Jedro

Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.

V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.

Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.

Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za izključitev toženca iz družbe A., d. o. o., za odpoklic toženca kot poslovodje prej navedene družbe in povrnitev stroškov tožeči stranki, v II. točki izreka pa tožeči stranki naložilo povrnitev 1.352,13 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, tj. iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi napačne uporabe materialnega prava ter iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev vseh tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov oz. podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek drugemu razpravljajočemu sodniku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev naložitev pritožbenih stroškov v plačilo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razrešitev toženca kot poslovodje družbe A., d. o. o. zavrnilo z utemeljitvijo, da za to v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ni podlage, zahtevek za izključitev toženca kot družbenika iz prej navedene družbe pa je zavrnilo na podlagi zaključka, da nobeno dejanje, ki ga je tožencu očitala tožnica, ne predstavlja utemeljenega (izključitvenega) razloga v smislu tretjega odstavka 501. člena ZGD-1, prav tako pa tudi ne vsa dejanja kot celota.

6. Pritožbeno sodišče najprej pritožnici pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva vključuje pravico do odločitve o zahtevku. To je sodišče prve stopnje storilo. Njene zahtevke je namreč zavrnilo, razlogi, ki jih je navedlo, pa niso arbitrarni oz. so, kot izhaja iz nadaljevanja, pravilni. Ker ta pravica ne vključuje pravice do ugoditve zahtevku, so pritožbeni očitki, da je pritožnica ostala brez sodnega varstva, neutemeljeni.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče ni legitimirano za odpoklic poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo, če poslovodje, katerega odpoklic se zahteva, ni postavilo sodišče po drugem odstavku 50. člena ZGD-1, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Določbe ZGD-1 (predvsem 505. člen in tretji in četrti odstavek 515. člena) namreč odpoklic poslovodje prepuščajo družbenikom (skupščini) ali nadzornemu svetu, in razen prej navedene izjeme ne omogočajo odpoklica poslovodje s strani sodišča. Zgolj to, da tožnica tega ne more doseči preko skupščine družbenikov (tožnica in toženec sta namreč družbenika vsak s 50% poslovnim deležem), še ne pomeni, da izven z zakonom določenih pristojnosti, lahko to stori sodišče. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cpg 42/99 z dne 20. 1. 2000 ni na mestu. Iz te odločbe namreč izhaja zgolj, da je takrat, kadar ni mogoča pogodbena izključitev družbenika (ker zaradi enakosti kapitalskih deležev ni mogoče doseči niti kapitalske večine, kaj šele soglasja), mogoče le njegova sodna izključitev. Vendar pa je bistveno, da je v zakonu sodna izključitev družbenika predvidena, medtem ko sodna razrešitev poslovodje, izven na začetku navedenega, v zakonu ni predvidena. V tej odločbi je torej zavzeto zgolj stališče, da kadar je od dveh predvidenih poti (torej pogodbena in sodna izključitev) ena praktično nemogoča (v tistem primeru pogodbena izključitev), ostane le še druga (torej sodna izključitev), ne pa, da takrat, kadar določena predvidena pot ni na voljo (v konkretnem primeru razrešitev poslovodje prek skupščine), samo iz tega razloga obstaja druga pot (torej sodna razrešitev), kljub temu, da je zakon ne predvideva. Ker zakon sodišču ne daje možnosti za odpoklic poslovodje, je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka pravilna. Sodišče namreč brez pravne podlage ne sme posegati v razmerja med pravdnimi strankami. Ker je temu tako, so v zvezi s tem tožbenim zahtevkom tako nerelevantne navedbe glede nesoglasij med pravdnima strankama in nemožnosti doseči dogovor, kakor tudi navedbe o škodi, ki naj bi zaradi tega nastajala (te navedbe so lahko relevantne šele v zvezi z zahtevkom na izključitev toženca kot družbenika iz družbe, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razrešitev toženca kot poslovodje je torej pravilna. Stališče, da zakonodajalec sodne intervencije v takšnih primerih ni predpisal, pa je sodišče prve stopnje tudi zapisalo že v sklepu o zavarovanju z dne 28. 11. 2017. 8. Po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 sme ne glede na prvi odstavek tega člena vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo.

9. Udeležba družbenika v d. o. o. na podlagi družbene pogodbe je izraz ustavne pravice o svobodi gospodarske dejavnosti (določa jo 74. člen Ustave Republike Slovenije). Izključitev je vsaj omejitev te ustavne svobode.1 Zaradi tega je izključitev dopustna le v utemeljenih primerih. Iz načela medsebojnega zaupanja družbenikov in dolžnosti poštenega ravnanja med njimi izhaja, da je pri tem vsaj deloma mogoče sprejeti stališče, da se sme izključitev uporabiti kot skrajno sredstvo za saniranje.2 Izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj „groba“ oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.3 Izključitev ne sme biti sredstvo za maščevanje družbeniku,4 zaradi česar zgolj morebitna osebna prizadetost ostalih družbenikov oz. v konkretnem primeru preostale družbenice ni relevantna, pač pa je treba ravnanje družbenika, katerega izključitev se zahteva, presojati na podlagi objektivnih meril, torej ali bi njegova ravnanja po razumnem pričakovanju tako omajala zgoraj navedeno zaupanje.5 Predmet sodne intervencije tako niso vsakršna nesoglasja med družbeniki, pač pa zgolj tista, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1, kot je to ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera podrobneje opredeljeno v nadaljevanju.

10. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi ter sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor toženca zoper prej navedeni sklep, zavzelo drugačno stališče, kot pa ga je zavzelo kasneje v izpodbijani sodbi, ne utemeljuje napačnosti stališč v izpodbijani sodbi, čeprav je bilo prvo stališče potrjeno tudi s strani Višjega sodišča v Kopru.

11. Sklep o zavarovanju z začasno odredbo (prav tako pa tudi ostali sklepi v postopku zavarovanja) so bili namreč sprejeti na podlagi dejanskega stanja in na podlagi spisovnega gradiva, kakršno je obstajalo oz. bilo ugotovljeno oz. se je nahajalo v spisu takrat (sklep o zavarovanju je bil izdan dne 28. 11. 2017, sklep o zavrnitvi ugovora toženca pa dne 1. 3. 2018, kar je oboje na začetku tega pravdnega postopka) in na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Prav tako je že v sklepu z dne 1. 3. 2018, s katerim je zavrnilo toženčev ugovor zoper začasno odredbo, že sodišče prve stopnje napravilo oceno, da tožencu očitana ravnanja sama zase še ne predstavljajo izključitvenega razloga, (vendar pa) kot celota s stopnjo verjetnosti predstavljajo utemeljene razloge za zaključek, da pri tožnici ni več mogoče doseči potrebnega zaupanja pri skupnem upravljanju družbe. Tudi Višje sodišče v Kopru je v svojem sklepu, s katerim je odločilo o pritožbi toženca zoper sklep, s katerim je bil njegov ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnjen (sklep opr. št. II Cpg 109/2018 z dne 21. 6. 2018, ki pa vendarle temelji na ugotovitvah glede dejanskega stanja na dan izdaje sklep o ugovoru toženca) sicer opozorilo, da bo na koncu odločitev lahko drugačna.

