Jedro

Samo vročanje ni samostojno procesno dejanje, ampak služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakega drugega pravnega dejanja. Zato nevročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve pravdnega postopka. Do absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka pride, če na primer zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Relativna bistvena kršitev je lahko podana vedno, če bi nevročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja do ponovnega nastopa dela in mu izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka pooblaščencu nikoli ni poslala sklepa. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker tožeči stranki z opustitvijo ni bila dana možnost pritožbe, saj ni vedela, kdaj prične teči rok za pritožbo. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni obrazloženo, zakaj sklep pooblaščencu ni bil vročen, navedbe sodbe pa so si v nasprotju. Sodišče tudi ni obrazložilo okoliščin v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje. Zaradi nepravilne vročitve je bil tožnik oškodovan, česar sodišče ni upoštevalo. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih bistvenih kršitev pa revizija, čeprav jih nakazuje, formalno ni opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo. Tako je ravnalo tudi zato, ker razlog, zakaj sklep disciplinske komisije pooblaščencu revidenta ni bil vročen, za odločitev sploh ni bistven.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcu (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Zato bi v spornem primeru vročanje moralo biti izvedeno v skladu z določili ZPP, kar ni bilo storjeno. Kljub temu pa je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik v svojih pravicah ni bil prikrajšan.

Samo vročanje ni samostojno procesno dejanje, ampak služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakega drugega pravnega dejanja. Zato nevročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve pravdnega postopka. Do absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka pride, če na primer zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Relativna bistvena kršitev je lahko podana vedno, če bi nevročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V spornem primeru je, kot je to razvidno iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, pooblaščenec tožnika (oziroma njegova pisarna) 11.9.1992 sestavil ugovor zoper sklep, ki naj bi ga ne prejel (tudi iz navedb v predlogu za sodno varstvo z dne 18.1.1993 izhaja, da je predlagatelj M.D., v zakonitem roku po svojem zastopniku 14.9.1992 vložil ugovor zoper sklep disciplinske komisije....) in glede katerega uveljavlja nevročitev. To pomeni, da nevročen sklep disciplinske komisije ni imel vpliva na možnost uveljavljanja tožnikovih pravic iz delovnega razmerja, zato samo zaradi dejanske nevročitve disciplinskega sklepa ni mogoče ugotoviti uveljavljane bistvene kršitve določb postopka.

Revident se v reviziji ne izjasni, ali glede vrnitve v prejšnje stanje graja uporabo materialnega prava, ali določb postopka (dejanskih ugotovitev pa v reviziji tako ni mogoče izpodbijati). Že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik izrecno navajal, da je že 30.9.1992 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje (dejansko vprašanje), kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je tej vlogi priložil ugovor z dne 11.9.1992 (nedokazana trditev). Na tako pritožbeno navedbo je sodišče druge stopnje ugotovilo, da odvetnikov dopis z dne 29.9.1992 ni predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bil ta formalno vložen šele 23.11.1992 in da je postopek glede vrnitve v prejšnje stanje, ob upoštevanju dejstva, da ga ni dokončala tožena stranka, v skladu s pooblastili 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) dokončalo sodišče samo. Glede uporabe določb ZDSS tožnik ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).