Jedro

ZPIZ-1 v 1. alineji 1. odstavka 109. člena določa, da vdova, vdovec oz. drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je umrli zavarovanec dopolnil najmanj pet let zavarovalne dobe ali najmanj 10 let pokojninske dobe. V 2. odstavku 187. člena pa določa, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za presojo v sporni zadevi je odločilen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Po določbah navedenega zakona so bile namreč vse zadeve v zvezi z izvajanjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev prenešene v pristojnost skupnosti vojaških zavarovancev (1. odstavek 185. člena). Zato obdobja, ki ga je tožničin pokojni oče prebil v vojaški službi v Republiki Sloveniji, ni mogoče šteti kot obdobja prebitega pri zavodu, temveč gre za dobo, prebito pri Skupnosti vojaških zavarovancev. Ker torej ni izpolnjen pogoj dopolnjene zavarovalne dobe pri zavodu, s tem tudi ni podlage da bi se na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško seštevale zavarovalne dobe. Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine po 1. odstavku 109. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje, njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011 in št. ... z dne 18. 5. 2011 ter, da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu umrlem 21. 5. 2010, se zavrne.“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011 in št. ... z dne 18. 5. 2011. Tožnici je priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, rojenem 20. 4. 1948 in umrlem 21. 5. 2010. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt, s katerim bo odločila o višini in izplačevanju družinske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega tudi zmotno ugotovilo odločilno dejstvo in sicer glede vprašanja v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe pokojnega zavarovanca oz. glede zavarovalne dobe, dopolnjene pri toženi stranki. Obdobja od 30. 7. 1966 do 31. 12. 1972 ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Iz zbranega procesnega gradiva izhaja, da je bil pokojni tožničin oče v tem obdobju v aktivni vojaški službi v JLA. Ne gre za dobo, dopolnjeno po splošnih predpisih, temveč gre za dobo, ki jo je dopolnil vojaški zavarovanec. Tožena stranke je tekom postopka navajala, da pogoj za priznanje pravic po posebnem predpisu, ki ureja vprašanje pravic vojaških zavarovancev ni izpolnjen. Tako tudi prej navedene dobe ni moč šteti kot pokojninske dobe, dopolnjene pri toženi stranki in tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic po posebnem predpisu in sicer po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili izpolnjeni pogoji po določbah omenjenega zakona. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po splošnem predpisu (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj pokojni tožničin oče pri toženi stranki ni imel dopolnjene pokojninske dobe. Obdobje vojaške službe od 30. 7. 1966 pa do 31. 12. 1972 ne more predstavljati pokojninske dobe, dopolnjene po splošnem predpisu pri toženi stranki in to ne glede na kraj službovanja. V 187. členu Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 67/72) je bilo določeno, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, nehajo veljati določbe Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami) in določbe Temeljnega zakona o invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 10/65 s spremembami), v kolikor se nanašajo na vojaške zavarovance ter določbe drugih predpisov, ki se nanašajo na pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, če so v nasprotju z določbami tega zakona. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev je predvidel prenos vseh vojaških zavarovancev. Ker pokojni tožničin oče nima slovenske zavarovalne dobe, s tem niso izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 oz. predpostavka iz 250. člena ZPIZ-1 za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine. Tožena stranka se pri tem sklicuje še na sodno prakso in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 369/2009 z dne 22. 3. 2011 in sicer glede prenosa v sistem vojaškega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 5. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do sorazmernega dela družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A.. Razlog je bila ugotovitev tožene stranke, da pokojni tožničin oče v Sloveniji ni imel dopolnjene pokojninske dobe.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da se je postopek začel na podlagi obvestila Hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja (obrazec HR/SI 21). Zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela družinske pokojnine je bila vložena 16. 6. 2010. Hrvaški nosilec je tožnici z odločbo, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa dne 11. 2. 2011 priznal pravico do družinske pokojnine od 21. 5. 2010. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ, Ur. l. RS-MP, št. 21/97) v 1. odstavku 22. člena določa, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve, le-ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožničin pokojni oče zaposlen v JLA. Doba od 1. 1. 1973 do 1. 9. 1991 mu je bila že upoštevana pri priznanju pravice do družinske pokojnine. V zadevi je sporno, ali je dobo od 30. 7. 1966 do 31. 12. 1972, ko je kot pripadnik JLA služboval v Sloveniji, mogoče upoštevati kot dobo dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

ZPIZVZ v 4. členu določa, da upravičenci iz 2. člena tega zakona imajo pravico do starostne, predčasne, družinske ali invalidske pokojnine pod pogoji in v obsegu, kot je bilo določeno v vojaških predpisih, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kdo so upravičenci je določeno v 2. členu. V 18. členu pa je urejeno upoštevanje časa zavarovanja po vojaških predpisih v zavarovalno dobo. V spornem primeru pokojnega očeta tožnice, ki je bil hrvaški državljan ni mogoče šteti za upravičenca, kot so le-ti opredeljeni v 2. členu, s tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji, določeni v 18. členu za upoštevanje časa zavarovanja po vojaških predpisih v zavarovalno dobo po določbah ZPIZVZ.

ZPIZ-1 v 1. alineji 1. odstavka 109. člena določa, da vdova, vdovec oz. drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je umrli zavarovanec dopolnil najmanj pet let zavarovalne dobe ali najmanj 10 let pokojninske dobe. V 2. odstavku 187. člena pa določa, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za presojo v sporni zadevi je odločilen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Po določbah navedenega zakona so bile namreč vse zadeve v zvezi z izvajanjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev prenešene v pristojnost skupnosti vojaških zavarovancev (1. odstavek 185. člena). Upoštevaje navedeno torej obdobja, ki ga je tožničin pokojni oče prebil v vojaški službi v Republiki Sloveniji v obdobju od 30. 7. 1966 do 31. 12. 1972 ni mogoče šteti kot obdobja prebitega pri zavodu, temveč gre za dobo prebito pri Skupnosti vojaških zavarovancev. Skladno s 83. členom zveznega zakona namreč pokojninska doba obsega čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona. Upoštevaje navedeni predpis za odločitev torej ni bistven 215. člen Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/73), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. S tem ko so bile vse obveznosti prenešene na skupnost vojaških zavarovancev to pomeni, da je tudi vsa zavarovalna doba, dopolnjena pri tej skupnosti, ne pa pri zavodu. Ker torej ni izpolnjen pogoj, dopolnjene zavarovalne dobe pri zavodu, s tem tudi ni podlage da bi se na podlagi sporazuma seštevale zavarovalne dobe.

Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine po že citiranem 1. odstavku 109. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, kot neutemeljen zavrnilo.