12. Izpodbijana sodba pa temelji na dejanskem stanju in spisovnem gradivu ob zaključku glavne obravnave, torej 19. 12. 2019, kar je več kot leto in pol po izdaji sklepa o zavrnitvi toženčevega ugovora zoper sklep o zavarovanju. Dejansko stanje je v konkretnem primeru kompleksno in sestavljeno tudi iz dejstev, ugotovljenih na podlagi nadaljnjega sklepanja glede obsega in pomena posameznih očitanih ravnanj toženca (gl. v nadaljevanju). Tako je, čeprav so očitki tožencu v glavnem ostali isti, kot sicer opozarja pritožnica, pri tem treba upoštevati, da pa se je tekom pravdnega postopka spremenilo dejansko stanje in spisovno gradivo deloma glede konteksta, v katerem jih je treba presojati (vključno z motivi oz. nameni toženca), deloma pa glede tega, da je toženec do zaključka glavne obravnave svoje ravnanje spremenil, oz. se je izkazalo, da določenih napovedi ni uresničil, oz., da se določene napovedi (npr. glede odhoda delavcev) niso uresničile ipd. (gl. še v nadaljevanju). Končno pa je sodišče prve stopnje svojo končno odločitev sprejelo tudi po zaslišanju pravdnih strank, kar je bilo v konkretnem primeru, ko je šlo tudi za odnose med obema pravdnima strankama, bistveno za to, da si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo pravo sliko glede teh odnosov oz. glede pomena ravnanj, ki jih je tožnica očitala tožencu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe tako iz izpovedbe toženca izhaja, da so bile na začetku, ko se je vrnil v podjetje v letu 2017 res osebne zamere, da pa je sedaj to presegel in da sodišče prve stopnje temu verjelo, saj v obdobju po začetku leta 2018 do incidentov ni več prihajalo in da namen toženca, da prispeva k umiritvi zadev, potrjuje tudi dejstvo, da je zoper družbo in tožnico umaknil tožbe in se odpovedal zahtevkom (zapisnik z naroka v zadevi I P 186/2015 pred Okrožnim sodiščem v Kranju z dne 28. 3. 2019), razen glede izključitve, kjer je njuna tožba vzajemna. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz toženčeve izpovedbe razvidno, da mu gre za dobrobit družbe in da ne drži, da je vse njegovo ravnanje namenjeno temu, da škoduje interesom družbe in tožnice ter da namerno ustvarja konfliktne situacije. Te ocene pritožnica ni dovolj konkretizirano izpodbijala (gl. v nadaljevanju). Vse to skupaj pa je na koncu narekovalo drugačno presojo motivov toženca (glede katerih je sodišče prve stopnje v postopku zavarovanja sklepalo le na ravni verjetnosti), kot tudi posameznih ravnanj in njihovega pomena ter pomena celote očitanih ravnanj. Tako je sodišče prve stopnje v sklepih o zavarovanju verjetno ugotovljena dejstva glede sklica skupščine, odprtja transakcijskega računa, pripoznave zahtevka, izredne odpoved in s tem povezanih očitkov o ponareditvi dopisa, očitkov glede podpisa vročilnice uporabilo za verjetno sklepanje na nepripravljenost toženca za sodelovanje, na to, da ne kaže želje po ureditvi odnosov, na to, da ne izbira sredstev za dosego ciljev, na to, da ne ločuje svojih zasebnih interesov in interesov družbe oz., da se poslužuje nepoštenih ravnanj za reševanje konfliktov. Ena izmed posledic pred tem navedenih ugotovitev v glavnem postopku je bila tako tudi, da je sprememba ugotovitev glede motivov oz. namenov toženca narekovala drugačno oceno očitanih ravnanj in drugačno presojo glede sklepanja o njihovih možnih posledicah in pomenu teh posledic (gl. v nadaljevanju), kar je razvidno tudi iz izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče se v nadaljevanju do posameznih očitkov opredeljuje po prej opisanem stanju ob zaključku glavne obravnave.

13. Treba je torej preveriti, ali glede na stanje ob zaključku glavne obravnave ravnanja toženca dosegajo tisto mero, ki utemeljuje izključitev iz družbe (pri čemer je za to ugotovitev nerelevantno, ali bi tudi ravnanja tožnice utemeljevala izključitev, kot je opozarjala tožnica). Vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi, da do ravnanj toženca ni prišlo v vakuumu, pač pa je toženec ravnal, kot je ravnal, v določenih okoliščinah. Te okoliščine sestavljajo širši kontekst, znotraj katerega je treba presojati ravnanja toženca. Takšen širši kontekst tako med drugim predstavlja že to, da je predmetno družbo ustanovil toženec sam, še preden je spoznal tožnico (do tega, da je tožnica postala družbenica s poslovnim deležem 50% je torej moralo priti kasneje) in jo vodil do leta 2013, kar izhaja s strani tožnice neprerekanih navedb toženca. Časovno bližji kontekst pa nadalje predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, glede tega, da je po razpadu zakonske zveze pravdnih strank najprej toženec na tožnico neodplačno prenesel svoj poslovni delež (torej še preostalih 50%), ta pa ga je odpoklicala s funkcije direktorja družbe, tako da je bila v letih 2013 do 2017 edina družbenica in direktorica družbe, nato pa je po več letih, po uspehu s tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu deležev na tožnico in sklepa o njegovem odpoklicu, prišlo do ponovne vključitve toženca v družbo, in pa ravnanje tožnice po tem (gl. še v nadaljevanju).

14. V konkretnem primeru glede na posebnost konkretnega primera, tj., da sta v predmetni družbi samo dva družbenika, vsak s 50% poslovnim deležem, prihaja do izraza razmerje med dvema institutoma, in sicer med izstopom in pa izključitvijo družbenika iz družbe. V 501. členu ZGD-1 sta urejena tako izstop, kot tudi izključitev družbenika. Oboje je načeloma možno, če obstajajo utemeljeni razlogi. Vendar pa je treba pri iskanju pomena pojma utemeljenih razlogov upoštevati razlike pri teh dveh institutih. Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov.6 Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev.7 Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude (gl. zgoraj).

15. Glede na navedeno je v okoliščinah konkretnega primera mogoče zaključiti, da zahtevka za izstop iz družbe in izključitev drugega družbenika iz družbe torej nista poljubno zamenljiva, še manj pa moreta biti odvisna od tega, kateri od družbenikov bo postopek za izključitev prej pripeljal do odločitve. Tega ne spreminja dejstvo, da ima tudi izključeni družbenik (in ne samo družbenik, ki je sam izstopil iz družbe) po šestem odstavku 502. člena ZGD-1 pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izključitvi skupaj z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled.

