14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopkih za preizkus ustavnih pritožb, ki so ju vložili Gudrun Schreiner, Republika Avstrija, in drugi, ki jih vse zastopa Slavka Grabrovec – Junger, odvetnica na Ptuju, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavni pritožbi zoper sodbi Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 240/2014 z dne 4. 2. 2015 in št. II U 241/2014 z dne 4. 2. 2015 se sprejmeta v obravnavo.

2.Ustavni pritožbi zoper sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 95/2015 z dne 13. 5. 2015 in št. X Ips 98/2015 z dne 13. 5. 2015 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijanima sodbama zavrnilo tožbi zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahtev za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pravnemu predniku pritožnikov podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožniki skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso upravičeni do denacionalizacije, ker je imel njihov pravni prednik za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča je namreč tudi mednarodna pogodba, ki je ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njej ni pristopila, lahko podlaga za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji. S FIP, ki sta jo ZR Nemčija in Republika Avstrija sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945, je bila vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodnine za premoženjsko škodo, ki je v tem obdobju nastala osebam, opredeljenim v Prilogi 1 FIP, z zakoni, ki jih je sprejela za izvedbo te pogodbe, pa je Republika Avstrija odškodovanje teh oseb uredila v polju svoje proste presoje. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile podlaga za zaplembo premoženja pravnega prednika pritožnikov, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, spada na njegovi podlagi podržavljeno premoženje v okvir premoženja, za katerega je FIP predvidevala odškodnino. Za presojo, da je imel pravni prednik pritožnikov pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, po mnenju sodišča zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Zato pritožniki ne morejo uspeti z ugovorom, da njihov pravni prednik ni izpolnjeval vseh pogojev (npr. premoženjskega cenzusa), ki so jih za priznanje odškodnine določali izvedbeni predpisi. Organi odločanja tudi niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje na podlagi ZDen, ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera pa bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi zelo oteženo ali celo onemogočeno. Organi odločanja v konkretnem postopku tudi niso bili vezani na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o tem, da pravni prednik pritožnikov ni izpolnjeval pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, saj gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP). To potrdilo lahko potrjuje le obstoj FIP kot veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, kolikor pa iz njega izhaja, da na podlagi FIP in izvedbenih predpisov ni obstajala pravica do odškodnine, to potrdilo pomeni le nezavezujoče mnenje avstrijskega organa o določitvi odškodnine, ki ga je ta organ utemeljil na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

2.Vrhovno sodišče je reviziji zoper sodbi Upravnega sodišča kot nedovoljeni zavrglo, ker pritožniki niso izkazali uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizij iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po oceni sodišča namreč z navedbami v revizijah niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve glede uveljavljanega pomembnega pravnega vprašanja oziroma zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse, s splošnimi navedbami o materialni škodi, ki naj bi jim nastala zaradi nevračila podržavljenega premoženja, pa niso izpolnili niti trditvenega in dokaznega bremena glede zatrjevanih hudih posledic, ki naj bi jih zanje imeli izpodbijani upravni odločbi.

3.Pritožniki sodiščema očitajo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Navajajo, da so v revizijah zoper sodbi Upravnega sodišča po višini opredelili vrednost premoženja, ki je bilo predmet konkretnega denacionalizacijskega postopka. Ker naj bi ta presegala revizijski prag, v revizijah pa naj bi tudi dovolj natančno in konkretno opredelili pomembno pravno vprašanje, o katerem naj se Vrhovno sodišče še ne bi izreklo, menijo, da bi moralo Vrhovno sodišče to upoštevati in o revizijah vsebinsko odločiti. Nasprotujejo nosilnemu stališču izpodbijane sodbe Upravnega sodišča, po katerem FIP pomeni pravno podlago za odškodovanje od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. To stališče, ki naj bi ga Vrhovno sodišče sprejelo šele leta 2011, ko je bilo pravnomočno rešenih že več kot 98,5 % denacionalizacijskih zahtevkov, naj bi jih glede možnosti uveljavljanja upravičenj iz naslova denacionalizacije brez razumne pravne utemeljitve in v nasprotju z ZDen prikrajšalo za enako obravnavo v primerjavi z upravičenci do denacionalizacije, o katerih zahtevkih je bilo odločeno že pred njegovo uveljavitvijo v upravnosodni praksi. Ker naj bi bila FIP v Zveznem uradnem listu Republike Avstrije objavljena že leta 1962, naj za njeno uporabo šele toliko let po uveljavitvi ZDen ne bi bilo razumnih razlogov. Pritožniki zatrjujejo, da FIP ni mednarodna pogodba, ki ureja odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, saj naj bi bila Republika Avstrija za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, dolžna izplačati odškodnine le na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56). Zato naj se s FIP dogovorjeno odškodovanje sploh ne bi nanašalo na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Namen FIP naj bi bil omogočiti izplačila socialno naravnanih odškodnin za škodo, ki je zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, nastala osebam, ki so se po drugi svetovni vojni preselile v Republiko Avstrijo, in jim na ta način olajšati življenje v tej državi ter njihovo vključitev v avstrijsko družbo. Da je imela s FIP in izvedbeni predpisi urejena odškodnina socialno naravo, naj bi izhajalo tudi iz UVEG, na podlagi katerega naj bi se odškodnina priznala le v omejenem znesku in le tistim upravičencem, ki so izpolnjevali vse pogoje, ki jih je določal ta zakon, med drugim tudi dohodkovni cenzus. Stališče Upravnega sodišča, po katerem za presojo o izpolnjenem izključitvenem razlogu iz drugega odstavka 10. člena ZDen "ni pomembno, ali je upravičenec po FIP sploh mogel postaviti zahtevek za izplačilo odškodnine, temveč zadošča že, da je obstajala (očitno neka abstraktna) pravna podlaga za zahtevek", naj bi bilo arbitrarno, saj naj bi pravica dobiti odškodnino v smislu navedene zakonske določbe obstajala le, če je bila v tuji državi na voljo pravna podlaga, ki je pridobitev te odškodnine tudi omogočala.

