017 (pri čemer je demenca bolezen, ki napreduje), obstaja velika verjetnost, da nasprotna udeleženka pomena sklenitve pogodbe o preužitku ni razumela oziroma da je bila njena volja pri sklenitvi pogodbe o preužitku okrnjena. Nasprotna udeleženka nepravilnosti, ki so se lahko dogajale pri sklenitvi preužitkarske pogodbe, ne more uveljavljati oziroma bi jih v imenu nasprotne udeleženke moral uveljavljati skrbnik, kar pa v navedenem primeru ni mogoče. Nasprotna udeleženka bi morala biti v položaju, ko bi postavljen skrbnik imel možnost preveriti veljavnost sklenitve pogodbe o preužitku. Z izpodbijanim sklepom je bilo poseženo v pravico nasprotne udeleženke do varstva njenih koristi iz 3. odst. 239. člena DZ. Ker sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, je udeleženka v dvomu, ali sodišče njenih navedb morda ni enostavno prezrlo. Obrazložitev ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave RS.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo v zvezi z imenovanjem skrbnika v točkah 26 do 37 izpodbijanega sklepa. Sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, udeleženki pa tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP nista podani. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se volje in izraženih želja osebe v tem pogledu ne presoja z merili, ki veljajo za pravno upoštevno voljo v pravnoposlovnem prometu, pač pa bolj ohlapno in blago. Gre tudi za izkaz pristne navezanosti in temeljnega zaupanja. Pomembno je, komu nasprotna udeleženka zaupa, koga želi v svoji bližini oziroma da skrbi zanjo in za njene zadeve3. Glede na to, da je nasprotna udeleženka tako na sodišču kot na CSD večkrat izjavila, da si želi, da bi zanjo skrbel predlagatelj, da njemu zaupa in kaj vse že on ureja, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi željo nasprotne udeleženke o tem, kdo naj bo njen skrbnik. Poleg želje nasprotne udeleženke pa je sodišče prve stopnje tudi sicer preverilo, ali bi bil predlagatelj primeren kandidat. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Pravilno je pojasnilo, da gre v primeru izključitvenih razlogov iz 241. člena DZ za izjeme, ki jih je treba razlagati ozko. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju4. Ne gre torej za v bistvenem enaka položaja, kot zmotno meni pritožba. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva.5 Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik. Udeleženka v pritožbi izpostavlja hipotetično situacijo, če predlagatelj po pogodbi ne bi ustrezno skrbel za nasprotno udeleženko. Taka situacija zaenkrat po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni podana niti ni verjetna. Če bi se dejansko zgodila, bi to lahko zaznal CSD in ob tem ustrezno reagiral skladno s svojo zakonsko obveznostjo. Ta možnost pa zaenkrat ne vzpostavlja konflikta interesov. Pritožnica sicer navaja tudi, da je bila nasprotna udeleženka v času, ko naj bi za njo skrbel predlagatelj, kar dvakrat hospitalizirana in sicer iz razloga, ker jo je predlagatelj puščal samo. Sodišče prve stopnje se je do te navedbe opredelilo v točki 36 sklepa, kjer je obrazložilo, da ni sledilo navedbam udeleženke, da predlagatelj za nasprotno udeleženko ne skrbi ustrezno in ne v skladu s preužitkarsko pogodbo. Sodišče prve stopnje je verjelo predlagatelju, da je do poslabšanja stanja nasprotne udeleženke in dveh hospitalizacij prišlo zaradi odklanjanja jemanja zdravil in je bilo to povezano s smrtjo njenega moža, kar je prišlo za njo. Da predlagatelj ustrezno skrbi za nasprotno udeleženko, pa je sodišče prve stopnje zaključilo tudi na podlagi drugih dokazov (dopisa Doma upokojencev ... z dne 21.11.2022, uradnega zaznamka CSD z dne 13.9.2022). Pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Navedbe v pritožbi o tem, kakšne finančne interese bi lahko imel prevzemnik (da varovanec čim prej umre) ter navedbe o pristranskosti pri odločanju o zdravstveni oskrbi varovanca, so le hipoteze, ki nimajo v konkretnih dejstvih nobene podlage niti takšnega konflikta interesov v tovrstnih razmerjih ni mogoče predpostaviti. Neutemeljena je tudi navedba o tem, da obstaja velika verjetnost, da nasprotna udeleženka pomena sklenitve pogodbe o preužitku ni razumela ter da nepravilnosti pri sklenitvi pogodbe ne more uveljavljati oziroma bi jih moral uveljavljati skrbnik. V postopku na prvi stopnji je udeleženka le v opombi št. 1 v vlogi z dne 3.5.2023 navedla, da je vprašljiva sama veljavnost sklenjene pogodbe, ni pa v zvezi s tem navedla nobenih dejstev. Nasprotno, ves čas postopka je zatrjevala, da je sklenjena pogodba o preužitku (kar seveda predpostavlja njeno veljavno sklenitev) ovira za to, da bi predlagatelj lahko bil skrbnik nasprotne udeleženke. Zato njene nasprotne navedbe v pritožbi ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

8. Udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Predlagatelj pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato te stroške krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 3 Podobno tudi mag. Metoda Orehar Ivanc v: Skrbništvo za odrasle osebe, Pravosodni bilten 3/2021, str. 33 4 Pritožbenega sodišča ena nasprotna odločba VSL I Cp 1630/2021 ne prepriča v nasprotno, to je ekstenzivno razlago 4. alineje 241. člena DZ 5 Enako tudi mag. Metoda Orehar Ivanc v: Skrbništvo za odrasle osebe, Pravosodni bilten 3/2021, str. 33, ko navede: „Razlog prepovedi je v domnevi, da taka oseba zaradi interesa po pridobitvi varovančevega premoženja ni zmožna postaviti interesov in potreb varovanca pred svoje.“