Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 2. 4. 2016 do 30. 9. 2016 sklenjena v nasprotju z zakonom, saj v njej naveden razlog dejansko ni bil eden izmed razlogov za določen čas po 54. členu ZDR-1, zaradi česar se šteje, da je bila ta pogodba sklenjena za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sama krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, da se za čas od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2014 ugotovi obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto tehnični ekspert z osnovno bruto plačo 917,00 EUR; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje in v matično evidenco za obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2014 in mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevajoč bruto plačo 820,00 EUR, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati nadomestilo plače, ki bi ga prejel, če bi bil zaposlen na delovnem mestu tehnični asistent, upoštevaje izplačila iz naslova študentskega dela od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2014, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške prehrane za obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2014 za vsak mesec v znesku 78,60 EUR, regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR, za leto 2012 v znesku 763,06 EUR, za leto 2013 v znesku 783,66 EUR in sorazmerni del za leto 2014 v znesku 591,86 EUR, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa).

Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 9. 3. 2016, sklenjena za nedoločen čas in obstoj delovnega razmerja od 2. 4. 2016 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto tehnični ekspert z osnovno bruto plačo v višini 917,00 EUR. Zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 1. 4. 2016 za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto tehnični ekspert (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 9. 2016 prenehalo nezakonito oziroma mu ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, določenimi s pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 3. 2016 (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto tehnični ekspert, ga za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2016 dalje do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje in mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto osnovno plačo v višini 917,00 EUR, od tako obračunanih zneskov nadomestil plač plačati predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske nadomestil plač, zmanjšane za v tem obdobju tožniku izplačane neto zneske nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od v korist tožnika prisojenih davkov in prispevkov od dneva obračuna do plačila ter za plačilo višjega neto nadomestila plače za obdobje od 1. 10. 2016 do vrnitve na delo od tožniku prisojenega (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 197,29 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, kar pa je tožnik iz naslova regresa za letni dopust zahteval več ali drugače (izplačilo celotnega bruto zneska sorazmernega dela regresa brez odvedbe dohodnine in zakonske zamudne obresti), pa zavrnilo (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati 726,71 EUR stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del (točke II/1, III, IV/1, V/1 in VI izreka) sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša, da v nobeni od pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s tožnikom, ni označila projektov, zaradi katerih je le-tega zaposlila za določen čas, kar pa po mnenju pritožbe nikakor ne more vplivati na zakonitost samih pogodb. Menim, da je slednje izpolnila s tem, ko je v pogodbi o zaposlitvi navedla, da se le-ta sklepa za določen čas iz razloga projektno organiziranega dela in pri tem, razen v zadnji pogodbi o zaposlitvi, navedla je tudi zakonsko osnovo. Meni, da ji noben pravni akt ne določa, da bi moral biti v pogodbi o zaposlitvi naveden tudi konkretni projekt. Zatrjuje, da je navedla konkretne projekte, ki so bili razlog za sklenitev vsakokrat veljavne pogodbe o zaposlitvi, o tem pa sta izpovedali zaslišani priči, potrdil pa je tudi tožnik sam. Nasprotuje stališču sodišča, da so izpovedi prič v zvezi s številom in trajanjem zatrjevanih projektov pavšalne, saj sta priči izpovedali, da so se v času tožnikove zaposlitve izvajali številni projekti, zaradi česar se je pričakoval večji obseg dela tudi v klicnem centru v katerem je delal tožnik. Navaja, da je A.A. izpovedal, zakaj so bili projekti do septembra 2016 zahtevnejši in so terjali zaposlitev delavcev za določen čas in sicer, da so se v času do septembra 2016 uvajali novi sistemi, medtem ko se sedaj nadgradnje vršijo zgolj v okviru tega že obstoječega sistema, da se komponente še nadgrajujejo, se pa ne spreminjajo, zaradi česar od tedaj dalje tudi ni potrebe po zaposlovanju dodatnih delavcev. Po mnenju pritožbe je ugotovitev sodišča, da iz izpovedi A.A. izhaja, da so se projekti nadgradnje, zaradi katerih se je povečalo število klicev v klicnih centrih, izvajali (le) do marca 2016 v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2. 