16. V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen.8 Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da so ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika,9 treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.10

17. Do sedaj navedeno utemeljuje sklep, da morajo za izključitev toženca utemeljeni razlogi obstajati na njegovi strani, poleg tega pa morajo biti ti razlogi dovolj močni, da utemeljujejo njegovo izključitev. Ne zadostuje torej, da toženec, katerega izključitev se zahteva, (skupaj s tožnico) zgolj pripomore k porušenim odnosom v družbi. Izključitev toženca iz razloga, ker so v družbi porušeni odnosi, k čimer pa bi v tolikšni meri prispevala tudi tožnica, da brez njenega prispevka, ravnanja toženca, tega učinka ne bi dosegla, bi pomenila, da je bil toženec izključen iz razlogov, ki vsaj deloma niso na njegovi strani. Takšen poseg v pravice drugega pa bi bil izrazito nesorazmeren. Preostali družbeniki sicer takšnega stanja niso dolžni trpeti, vendar pa lahko v takšnih primerih nezadovoljni družbenik uveljavlja kvečjemu svojo pravico do izstopa iz družbe.11 Ker je tožnica zahtevala izključitev toženca iz družbe in ne svojega izstopa, za ugoditev zahtevku v konkretnem primeru torej ne zadošča, da dokaže zgolj to, da so odnosi v družbi tako porušeni, da ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, pač pa, da so ravnanja toženca (objektivno gledano) zadostovala za to, da je prišlo do takšnih odnosov oz. da so zaradi ravnanja ali okoliščin na strani toženca dosegli to mero (tudi če bi k nadaljnjemu poslabšanju odnosov tožnica pripomogla tudi sama). Če pa nasprotno tega ne uspe, če torej ravnanja in okoliščine na strani toženca niso takšna, da bi te mere porušila odnose, pač pa so ti odnosi postali takšni šele po (dovolj velikem) prispevku tožnice ali koga drugega oz. naključja, ki ne pomeni razloga na strani toženca, pa zahtevek za izključitev toženca iz družbe ne more biti utemeljen (oz. bi lahko to utemeljevalo kvečjemu zahtevek za izstop tožnice iz družbe). Dejstvo, da naj bi bili v družbi odnosi porušeni, torej še ne zadostuje za izključitev toženca iz družbe. Povedano nekoliko drugače, vprašanje v konkretnem primeru ni samo, ali obstajajo v družbi takšni odnosi, ki onemogočajo sodelovanje, pač pa tudi, ali je zaradi tega treba iz družbe izključiti ravno toženca.

18. Kot izhaja iz že zgoraj navedenega pa izključitev družbenika iz družbe ni niti sredstvo za maščevanje družbeniku, niti zgolj morebiti preprosto kazen za preteklo nepravilno ravnanje. Družbenika se ne izključi zgolj in samo zato, ker je ravnal napačno, pač pa je potrebno, da njegovo napačno ravnanje predstavlja utemeljen razlog v smislu, kot je to opisano zgoraj. Še manj je torej izključitev lahko kazen za „nagajanje“ toženca, če njegova tovrstna ravnanja ne preidejo zgoraj opredeljene mere. Nadalje pa je v konkretnem primeru, glede na to, da naj bi bila izključitev le ultima ratio, oz. glede na načelo medsebojnega zaupanja in dolžnosti poštenega ravnanja med družbeniki, pomembno tudi to, da se za utemeljenost izključitve zahteva, da družba poprej družbenika opozori, da lahko ta spremeni svoje ravnanje.12 Iz tega izhaja, da je dejstvo, da je toženec svoje na začetku sporno ravnanje spremenil, lahko relevantno za presojo in torej lahko vpliva na to, da zahtevek za njegovo izključitev ne bo utemeljen. Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.

19. Pritožnica v konkretnem primeru torej ne more uspeti s sklicevanjem, da naj bi bil namen izključitve družbenika preprečiti tista ravnanja, ki nasprotujejo soglasni volji družbenikov, da skupaj, po vnaprej določenih pravilih upravljajo družbo, za kar so se zavezali z družbeno pogodbo oz. da naj bi bila izključitev iz družbe eden izmed ukrepov za regulacijo porušenih odnosov v družbi, oz. da družbeniki niso dolžni trpeti družbenika, ki onemogoča uresničevanje skupnih sklepov ali pa škoduje družbi.13 Vse to sicer drži, vendar je treba pri presoji glede izključitve hkrati upoštevati tudi vse prej navedeno.

20. Družbenik, ki je hkrati poslovodja, nastopa v dvojni funkciji. Pritožbeno sodišče se načeloma sicer strinja, da je lahko težavna razmejitev ravnanj, ki jih družbenik opravi v tem svojstvu, torej v svojstvu družbenika, od ravnanj, ki jih je ta isti družbenik opravil v drugem svojstvu, npr. v svojstvu poslovodje. Vendar pa to še ne pomeni, da lahko prav vsa ravnanja, ki jih je storil toženec, pomenijo razlog za njegovo izključitev kot družbenika. Takšna ravnanja, tj. ravnanja, ki jih je toženec opravil v svojstvu poslovodje, lahko predstavljajo izključitveni razlog le, če je toženec s tem ravnanjem hkrati kršil svoje obveznosti, ki jih ima kot družbenik oz. če drugače spadajo pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Gre za pomembno razliko. Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. 21. Glede negativnih posledic oz. škode pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 501. člena ZGD-1 daje legitimacijo za vložitev izključitvene tožbe le družbeniku in ne tudi npr. poslovodji, ki ni družbenik. Objekt varstva pri tej določbi torej niso razmerja in odnosi v družbi kot taki. V okviru izključitvenega razloga kršitve prepovedi povzročanja škode družbi mora biti škoda, ki nastaja družbi, ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega konkretna in občutna. Čeprav ni nujno, da bo to škodo vedno mogoče čisto natančno izraziti v denarju, pa mora biti škoda dovolj natančno opredeljena, ne samo po vrsti, pač pa tudi, vsaj opisno, po obsegu. Takšna opredelitev mora biti dovolj konkretizirana, da je mogoče presoditi utemeljenost razloga. Zgolj trditve o slabih odnosih, zaradi česar delavci niso več enako motivirani za delo, tako ne zadoščajo, saj iz njih izhaja zgolj možnost nastanka škode, za katero pa še ni nujno, da bo tudi nastala, sploh pa je nemogoče oceniti njen obseg. Iz istih razlogov pritožnica ne more biti uspešna s pavšalnimi trditvami o grozeči nevarnosti izgube strank in dobaviteljev, večjih naporih, ki jih mora vlagati, za to, da družba posluje, kot posluje in abstraktnimi trditvami o še uspešnejšem poslovanju družbe, v primeru, če se tožnici ne bi bilo treba ukvarjati s tožencem. Glede pritožbenega očitka, kjer se pritožnica sprašuje, ali mora čakati, da se družba „potopi“ pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da glede škodljivosti ravnanja, ni potrebno, da družba zaradi ravnanja družbenika zaide v brezizhoden položaj. Lahko pa ima to, da družba uspešno posluje, kot v konkretnem primeru, vpliv na trditveno breme, ki mu mora tožnica zadostiti, saj škodljivost ravnanja v takšnem primeru ni na prvi pogled vidna. V takšnih primerih so torej načeloma potrebne konkretizirane trditve o tem, kako uspešno družba posluje sedaj in kako uspešno bi poslovala sicer. Ker vsebina dokaza pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti,14 so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje dokazov glede tako, tj. premalo konkretizirano zatrjevane, škode (pritožnica izpostavlja predvsem zaslišanja delavcev) ni izvedlo (tovrstne navedbe tožnice je sodišče prve stopnje označilo za pavšalne – gl. 16. točko obrazložitve). Posledično pa niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvah iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Očitki tožnice tožencu so zajemali več sklopov. V nekaterih primerih gre po naravi stvari za trenutna ravnanja oz. za ravnanja, ki potekajo v nekem krajšem in zaključenem časovnem intervalu, v nekaterih primerih pa za stanja ali ravnanja, ki prav tako po naravi stvari lahko trajajo daljše obdobje, nadalje pa se nekateri očitki nanašajo na toženca zgolj kot poslovodjo, nekateri pa ga lahko zadevajo tudi kot družbenika (gl. v nadaljevanju).

23. Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ugotovitev, da je toženec postopal neprimerno in nepremišljeno, ne izključuje ugotovitve, da je tožnica izražala odklonilen odnos.

24. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici štelo v škodo, da naj bi se zgolj želela držati sklenjene sodne poravnave in da naj bi poravnava s potekom časa izgubila svojo veljavnost. Sodišče prve stopnje namreč tožnici tega ni štelo v škodo, pač pa je pripomnilo, da je vprašljiva njena dejanska veljava oz. smiselnost (in ne morebiti njena pravna veljavnost), nato pa je zapisalo, da se na to poravnavo obe stranki (torej tudi tožnica – op. pritožbenega sodišča) sklicujeta kot in kadar vsakemu ustreza. Nato pa je izpostavilo, da toženec sprva ni mogel do delovnega mesta, ker se je tožnica sklicevala, da na podlagi te poravnave toženec ne hodi na delovno mesto in mu zato ne more zagotoviti ustreznega prostora/pisarne s pohištvom in telefonom v podružnici Ljubljana, ter da so šle stvari tako daleč, da je pri tem, ko je toženec želel vstopiti v skladišče, na intervencijo sina pravdnih strank dne 19. 9. 2017 posredovala policija, ker naj bi imel toženec sodno prepoved vstopa v objekt. Po drugi strani, pa naj bi se toženec na to poravnavo skliceval glede tega, kako naj poteka komunikacija.

25. V zvezi s to poravnavo (priloga B33) pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bila ta, kot izhaja iz njenega besedila in časovnega konteksta sklenjena v specifičnih okoliščinah in je urejala razmerja, kakršna so bila v teh okoliščinah. Iz nje namreč izhaja, da ureja razmerja med njenimi strankami do pravnomočne razdelitve skupnega premoženja tožnice in toženca (gl. 2. in 3. točko te poravnave). V zvezi s tem, da naj bi toženec ne hodil na delovno mesto (gre za drugi stavek 3. točke poravnave) pa je bistveno še to, da je bila ta poravnava sklenjena 12. 7. 2013, torej po tem, ko je toženec s pravnim poslom, ki je bil kasneje ugotovljen za ničnega, svoj poslovni delež že prenesel na tožnico in po tem, ko je bil na podlagi prej navedenega pravnega posla sprejet sklep o razrešitvi toženca kot direktorja predmetne družbe, ki je bil kasneje prav tako ugotovljen za ničnega. Ta poravnava torej ne ureja situacije, kakršna je nastala po ugotovitvi ničnosti prej navedenega pravnega posla in sklepa.

26. Prav tako sodišče prve stopnje ni zapisalo, da bi se tožnica morala uklanjati vsem kapricam toženca in mu pošto pošiljati na elektronski naslov a.s.@gmail.com (kot je želel toženec – op. pritožbenega sodišča), če bi se želela izogniti zaostrovanju, pač pa je zapisalo, da je toženec vztrajal, da gre pri naslovu a.@s.com za splošni naslov družbe, medtem ko je tožnica vztrajala, da je to njegov službeni naslov in mu je na naslov, ki ga uporablja, tj. a.s.@gmail.com, selektivno (poudarek pritožbenega sodišča) pošiljala sporočila.

27. Pritožnica v pritožbi tudi izpostavlja, da ji ni mogoče očitati, da je (so)odgovorna za nesoglasja, če se ni strinjala z neprimernimi in nesprejemljivimi predlogi toženca na skupščini. Vendar pa pritožnica pri tem spregleda, da je ob tem tudi tožencu treba priznati, da tudi on ni bil dolžan kar pristati na predloge tožnice, če jih je štel za neprimerne in nesprejemljive.

28. Tožnica je izpostavljala zaplete pri psihiatričnih pregledih toženca, na katerih je vztrajala tožnica, pri tem (oz. v okviru tega) pa še posebej očitek, da toženec ni odšel na pregled k dr. V., zaradi česar je ta izdelal svoje mnenje brez pogovora s tožencem. Pritožbenemu sodišču se na tem mestu glede na konkretne okoliščine ni treba opredeljevati, ali je bila razumna zahteva po dokazovanju razsodnosti toženca, ki je s sklicevanjem na nerazsodnost izpodbijal posle, sklenjene v določenem časovnem obdobju, glede na to, da mu poslovna sposobnost sicer ni bila odvzeta niti omejena. Zahteva, da naj toženec to stori na način, ki ga zahteva tožnica (torej s pregledom pri dr. V.), namreč vsekakor pomeni pretiran poseg v dostojanstvo toženca. Dejstvo, da toženec torej ni odšel na pregled k dr. V. torej ne more utemeljevati njegove izključitve. Glede na to, da je toženec zaradi nerazsodnosti (uspešno) uveljavljal zahtevke za ugotovitev ničnosti pravnih poslov, ki jih je sklenil, je sicer mogoče razumeti določeno zadržanost tožnice, vendar pa bi takšna zahteva v konkretnih okoliščinah pomenila pretiran poseg v dostojanstvo toženca.

29. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da sta k slabim odnosom med njima prispevali obe pravdni stranki in ne zgolj toženec. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da pravdni stranki nista dosegli dogovora, ob tem, da je komunikacija med njima vendarle potekala (gl. zgoraj), tudi ne more biti utemeljen razlog za izključitev toženca.15

30. Očitek, da naj bi po mnenju sodišča prve stopnje zaplet z opravljanjem izpita iz varstva pri delu morala rešiti tožnica, pa je protispisen. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da bi to lahko rešil toženec sam.

31. Odprto ostane torej le še vprašanje, ali ravnanja toženca v okoliščinah konkretnega primera utemeljujejo njegovo izključitev iz družbe, kot je to podrobneje opredeljeno zgoraj.

32. Očitki tožnice tožencu so zajemali več sklopov. Od teh se nekateri nanašajo na ravnanje toženca kot poslovodje oz. se nanašajo na sprejemanje poslovodnih odločitev. To so predvsem očitki v zvezi z odprtjem poslovalnice v Kopru, odprtjem transakcijskega računa pri Hranilnici d. d., odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu I. R. in omejevanjem pravice do informacij in vpogleda, ne-opravljanjem usposabljanja iz varstva in zdravja pri delu, uporabo e-poštnega naslova toženca in na pooblastitev Odvetniške družbe X oz. odvetnice K. K. Očitek o ponareditvi podpisa na vročilnici pisanja za tožnico pa se sploh ne nanaša na upravljanje in poslovanje družbe. Ker pri teh očitkih ni videti, katero obveznost, ki jo ima kot družbenik, bi toženec pri tem kršil, škode pa tožnica ni dovolj konkretizirano opredelila, ti že zato ne morejo pomeniti utemeljenega razloga za izključitev toženca kot družbenika iz družbe. Poleg tega se očitki pretežno nanašajo na čas, ko je prišlo do ponovnega vključevanja toženca v družbo, kar je bil zaradi skrhanih zasebnih odnosov nedvomno naporen proces. Preostali očitki, ki se nanašajo na zaplete pri sklicu skupščine družbe, ustanovitev družbe B. k. d., pripoznavo zahtevka v tožbi toženca zoper družbo in pa očitki v zvezi s psihičnim stanjem toženca, pa, kot to izhaja iz nadaljevanja, tudi ne predstavljajo utemeljenih razlogov za izključitev toženca iz družbe.

33. Tožnica je tožencu prav tako očitala, da je zakrivil več konfliktnih situacij, in sicer med tožencem in sinom pravdnih strank (v zvezi z očitano ponareditvijo njegovega podpisa), v zvezi s toženčevo zahtevo, da mu skladiščnik prepove dostop do skladišča, da je toženec ustno odpovedal pogodbo o zaposlitvi delavcema B. S. in R. M., da je na sestanku zaposlenih neprimerno oponesel delavcem, ki naj bi v sodnih postopkih pričali zoper njega, v zvezi s toženčevo izjavo sodelavcem, da noče več biti direktor, njegovo zahtevo po izjavi zaposlenih, da ga nočejo več za družbenika, odvzem fascikla z elektronsko pošto dne 29. 11. 2017, dogodek z dne 29. 12. 2017, ko je toženec pred poslovnimi prostori družbe prižgal vrečo, napolnjeno z acetilenom in kisikom.

34. Sodišče prve stopnje je po tem, ko se je opredelilo do posameznih očitkov oz. sklopov očitkov, sklepalo, da so zaposleni zagotovo občutili konflikt med pravdnima strankama in je za njih pomenil določeno neprijetnost in motnjo v delovnem procesu. Nato je zavzelo stališče, da je pri tem bistveno, da je šlo pri tem za specifično obdobje, ko se je toženec po nekajletni odsotnosti vrnil v družbo in so bili odnosi med pravdnima strankama po dolgotrajnem pravdanju skrajno napeti, kar se je pri delovanju toženca kot družbenika in poslovodje odražalo ob različnih priložnostih in na različne načine. Nato je ponovilo ugotovitev, da so se zadeve umirile in do incidentov, ki so bili v letu 2017 in začetku leta 2018, ni več prihajalo, da od delavcev ni nihče dal odpovedi, tožnica pa je pri trditvah o škodi ostala na pavšalni ravni. Posledično je na koncu zaključilo, da nobeno od očitanih dejanj, niti vsa dejanja kot celota ne predstavljajo izključitvenega razloga.

35. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim očitkom pritožnice, da ni mogoče spregledati storjenih ravnanj samo zato, ker je minilo nekaj časa, najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni oprlo na to, da naj bi od očitanih ravnanj preteklo nekaj časa, pač pa na ugotovitev, da se je situacija umirila, kar je treba po mnenju pritožbenega sodišča razumeti kot ugotovitev, da teh (in podobnih) ravnanj toženec po preteku začetnega obdobja ni več ponavljal oz. da je v nekaterih primerih sam izničil njihove učinke, kar pa, kot obrazloženo zgoraj, je okoliščina, zaradi katere izključitev družbenika ni utemeljena. Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica glede na prej navedeno tudi ne more uspeti zgolj s pavšalnim nasprotovanjem, da gre za kontinuirana neprimerna ravnanja toženca, da se situacija ni umirila in da se opisana ravnanja in nesodelovanje toženca pri upravljanju in poslovodenju vršijo vsakodnevno, kar onemogoča normalno in redno poslovanje družbe. Pritožnica namreč ni navedla niti, katera od ravnanj se še ponavljajo in kdaj. To bi bilo mogoče sklepati kvečjemu za neuporabo elektronske pošte s pripono @s.com in morda pogojno za nasprotovanje odprtju nove poslovne enote v Kopru, ki že sama po sebi predstavljata, da potekata v določenem daljšem časovnem obdobju, medtem ko bi glede preostalih očitkov, ki zajemajo enkratna oz. časovno precej omejena ravnanja, ki pa so se tudi zgodila v letu 2017 in začetku leta 2018, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, morala pritožnica podati konkretnejše navedbe. Glede na to, da je toženec v konkretnem primeru spremenil ravnanje oz. izničil učinke svojih ravnanj (oz. prenehal z ravnanji, ki bi sicer v nasprotnem primeru, tj. če bi jih nadaljeval, oz. bi kazalo, da jih bo nadaljeval, lahko predstavljala utemeljen razlog), ob upoštevanju vsega prej navedenega glede vpliva takšne spremembe na utemeljenost razlogov za izključitev, tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru utemeljeni razlogi za izključitev tožena niso podani. V zvezi s posameznimi očitki, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja še nekatera pojasnila.