4.Senat je ustavni pritožbi zoper sodbi Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavnih pritožb zoper sklepa Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

1.Z izpodbijanima sodbama je Upravno sodišče zavrnilo tožbi zoper odločbi, s katerima so upravni organi zavrnili zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pravnemu predniku pritožnikov. Pritrdilo je presoji, da pritožniki skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso upravičeni do denacionalizacije, ker je imel njihov pravni prednik za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Tudi po mnenju sodišča namreč navedeni pravni akti urejajo odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, zato jih je treba upoštevati kot pravni vir pri presoji izpolnjenosti okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Na podlagi stališča, po katerem za presojo, da je imel pravni prednik pritožnikov na podlagi navedenih pravnih aktov pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine, je Upravno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo trditev pritožnikov, da njihov pravni prednik za priznanje odškodnine na podlagi FIP ni izpolnjeval vseh pogojev, ki so jih določali izvedbeni predpisi. Po mnenju sodišča organi odločanja v postopku denacionalizacije niso bili dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi mu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih in bi presegalo odločanje na podlagi ZDen, ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera pa bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi zelo oteženo ali celo onemogočeno. Vrhovno sodišče je reviziji zoper sodbi Upravnega sodišča s sklepoma kot nedovoljeni zavrglo.

2.Pritožniki v ustavnih pritožbah, s katerima izpodbijajo odločitvi obeh sodišč, zatrjujejo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Upravnemu sodišču očitajo, da jih je s tem, ko je izpodbijani sodbi oprlo na stališče, ki se je v upravnosodni praksi uveljavilo šele po letu 2011, glede možnosti uveljavljanja upravičenj iz naslova denacionalizacije brez razumne pravne utemeljitve in v nasprotju z ZDen prikrajšalo za enako obravnavo v primerjavi z upravičenci, o katerih zahtevkih je bilo odločeno že pred uveljavitvijo tega stališča. Zatrjujejo, da FIP ni mednarodna pogodba v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, saj naj ne bi urejala odškodnin za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije. Stališču, po katerem za presojo o izpolnjenem izključitvenem razlogu iz drugega odstavka 10. člena ZDen "ni pomembno, ali je upravičenec po FIP sploh mogel postaviti zahtevek za izplačilo odškodnine, temveč zadošča že, da je obstajala (očitno neka abstraktna) pravna podlaga za zahtevek", očitajo, da ni skladno z navedeno zakonsko določbo, saj naj bi pravica dobiti odškodnino v smislu te določbe obstajala le, če je bila v tuji državi na voljo pravna podlaga, ki je pridobitev te odškodnine tudi omogočala.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-542/15, Up-543/15 z dne 14. 11. 2017 ustavni pritožbi zoper izpodbijani sodbi Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravne organe.

B.

4.Pritožniki med drugim izpodbijajo stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. Zatrjujejo, da jim je bila s tako razlago, ki jim v primerjavi z drugimi upravičenci do denacionalizacije onemogoča enako obravnavo pri uveljavljanju upravičenj na podlagi ZDen, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožnikom kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

6.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povrnitvi škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povrnitvi škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).