6. 2017. Priča je izpovedala, da se je do marca 2016 izvajal le največji del projektov, pri čemer iz njegove izpovedi jasno izhaja, da so se ti izvajali tudi kasneje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka v 15. alineji prvega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da toženka za obdobje do prenehanja delovnega razmerja tožnika, tj. do 30. 9. 2016 ni podala ne trditev ne dokazov o tem, da je bilo tožnikovo delo projektno organizirano. Meni, da ni podlage za zaključek, da potreba toženke po tožnikovem delu ni bila začasne narave in vezana na projekte, ki jih navaja toženka, saj ob vseh izvedenih dokazih moč ugotoviti nasprotno, posledično pa je logično, da je tožnik tudi v zadnjem obdobju opravljal enako delo, saj so se tudi v tem času izvajali projekti. Meni, da za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, ali je toženka na tem delovnem mestu zaposlovala delavce za nedoločen čas, pač pa je bistveno, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, organizirano projektno, kar pa je toženka upoštevajoč vse izvedene dokaze, dokazala.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2. 6. 2017 napačno povzelo izpoved priče A.A. in sicer, da naj bi se projekti za nadgradnje, zaradi katerih se je povečalo število klicev v klicnih centrih, izvajali le do marca 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved priče A.A., toženkinega izvršnega direktorja, da so se v letih 2014 do 2016 izvajale nadgradnje televizije, kar je povečalo obseg dela v klicnih centrih, saj je prišlo do večjega števila klicev uporabnikov v času, ko so se projekti izvajali, ter da so se projekti izvajali do marca 2016, pravtako pa da se je tudi od jeseni 2016 dalje še izvajal kakšen projekt, a najbolj intenziven del je bil izvajan prej (l. št. 35 do 37). V obrazložitvi sodbe tako ni nasprotja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbene navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in sprejeto dokazno oceno.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 54. členu določa, da se namreč lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/EEC. Skupni imenovalec dopustnih primerov takšne zaposlitve pa je začasnost potrebe po delu. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu ni bila le začasne narave ali pa, da je iz različnih razlogov naravo začasnosti kasneje izgubila in se je spremenila v trajno, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas. Predviden razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tudi, če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano (11. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), na katerega se sklicuje toženka. Omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas ureja 55. člen ZDR-1, ki med drugim v četrtem odstavku določa, da ne glede na omejitev iz drugega odstavka tega člena se lahko v primeru iz 11. alineje (priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano) prvega odstavka 54. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti pa se določi, kaj se šteje za projektno delo. Če se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zakon kot posledico določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik s toženko oziroma njeno pravno prednico sklenil več pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer: - pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2014 za določen čas enega leta od 1. 10. 2014 dalje zaradi projektne organizacije dela, - pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 za določen čas treh mesecev od 1. 10. 2015 dalje zaradi projektne organizacije dela, - pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015 za določen čas devet mesecev od 1. 1. 2016 dalje zaradi projektne organizacije dela, - pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 3. 2016 za določen čas od 2. 4. 2016 do 30. 9. 