36. Po stanju na koncu glavne obravnave (gl. zgoraj) gre pri sklopu očitkov v zvezi s sklicem skupščine družbe za očitek, da je toženec v nasprotju z dogovorom strank na neuspeli skupščini dne 10. 10. 2017, sklical naslednjo skupščino za drug dan, drugo uro in na drugem mestu, nato pa z dopisom z dne 30. 10. 2017 to skupščino preklical, z dopisom z dne 2. 11. 2017 pa preklical tudi (sicer ne-sklicano) skupščino za dne 13. 11. 2017. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšen dogovor pravdnih strank na skupščini ne predstavlja skupščinskega sklepa, zato ravnanje toženca, ki je skupščino sklical drugače kot dogovorjeno, ne predstavlja kršitve skupščinskih sklepov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je tudi že zavzelo stališče, da enkraten morebiten nezakonit sklic skupščine še ne predstavlja razlogov za izključitev družbenika iz družbe.16 V konkretnem primeru pa tovrstnemu ravnanju toženca vsaj glede na tožbene navedbe niti nezakonitosti ni mogoče očitati.

37. Sodišče prve stopnje je glede očitkov v zvezi z ustanovitvijo družbe B. k. d. zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi toženec kakorkoli škodoval interesom družbe A., d. o. o., da ni izpodbila izpovedbe toženca, da prek te družbe ne posluje, da družba nima odprtega niti računa in da tožnica ni navedla nobenih določnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da prej navedena družba dejansko opravlja konkurenčno dejavnost. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica pritožbeno konkretizirano ne izpodbija.17 Glede njegovih izjav zaposlenim v družbi18 in tožnici,19 pa je zaključilo, da je šlo pri tem zgolj za izjave toženca o njegovih domnevnih namerah, ki pa se niso uresničile. Pritožnica pa v pritožbi tudi ne izpostavlja, da bi navedla, da je toženec to namero dejansko vsaj začel uresničevati. Od celotnega skopa, ki ga zajema ta očitek sta tako ostali le dve toženčevi izjavi, ki od katerih je prvo izjavil zaposleni v družbi, drugo pa tožnici, kot so-družbenici oz. so-direktorici. Da je to povzročilo neprijetne občutke zaposleni oz. tožnici pritožbeno sodišče sicer verjame, vendar pa zgolj to, še ne zadošča. Ravnanje družbenika mora imeti namreč konkretne in dovolj hude posledice (gl. zgoraj). Tudi to torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izključitev iz družbe, niti samo zase, niti, glede na vse zgoraj navedeno, skupaj z drugimi očitki.

38. V zvezi z očitano pripoznavo zahtevka20 je sodišče prve stopnje presodilo, da zaradi tega, ker se je toženec v tej zadevi nato tožbenemu zahtevku odpovedal, o negativnih posledicah za družbo zaradi ravnanja toženca ni mogoče govoriti in da je toženec predhodno pripoznavo zahtevka v imenu družbe (tudi če je bil zahtevek utemeljen) sam izničil s kasnejšo odpovedjo zahtevku. Glede na zgoraj navedeno glede zahteve po ustreznem opozorilu družbenika, da lahko ta spremeni svoje ravnanje, in glede na to, da izključitev družbenika ni sredstvo za maščevanje ali kazen, ter glede na to, da je, kot je zgoraj navedeno, toženec sam izničil učinke tega svojega nepravilnega ravnanja (kar v postopku zavarovanja ni bilo upoštevano), tudi pritožbeno sodišče meni, da v vseh okoliščinah konkretnega primera, to sicer napačno ravnanje toženca glede na stanje ob zaključku glavne obravnave ne zadošča za njegovo izključitev iz družbe.

39. V zvezi z očitki glede psihičnega stanja toženca je glede na ugotovitve, da tožencu poslovna sposobnost (kar je predlagala tožnica) ni bila odvzeta21 (in da njegova poslovna nesposobnost ne izhaja iz v tem postopku predloženih mnenj), ob upoštevanju ugotovitev, da se je po začetku leta 2018 situacija umirila in tožnica ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, kako naj bi toženec s svojim ravnanjem ali zaradi svojih osebnostnih lastnosti dejansko škodoval družbi, sprejemal napačne poslovne odločitve, ogrožal družbo, nepravilno postopal s poslovnimi partnerji in strankami ipd., v zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da psihična nestabilnost toženca pomeni grozečo nevarnost za družbo, pravilno stališče sodišča prve stopnje, da hipotetična možnost ponovitve psihične stiske ne more predstavljati razloga za izključitev toženca iz družbe. Za družbenika v ZGD-1 niti pogoj poslovne sposobnosti, ki je sicer določen za poslovodjo (drugi odstavek 255. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1), ni določen. Izven tega pa pogoji glede osebnostnih lastnosti, duševnega stanja ali sposobnosti v zakonu niti za poslovodjo niso določeni in sodišče glede tega tudi ne intervenira (gl. zgoraj). Še bolj pa to velja za družbenika. Takšni očitki družbeniku bi torej lahko pomenili utemeljen razlog za izključitev samo, če bi bilo v konkretnem primeru nujno, da ima družbenik posebne lastnosti, npr. če bi bilo pomembno, da svoje pravice in obveznosti, ki mu gredo kot družbeniku (in ne morda poslovodji), izvršuje osebno, za to pa bi bile potrebne tovrstne lastnosti. Tovrstnih okoliščin v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ni našlo. Zgolj to, da je družbenik hkrati tudi poslovodja, pa glede na zgoraj navedeno tega še ne utemeljuje. Glede na to, da je izključitev skrajno sredstvo za saniranje (gl. zgoraj) pa mora biti učinek tožencu očitanih osebnostnih značilnosti in duševnega stanja, ki se odraža na družbo, dovolj močan. (Zgolj) s sklicevanjem na osebnostne lastnosti toženca oz. sklicevanjem na njegovo duševno stanje tožnica torej ne more doseči izključitve toženca, če se to ne odraža dovolj močno na ravnanju toženca kot družbenika. Glede očitanih ravnanj toženca, pa je bilo že ugotovljeno, da ne predstavljajo utemeljenega razloga za izključitev. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni postavilo izvedenca, je zato prav tako neutemeljen.

40. Glede preostalih očitkov, ki se nanašajo na poslovodenje toženca oz. na njegovo ravnanje, ki se ne nanaša na upravljanje in poslovanje družbe, pa pritožbeno sodišče k zgoraj navedenemu še dodaja, kakor je navedeno v nadaljevanju.

41. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre pri vprašanju odprtja poslovalnice v Kopru za poslovno odločitev in da sodišče ne more iti tako daleč, da bi presojalo, katero stališče je v primeru nesoglasja družbi bolj ali manj v korist ter da presoja poslovnega rizika ni namen presoje izključitvenih razlogov, pri katerih mora iti za očitno in resno škodljivo ali drugače nevzdržno ravnanje družbenika. Odločitev o ustanovitvi podružnice ali poslovne enote namreč praviloma spada med pristojnosti poslovodstva in ne družbenikov (ZGD-1 tega ne določa med pristojnostmi skupščine, poleg tega pa gre tudi za organizacijsko odločitev glede vodenja poslov družbe). Tovrstnih nesoglasij tudi ne rešuje sodišče, niti ni temu namenjen postopek izključitve družbenika. Tudi to torej ne predstavlja izključitvenega razloga.

