Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa se tako spremeni, da se tudi pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 25.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,043.245,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Naložilo ji je tudi, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku za nepremoženjsko škodo dosodilo še znesek 1,200.000,00 SIT, zaradi česar je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3,243.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, poleg tega pa tudi ustrezen del pravdnih stroškov v skladu z uspehom. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo.

Tožena stranka vlaga proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen še za nadaljnjih 1,600.000,00 SIT z drugačno odmero pravdnih stroškov, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta nižji sodišči znatno precenili in previsoko vrednotili prizadeto dobrino - poškodbo prstanca tožnikove leve roke. Odškodnina je v celoti in po posameznih postavkah "daleč pretirano visoko prisojena". Odločitev o višini odškodnine nasprotuje načelu pravičnosti in primerjavi s podobnimi, celo hujšimi primeri, ki so jih obravnavala sodišča. Ni mogoče mimo dejstva, da je zaradi poškodbe bil tožnik za delo nezmožen le dva meseca. Izgubil je le končni členek četrtega prsta levice. Njegove delovne in zdravstvene sposobnosti zaradi tega niso v ničemer prizadete. Revizija opozarja na negativno oceno tožnikovega poskusnega dela pri podjetju V. iz Kopra, ki jo je predložil sam tožnik, iz nje pa izhaja, da je bil negativno ocenjen zaradi svojih osebnostnih lastnosti, ne pa zaradi nezmožnosti za delo v posledici poškodovanega prsta leve roke.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Zvišanje na prvi stopnji dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo izpodbijana sodba utemeljuje s sicer enakimi dejanskimi ugotovitvami, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, vendar tem ugotovitvam daje opazno širšo dimenzijo. Odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zvišalo za 100.000,00 SIT na 500.000,00 SIT predvsem zaradi ugotovitev o bodočih občasnih fantomskih bolečinah, pa tudi zaradi premajhnega upoštevanja, da je tožniku bil amputiran prst s posledičnimi bolečinami in nevšečnostmi. Tožnikov strah zaradi pogleda na poškodovano roko ob nesreči naj bi bil tolikšen, da to pogojuje dodatnih 100.000,00 SIT odškodnine poleg dosojenih 150.000,00 SIT, skaženost levice pa naj bi zbujala tako pozornost okolice, da je poleg dosojenih 200.000,00 SIT mogoče tožniku priznati še dodatnih 200.000,00 SIT odškodnine. Glede duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik zaradi trajnih posledic poškodbe bistveno manj zmožen za delo, posebej zato, ker je levičar. To naj bi pogojevalo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 800.000,00 SIT, torej od 1,200.000,00 SIT na 2,000.000,00 SIT.

Revizija pa utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da dejanske ugotovitve navedenih širših dimenzij ugotavljanja škode in odškodnine zanjo ne dopuščajo. Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zahteva zaradi primerjave z drugimi podobnimi škodami in odškodninami zanje individualizacijo škodnega primera z umestitvijo ugotovljene škode v eno od kategorij. Glede na obseg poškodovanja, jakost in trajanja bolečin ter glede na posledice, ugotovljene škode ni mogoče uvrstiti med večje škode. Navedena primerjava pa med drugim zahteva tako odmero pravične denarne odškodnine, da bodo oškodovanci za približno enak obseg škode prejeli približno enako visoko odškodnino. Do takega rezultata je mogoče priti le z upoštevanjem sodno dosojenih odškodnin v podobnih primerih. Opisani postopek je pripeljal do sklepanja, da so v izpodbijani sodbi dosojene odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah in v celoti previsoke in da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino.

Izpodbijana sodba daje poseben poudarek tožnikovim bodočim bolečinam, predvsem bolečinam v amputiranem delu prsta (fantomskim bolečinam), vendar pa tožnik zaradi takih bolečin zdravila proti bolečinam jemlje le občasno. Vir teh bolečin torej ni stalen. Tudi kratkost (dvomesečnost) bolniškega staleža zaradi poškodbe ne more potrjevati posebnih in daljših neprijetnosti zaradi zdravljenja. Upoštevaje opis telesnih bolečin in neprijetnosti in njihovo trajanje je zato pri sodišču prve stopnje dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 400.000,00 SIT primerna.

Strahu ob dogodku in ob pogledu na poškodovano roko ni mogoče bagatelizirati, vendar je - upoštevaje podobne primere - odškodnina iz tega naslova, ker je bil strah sicer intenziven, vendar kratek, primerna le v znesku 150.000,00 SIT, kakor je odločilo že sodišče prve stopnje.

Tožnikova levica zaradi delne amputacije četrtega prsta deluje nefiziološko in neanatomsko. Kljub temu pa ima revizija prav, ko trdi, da ne gre za skaženost v takem pomenu, da bi to bistveno poseglo v tožnikovo duševno ravnotežje. Sodišče prve stopnje je zato z zneskom 200.000,00 SIT iz tega naslova odmerilo pravično denarno odškodnino.

Tudi obseg tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni tolikšen, da bi iz tega naslova bil upravičen do odškodnine zaradi duševnih bolečin v visokem zneseku 2,000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave pri delu z levico, čeprav je levičar, relativiziralo. Pri nekvalificiranem fizičnem delu so dela, ki zahtevajo fin oprijem, redkejša. Predvsem pa iz zdravniških izvidov ni razvidna omejena delovna zmožnost tožnika zaradi poškodbe roke. Obvelja, da tožnik zmore opravljati fizična dela, čeprav morda z večjim naporom, včasih tudi spremljajočimi bolečinami. Vse ostalo, torej težave v vsakdanjem življenju in športnih aktivnostih, je upoštevano v zadostni meri. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,200.000,00 SIT, kakor jo je določilo sodišče prve stopnje, je zato primerna in primerljiva tudi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse.

Revizija se sicer zavzema za znižanje odškodnine v skupnem znesku 1,600.000,00 SIT, torej za 400.000,00 SIT več, kakor je znižana glede na opisane razloge, vendar za takšno zniževanje, torej v zneskih, ki bi bili nižji od tistih, ki jih je določilo sodišče prve stopnje, ni podlage. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo sicer spremeniti z delno ugoditvijo reviziji, v ostalem pa revizijo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 395. in 393. člen ZPP).

Izpodbijana sodba je bila tako spremenjena, da je bila zavrnjena tudi pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Ob takem stanju stvari obe stranki, ki s svojima pritožbama nista uspeli, trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). O revizijskih stroških pa je bilo treba odločiti glede na delni uspeh revizije tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pretežni del njenih na 32.000,00 SIT odmerjenih revizijskih stroškov in sicer v znesku 25.000,00 SIT.