2016 zaradi projektno organiziranega dela za delovno mesto tehnični ekspert v družbi B. d. d.; - da v nobeni od navedenih pogodb o zaposlitvi tožnika tožena stranka ni označila projektov, zaradi katerih je tožnika zaposlila za določen čas; - da je tožnik v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2016 opravljal delo na več manjših internih projektih, ki pa v tem obdobju niso potekali ves čas; - da je projekt v okviru krovnega projekta C. potekal jeseni in pozimi 2014, januarja 2015, marca 2015, decembra 2015 in marca 2016; - da so projekti nadgradnje aktivne opreme potekali oktobra 2014, ter marca in aprila 2015; - da je projekt D. potekal od januarja 2014 do junija 2015; - da tožena stranka ni navedla, da bi v letu 2016, z izjemo marca 2016, pri njej potekali kakšni projekti, zaradi katerih je zaposlila tožnika za določen čas; - da iz izpovedi E.E., vodje tehnične podpore, izhaja, da je bilo v času tožnikove zaposlitve pri toženi stranki povečano število projektov, zaradi česar so pričakovali večje število napak in klicev v klicni center in s tem povečan obseg dela. Kot največji projekt je omenila D., zaradi katerega je bilo ogromno pričakovanih težav. Prav tako je povedala, da so bili še drugi projekti, tudi zaradi združevanja s B., tako da naj bi bilo ves čas prisotno projektno delo; - da je priča A.A., izvršilni direktor toženke povedal, da so v letu 2014 do leta 2016 izvajali nadgradnje televizije, kar je povečalo obseg dela v klicnih centrih, saj je prišlo do večjega števila klicev uporabnikov v tem času. Izpovedal je, da so se projekti izvajali do marca 2016 in da se je tudi od jeseni 2016 dalje še izvajal kakšen projekt, a najbolj intenziven del je bil izvajan prej; - da iz tožnikove izpovedi izhaja, da je med zaposlitvijo pri toženki ves čas opravljal enako delo v klicnem centru in le če je zaradi nadgradnje prišlo do zapletov, se je tudi pri njih povečalo število klicev. V takem primeru se je zgolj opravičeval, težave so reševali v drugih oddelkih in to delo je bilo le dodatek k njegovemu siceršnjemu delu.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni izkazala, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal, projektno organizirano. Sledilo je izpovedi A.A., da so nadgradnje povečale število klicev v klicnih centrih, a projekti so se izvajali le do marca 2016. Največji projekt D., zaradi katerega je toženka po izpovedbi E.E. pričakovale ogromne težave, je potrditvah toženke trajal do junija 2015. Prav tako pa tudi težave, ki so morebiti nastopile zaradi združevanja s B., so nastale v prvem kvartalu 20161. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožena stranka za obdobje od aprila do septembra 2016, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, ni podala ne trditev ne dokazov o tem, da je bilo tožnikovo delo projektno organizirano. Pravilno je dokazno zaključilo, da potreba tožene stranke po tožnikovem delu ni bila zgolj začasne narave in ni bila vezana le na projekte, na katere se sklicuje toženka. Tožnik je namreč pri toženki opravljal enako delo tudi v času, ko pri toženki niso potekali nobeni projekti (zlasti v zadnjem pol leta njegove zaposlitve). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno upoštevalo, da toženka ni izkazala trditev, da je imela le v obsegu, ki je običajen in stalen, na delovnem mestu tehnični ekspert zaposlene delavce za nedoločen čas, saj v zvezi s tem ni navedla niti kakšen je bil običajni in stalen obseg dela v obdobju tožnikove zaposlitve niti koliko zaposlenih je tedaj imela na tem delovnem mestu, prav tako pa ni moč zaključiti, da je tožnik opravljal le ostalo delo, ki ga toženka označuje kot projektno organizirano. Dokazno breme je bilo na toženi stranki, da dokaže, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storil, sklenitev obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1).

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 2. 4. 2016 do 30. 9. 2016 sklenjena v nasprotju z zakonom, saj v njej naveden razlog dejansko ni bil eden izmed razlogov za določen čas po 54. členu ZDR-1, zaradi česar se šteje, da je bila ta pogodba sklenjena za nedoločen čas. V posledici tako zavzetega stališča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2016 tudi po 30. 9. 2016, in utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na reparacijo in reintegracijo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, kot delodajalec v tovrstnem sporu pa na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) krije sama svoje stroške postopka ne glede na uspeh. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pomembno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Kakor izhaja iz pisnega obvestila toženke o prenosu delavcev z dne 28. 1. 2016 in dopisa tožniku z dne 18. 11. 2015 (A8).