42. Odprtje transakcijskega računa pri Hranilnici d. d.22 tako v ugotovljenih okoliščinah ob zaključku glavne obravnave predstavlja zgolj poslovno odločitev, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, družbe, v katero se sodišče ne spušča, v kolikor to za družbo nima dovolj hudih posledic. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da tudi če bi šlo pri tem res za nagajanje tožnici, pa tožnica ni določno opredelila, kakšne (dovolj hude) posledice, so iz tega nastale. Prav tako tožnica ni opredelila, kakšne posledice so družbi nastale zaradi navedbe, da ima toženec 100% delež in da naj toženec ne bi želel posredovati dokumentov o odprtju računa družbi.23 Tudi to torej glede na stanje ob zaključku glavne obravnave ne predstavlja utemeljenega razloga za izključitev iz družbe.

43. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so se v postopku izredne odpovedi delavcu I. R. v letu 2017 odločitve pravdnih strank kot poslovodij razlikovale, tožnica pa je tožencu očitala, da je izpeljal postopek brez poprejšnje seznanitve oz. posvetovanja z njo, vendar pa je nato tožnica tudi sama brez sodelovanja toženca odpoved delovnega razmerja prej navedenemu delavcu preklicala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre pri tem za ravnanje toženca kot poslovodje. Kakšna škoda je zaradi tega nastala družbi, tožnica ni konkretno opredelila, katere druge obveznosti, ki jih ima kot družbenik (razen prepovedi povzročanja škode družbi), naj bi toženec pri tem kršil pa tudi ni razvidno. Pritožbeno sodišče glede postopka pri tej odpovedi še pripominja, da je ta urejen v drugem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in sicer tako, da je najprej predvidena pisna seznanitev z očitanimi kršitvami in (šele nato) zagovor delavca.

44. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sodna praksa omejevanje pravice do informacije in vpogleda ne šteje kot izključitveni razlog, saj ZGD-1 (512. člen) nalaga poslovodji, da družbeniku mogoči pravico do informacije in vpogleda v knjige in spise in se ta pravica družbenika izvršuje v razmerju do družbe in ne v razmerju do drugega družbenika.24 Posledično pritožnica z očitki glede tega, da je toženec ni seznanil s tem oz. da ji pooblaščenka toženca ni želela posredovati dokumentacije, po stanju ob zaključku glavne obravnave ne more utemeljiti utemeljenih razlogov za izključitev toženca iz družbe. Tako je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišče prve stopnje, da to velja tudi za ostale informacije (elektronsko sporočilo družbe H., KG, za posredovanje katerega je bil, kot izhaja iz povzetka tožbenih navedb, toženec pozvan tudi na sestanku zaposlenih 21. 6. 2017 pogodbe o odvetniškem svetovanju, od katerih naj bi bila glede na tožbene navedbe zadnja z dne 4. 12. 2017, ipd.). Konkretne škode, ki bi nastala v zvezi s tem, pa pritožnica tudi ni zatrjevala.

45. Pritožbeno sodišče soglaša s stališče sodišča prve stopnje, da gre pri ne-opravljanju usposabljanja iz varstva in zdravja pri delu25 (samo po sebi) za zadevo tako majhnega pomena, ki ne vpliva na poslovanje družbe, da ni mogoče govoriti o izključitvenem razlogu, pri čemer še dodaja, da tudi ni videti, da bi toženec s tem kršil katero od obveznosti, ki jih ima kot družbenik. Da bi iz tega družbi nastala kakšna konkretna škoda, pa pritožnica tudi ni pojasnila. Po stanju ob zaključku glavne obravnave pa to tudi skupaj z ostalimi očitki ne more predstavljati izključitvenega razloga.

46. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da se prevzem pisanja za tožnico in podpis vročilnice s strani toženca, kar naj bi toženec storil 24. 10. 2017, ne nanaša na upravljanje in poslovanje družbe. Katero dolžnost, ki jo ima kot družbenik, naj bi toženec s tem kršil, ni razvidno, niti ni razvidno, kakšna škoda naj bi zaradi tega nastala družbi. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da zgolj pristavek „sin“ na vročilnici za pisanje za tožnico ob tem, da je toženec ves čas trdil, da je vročilnico podpisal on, še ne dokazuje (s stopnjo gotovosti – op. pritožbenega sodišča), da je toženec ponaredil podpis sina. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da tožnica tudi ni zatrjevala, da bi ji toženec tega pisanja ne izročil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča to glede na stanje ob zaključku glavne obravnave ne utemeljuje sklepanja o tem, da bo toženec v škodo družbe in v svojstvu drugih oseb podpisoval in sestavljal dokumente, s čimer bi družbi povzročil težko nadomestljivo škodo. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj pripominja, da je ob odsotnosti konkretiziranih navedb o tem, na kakšen način, naj bi toženec s tem družbi povzročil škodo, hipotetično prej mogoče sklepati, da bi toženec kot zakoniti zastopnik družbe, slednji lahko povzročil večjo škodo s tem, da bi dokumente sestavljal in podpisoval v svojstvu poslovodje družbe, torej kot on sam.

47. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da gre pri odločitvi, kako se bodo glasili in uporabljali elektronski naslovi v družbi, za poslovno odločitev. Res se v poslovnem svetu običajno uporabljajo enotni elektronski naslovi za posamezno družbo, kadar družba razpolaga z ustrezno tehnologijo, vendar toženčeva neuporaba elektronskega naslova s pripono @s.com, kaže zgolj na to, da je njegova pripravljenost na prilagajanje in sodelovanje nekoliko manjša, vendar pa to ob upoštevanju stanja ob zaključku glavne obravnave (gl. zgoraj) glede na prej navedeno in ob tem, da je komunikacija z njim sicer mogoče preko elektronskega naslova a.s.@gmail.com, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za sklepanje o kršitvi obveznosti, ki jih ima toženec kot družbenik. Tudi, če bi držalo, kar zatrjuje pritožnica, da gre pri tem za „nagajanje“, to namreč ne dosega tiste stopnje, ki bi utemeljevalo izključitev, niti v povezavi z ostalimi očitki.

