Jedro

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.

Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

Pritožbi prve in druge tožnice se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Prva tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek prve tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2011 in plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2012 (I. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek druge tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2011 in plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 14. 11. 2011 dalje ter razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2012 (II. točka izreka). Odločilo je, da sta tožnici dolžni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 745,00 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških se pritožuje prva tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da ji s strani tožene stranke ni bilo sporočeno, da mora za opravljanje del in nalog delovnega mesta, ki ga je opravljala do prejema izpodbijanih sklepov, predložiti še dodatna potrdila o znanju tujega jezika niti ji ni bil dan rok ali morebitni pogoj s časovnim rokom za predložitev takšnega potrdila. Tožena stranka tudi ni navajala trditev v tej smeri. Navedeno je izpovedovala šele priča A.A.. Prav tako tožena stranka ni podala trditev o sami vsebini potrdila o stopnji pridobljenega znanja narodnosti niti ni podala trditev o tem, kakšna potrdila bi morala prva tožnica in tudi vsi ostali delavci predložiti. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je prvo tožnico razporedila zaradi tega, ker ni predložila potrdila o stopnji pridobljenega jezika narodnosti in tudi ne kakšen nivo znanja tujega jezika je potreben za priznavanje spornega dodatka za dvojezičnost, pač pa je vseskozi zatrjevala, da naj bi obstajale delovne potrebe po 147. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji). Zaradi navedenega je ugotovitev in sam zaključek sodišča prve stopnje protispisen. Dejstvo je, da je bil razlog prerazporeditve prve tožnice obstoj delovnih potreb, ki pa niso bile izkazane v izpodbijanih sklepih in jih tožena stranka tudi ni izkazala v tem sporu. Zaslišane priče in obe tožnici sta izpovedovali, da obstaja obseg del in nalog njunega delovnega mesta pred in po izdaji izpodbijanih sklepov povsem enak. Če je tožena stranka že imela v mislih racionalizacijo delovnega procesa, bi bilo pričakovati, da bo temu primerno izdala ustrezna navodila in organizirala delovni proces na način, da prva tožnica pri svojem delu ne bi imela opravka z dvojezičnostjo, če ji že ni priznan dodatek. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da se delovnega procesa ne da organizirati na ta način. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku prve tožnice na podlagi načela enakega plačila za enako delo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožničin obseg dela in nalog v ničemer ne odstopa od odstopa del in nalog sodelavk, ki jim tožena stranka priznava 6 % dodatek na dvojezičnost. Ne strinja se z določitvijo vrednosti spora v višini 3.200,00 EUR. Prva tožnica je vrednost tožbenega zahtevka opredelila na vrednost 200,00 EUR. Tako postavljeni vrednosti spora tožena stranka ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje bi moralo odmeriti stroške postopka z upoštevanjem vrednosti 200,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper odločitev o stroških se pritožuje druga tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP. Ne strinja se z določitvijo vrednosti spora v višini 3.200,00 EUR. Navaja, da je druga tožnica vrednost tožbenega zahtevka opredelila na vrednost 200,00 EUR. Tako postavljeni vrednosti spora tožena stranka ni ugovarjala in bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške postopka z upoštevanjem te vrednosti.

Pritožba prve in druge tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepov o premestitvi prve tožnice in druge tožnice ter plačilo dodatka za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka tožnic zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev prve in druge tožnice na delovno mesto “davčni kontrolor”, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Prva tožnica v celoti izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, druga tožnica pa se ne strinja samo s stroškovno odločitvijo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Po določbi 1. odstavka 147. člena ZJU se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi 2. odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistematizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % - 6 % za javne uslužbence), določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prva tožnica pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu “davčni kontrolor”s šifro ..., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma z dne 12. 10. 2011 in z dne 25. 1. 2012 prvo tožnico premestila na delovno mesto “davčni kontrolor” s šifro ..., pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Tožena stranka je premestitev prve tožnice utemeljevala z delovnimi potrebami, in sicer s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest. Tožena stranka je s spremembo sistematizacije delovnih mest v Davčnem uradu A. drugače organizirala delovni proces tako, da ga je prilagodila izvajanju nalog organa upoštevaje pravico pripadnikov italijanske narodne skupnosti do uporabe lastnega jezika ter upoštevanje ekonomično in smotrno rabo javnih sredstev. Pri tem je določila delovna mesta, pri katerih se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti in delovna mesta, kjer ta pogoj ni določen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bila premestitev prve tožnice opravljena zakonito. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, pri čemer je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu ni zakonitost sistematizacije delovnih mest, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoje v kolektivnem sporu. Neutemeljene so pritožbene navedbe prve tožnice, da razlog za premestitev prve tožnice s strani tožene stranke v postopku ni dokazan. Razlog za premestitev je ravno v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti.

Glede na navedeno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da prva tožnica ni predložila ustreznega potrdila o znanju jezika narodne skupnosti za delo na delovnem mestu, kjer je kot pogoj predpisano znanje jezika narodne skupnosti (kjer je bila prva tožnica zaposlena pred premestitvijo) niso pravno odločilna za presojo zakonitosti premestitve prve tožnice. Nenazadnje navedene trditve niti niso bile v trditveni podlagi tožene stranke, s katerimi je tožena stranka utemeljevala premestitev prve tožnice. Kot že rečeno so bistvene ugotovitve, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice. Da je tožena stranka pri premestitvi opravila preverjanje izpolnjevanja pogojev znanja jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju, pa je v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, kjer je določeno, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe prve tožnice, s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede nepredložitve ustreznega potrdila v zvezi z znanjem jezika narodne skupnosti (navedbe v zvezi z vsebino potrdila, rokom za predložitev potrdila).

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013. Naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju je, da praviloma v aktu o sistematizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, kjer morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik. Razen tega pa delodajalec v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, kar pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe prve tožnice o dejanski rabi italijanskega jezika pri delu kot podlagi za priznanje dodatka za dvojezičnost. Predmet presoje je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, zoper katero se pritožujeta obe tožnici. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spora v višini 3.200,00 EUR, saj sta obe vrednost tožbenega zahtevka opredelili v višini 200,00 EUR, čemur tožena stranka ni oporekala, in bi ta znesek moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri stroškov. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Glede na to, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) pravilno določilo vrednost spora v višini 3.200,00 EUR. Pri tem tako ni bistveno, kako kako sta vrednost spora tožnici opredelili v rubrumu tožbe.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnic zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prva tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).