Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, jo je utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 16. 4. 2007 in z dne 30. 8. 2006 ter tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 8. 2006 in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine ter toženki naložilo, da je dolžna v roku 30 dni izdati odmerno odločbo, tožnici pa povrniti stroške postopka v višini 706,13 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oz., da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb toženke, ki jih je ta podala tekom postopka. Po mnenju toženke je pri tožnici glavni problem daljša nezaposlenost od leta 1995 dalje med katero je verjetno izgubila stik s stroko, predvsem pa samozaupanje, ob sicer skromnejših sposobnostih prilaganja. Pri tožnici nikoli niso bile opisane resnejše duševne motnje, pač pa le pasivnost in zagrenjenost, ki ju čuti ob življenjskih konfliktih. Tožnica bi kot gostinska delavka lahko iskala zaposlitev tudi na tem področju. Tožnica je šele po letu 2003 začela obiskovati psihiatra, pri tem pa še vedno navajala reakcijo na stres zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1992. Po mnenju pritožbe je tožnica gotovo prišla v socialno stisko z depresivnim reagiranjem, kar pa ni tolikšna duševna motnja, da ne bi mogla opravljati dela oz. del v okviru svojega poklica. Prav tako pa je psiholog v izvidu z dne 18. 1. 2004 omenil tudi rentno naravnanost. Izvedenec tudi ni „znal“ odgovoriti na vprašanje, ali bi tožnica lahko delala v gostinski dejavnosti, tako da ni izkazano, da tožnica takšnih del ne bi mogla opravljati in, da bi bila pri njej izgubljena delovna zmožnost. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza po soočenju med sodnim izvedencem ter izvedenko IK druge stopnje prim. T.Š. in ni ustrezen argument sodišča, da pri izvedenki IK druge stopnje ne gre za specialistko s področja psihiatrije, saj ima kot članica IK druge stopnje izkušnje glede vprašanj, ki se tičejo ocenjevanja delovne zmožnosti. Sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu toženke glede navedenega soočenja, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi se z izvedbo tega dokaza lahko ugotovilo drugačno stanje glede v tem postopku odločilnih dejstev. Sodišče tudi ni obrazložilo zakaj tega dokaza ni izvedlo. Izvedenec tudi ni bil jasen in enoten glede vprašanja časa nastanka zatrjevane I. kategorije invalidnosti, saj je v prvotnem mnenju navedel, da gre za izgubljeno delovno zmožnost po datumu 16. 4. 2007, kar je po koncu postopka pri toženki. Sodišče je v posledici navedenega zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Glede očitkov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza toženke, da se sooči sodni izvedenec in izvedenka IK druge stopnje ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka ni v celoti strinjala z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca psihiatra doc. dr. M.P. in je v zvezi s tem podala pripombe na izvedensko mnenje in tudi na dopolnilno izvedensko mnenje, še ne zadošča za to, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti predlagani dokaz. Sodišče je morebitne nejasnosti v zvezi z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca razčiščevalo z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi dne 9. 7. 2010. Tudi v zvezi s pripombami toženke, katera po odgovorih izvedenca na dane pripombe ni imela dodatnih vprašanj. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi sicer le v enem stavku (da dr. T.Š. po svoji stroki ni psihiater) zadostno pojasnilo zakaj ni izvedlo dokaza s soočenjem med dr. T.Š. in postavljenim sodnim izvedencem, tako, da zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana.

K ugotovljenemu dejanskemu stanju.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je pri tožnici podana invalidnost in če, katere kategorije.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo izvedenca psihiatra prišlo do zaključka, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in sicer že od 28. 8. 2006 dalje, torej od dneva ko je bila tožnica obravnavana na IK v predsodnem postopku. Za takšno ugotovitev, je po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca psihiatra doc. dr. M.P., kateri je glede na pripombe k osnovnemu izvedenskemu mnenju podal še dopolnilno mnenje in v celoti zadeve pojasnil tudi na glavni obravnavi dne 9. 7. 2010. Pri tem se je oprl na izvide lečečih psihiatrov tožnice in sicer T.F.K. in M.V.V.. Iz izvedeniškega mnenja psihiatra jasno izhaja, da so se pri tožnici po konfliktih v službi leta 1991 in 1992 začele že prej skromnejše sposobnosti prilaganja in samospoštovanja upadati, stopnjevala se je depresivnost, motnje zbranosti, spanja in storilnost na odpoved, ki so podrobneje opisane v psihiatričnih izvidih od leta 1993 naprej in se je tako poglabljala depresivna motnja in trajna osebnostna spremenjenost. Glede na psihiatrične izvide bi bila tožnica v letu 1993 in v letih do leta 2006 eventuelno sposobna za manj zahtevno delo, vendar je bila njena delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Po tem obdobju pa je zaradi poteka njene duševne motnje njena delazmožnost ukinjena. Pri zadnjem pregledu je psihiatrinja namreč napisala, da so izčrpane vse terapevtske možnosti (8. 6. 2006 in 16. 10. 2006), tako, da je tožnica od 28. 8. 2006 nezmožna za organizirano pridobitno delo. Psihiater je pri tem upošteval pacientkino osebnost, da je med zdravljenjem prišlo do nepopravljivih sprememb njene osebnosti in so bile izčrpane terapevtske možnosti. Opredelil se je tudi do tega, da je gostinska dejavnost lahko zahtevna in, da je vprašanje, če je taka depresivna oseba kot je tožnica tudi zmore, ter zavrnil ugovore glede tožničine „rentne naravnanosti“. Vse to je sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, dokazno pravilno ovrednotilo in pravilno sledilo mnenju izvedenca saj so bile njegove ugotovitve tudi skladne z ugotovitvami psihiatrov, ki so tožnico zdravili. Zdravstveno stanje tožnice je torej po 28. 8. 2006 takšno, da ustreza definiciji invalidnosti po 1. odst. 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in sicer je pri tožnici glede na to, da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, podana I. kategorija invalidnosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.