48. V zvezi s pooblastitvijo Odvetniške družbe X oz. odvetnice K. K. za zastopanje družbe (npr. v postopku izredne odpovedi delavcu I. R. in kot pooblaščenko na računu pri Hranilnici), medtem ko je ista pooblaščenka toženca zastopala tudi v sporih zoper družbo, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre pri pri tem, kdo bo kot pooblaščenec zastopal družbo, za poslovodno odločitev. Že iz tega razloga, to ne more pomeniti razloga za izključitev družbenika iz družbe. To bi bilo namreč možno le, če bi pri tem toženec kršil kakšno obveznost, ki jo ima kot družbenik (npr. dolžnost zvestobe družbi ali pa prepoved povzročanja škode družbi). Pri tem pa je bistveno, da predpisi, ki vzpostavljajo dolžnost odvetnika odkloniti zastopanje zaradi morebitnega konflikta interesov oz. kršitve načela zaupanja in zvestobe (npr. prvi odstavek 5. člena Zakona o odvetništvu oz. 47. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike),26 pooblastitelja ne zavezujejo, kot sicer opozarja tudi sodišče prve stopnje. Torej tudi toženca ne. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da so dopustni tudi spori (vključno s sodnimi) med družbenikom in družbo, prav tako pa spori med poslovodjem in družbo. Niti ZGD-1 (niti kakšen drug zakon) jih namreč ne prepoveduje. Toženec se torej ni nahajal v nedopustnem položaju. Ker pooblaščenec deluje v imenu in za račun pooblastitelja, pri čemer velja načelo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet), pooblaščenka toženca tudi kot pooblaščenka družbe torej ni mogla storiti več, kot pa je lahko v imenu in za račun družbe storil toženec kot njen poslovodja oz. zakoniti zastopnik. Zato glede na stanje ob zaključku glavne obravnave hipotetični scenariji, kakšna škoda bi lahko v takšnih primerih nastala (pa ni oz. tožnica njenega dejanskega nastanka vsaj ne zatrjuje), niso odvisni od dejstva, da je toženec pooblaščenko pooblastil za zastopanje družbe. Glede na takšno dejansko stanje, torej ni videti, da bi toženec s to svojo pooblastitvijo položaj družbe bodisi poslabšal bodisi izboljšal oz. povečal tveganja, ki jim je ta izpostavljena. Posledično v okoliščinah konkretnega primera tudi ni mogoče tožencu očitati, da je s tem kršil svoje obveznosti, ki jih ima kot družbenik.

49. Po presoji očitkov ter njihovega pomena in teže v okoliščinah konkretnega primera, kakršne so bile ugotovljene ob koncu glavne obravnave, glede na vse zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da nobeden od posameznih konkretiziranih očitkov sam zase, niti skupaj z drugimi, niti vsi konkretizirani očitki skupaj ne dosegajo tiste stopnje napačnosti, da bi v okoliščinah konkretnega primera predstavljali utemeljen razlog za izključitev toženca iz družbe. Prav tako so, kot izhaja iz zgoraj navedenega, po umiritvi razmer ostale še težave v komunikaciji med pravdnima strankama in (obojestranska) nepripravljenost na reševanje nesoglasij, ki obstajajo med njima kot poslovodjema, kar pa takrat, kadar to ne zadosti pogojem iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1, ni predmet presoje sodišča v postopku za izključitev družbenika iz družbe.

50. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

51. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.27

52. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da tožencu očitana ravnanja ne pomenijo utemeljenega izključitvenega razloga, ob pravilni uporabi materialnega prava (tretjega odstavka 501. člena ZGD-1) tožbeni zahtevek za izključitev toženca iz družbe zavrnilo, pri čemer ni zagrešilo pritožbeno izpostavljenih bistvenih kršitev pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

53. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, toženi stranki pa mora v okviru postavljenega zahtevka povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk oz. 375,00 EUR (1. točka tar. št. 21 OT) s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2% od nagrade v znesku 7,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,50 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 466,65 EUR.

1 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 220 in 227. 2 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 223 in 227. 3 Prim. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III ips 60/2000 z dne 6. 7. 2000, Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 23/2007 z dne 16. 6. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 5 Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 489/2018 z dne 9. 10. 2019. 6 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 145. 7 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 144 in 145. 8 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 149. 9 V komentarju ZGD-1 (B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 147 – 149) je ta razlog naveden le pri razlogih za izstop, medtem, ko ga pisec komentarja pri izključitvi ne navaja. Pritožnica se pri tem sklicuje na zapis, ki ga poimenuje članek odvetniške družbe Neffat: Izključitev družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Pritožbeno sodišče je na spletni strani te odvetniške družbe našlo blog s tem naslovom (https://neffat.si/blog/17/izkljucitev_druzbenika_iz_druzbe_z_omejeno_odgovornostjo/), v katerem pa se pisec glede tega stališča sklicuje na prej navedeno delo. Ker pritožnica določnejših podatkov glede tega zapisa ni navedla, nadaljnja opredelitev do tovrstnih stališč ni možna. 10 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 223 in 227. 11 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1131/2016 z dne 28. 9. 2017 12 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 223 in 227. 13 Pritožnica se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 281/2017 z dne 20. 9. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 1/2010 z dne 21. 5. 2010. 14 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017. 15 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 16 Prim. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 17 Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da so sicer letna poročila družb javno objavljena, prav tako pa je tudi mogoč dostop do registra transakcijskih računov pravnih oseb, in je torej tožnica imela dostop vsaj do teh podatkov. 18 Od nje naj bi zahteval, da pridobi izjave zaposlenih, da ga ne želijo več za direktorja in da ga odjavi iz delovnega razmerja, ker se bo zaposlil v družbi B. k. d. 19 Od nje naj bi zahteval polovico ustanovnega kapitala družbe (A., d. o. o. – op. sodišča), ker se bo družba potopila, saj je njegovo podjetje B. k. d. prišlo v grupacijo. 20 Kot izhaja iz povzetka tožbenih navedb, naj bi to storil z dopisom z dne 4. 9. 2017. 21 Okrajno sodišče v Kranju ni uvedlo postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožencu (sklepa N 112/2017 z dne 28. 2. 2018), saj je po razgovoru s tožencem, vpogledu v mnenje prim. A. Ž., specialisti psihiatra, z dne 15. 2. 2018 ter v skladu z mnenjem CSD ugotovilo, da razlogi za to ne obstajajo. 22 Kot izhaja iz povzetka tožbenih navedb, je bil račun pri Hranilnici odprt dvakrat, in sicer prvič 6. 6. 2017, tožnica ga je zaprla 8. 6. 2017, nato pa ga je toženec ponovno odprl 12. 6. 2017, slednjič pa je bil, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, po dogovoru pravdnih strank, da se ga zapre, zaprt. 23 Pritožbeno sodišče pripominja, da oboje sicer predstavlja napačno ravnanje toženca, vendar kaj več od tega, ni mogoče ugotoviti. 24 Prim. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 25 Kot izhaja iz povzetka navedb tožene stranke, naj bi se to sicer zgodilo dne 20. 6. 2017. 26 Pritožbeno sodišče se pri tem ne opredeljuje, ali je v konkretnem primeru prišlo do tovrstne kršitve s strani pooblaščenke toženca ali ne, saj to za odločitev o izključitvi toženca kot družbenika ni relvantno. 27 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018