Jedro

Besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga tudi, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP zaradi verjetosti uspeha morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s sklepom Upravnega sodišča I U 1646/2020 z dne 13. 2. 2023, sklepom Vrhovnega sodišča I Up 188/2023 z dne 19. 9. 2023 in sklepom Ustavnega sodišča Up-1662/23-11 z dne 3. 12. 2024 ter pravnega svetovanja in zastopanja v nadaljnjem postopku pred ESČP.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je Upravno sodišče s sklepom I U 1646/2020 z dne 7. 2. 2023 na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper izpodbijani sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), ker je ugotovilo, da očitno ne posega v njeno pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist, saj je FURS z izpodbijanim sklepom davčno izvršbo zoper tožnico ustavil in razveljavil opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Vrhovno sodišče je njeno pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo, Ustavno sodišče pa je odločilo, da ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ne bo sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.

3.Toženka izpostavlja, da je treba pri presoji pogojev za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upoštevati izjemno naravo pritožbe na ESČP in sodno prakso tega sodišča. FURS s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe ni mogla poseči v tožničino pravico do pokojnine. Tudi, če ne bi opravila spornega pobota, zaradi katerega je bila izvršba ustavljena, si tožnica še vedno ne bi mogla plačati prispevkov in si zagotoviti višje pokojnine, saj je bilo z odločbo ZPIZ z dne 18. 1. 2019 odločeno, da nima statusa zavarovanca. Pričakovanje tožnice, da bo s tem pritožbenim očitkom uspela, je zato očitno nerazumno. Glede zatrjevane kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) pa je toženka ugotovila, da davčne zadeve ne sodijo v okvir 6. člena EKČP oziroma se ta določba uporablja le, kadar davčni organi zavezancem naložijo denarno kazen ali kakšno drugo doplačilo, katerega namen je zavezanca kaznovati, do česar v tem primeru ni prišlo.

Tožbene navedbe

4.Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Trdi, da toženka ni ostala samo pri formalni presoji verjetnosti uspeha, temveč je opravila nedovoljeno vsebinsko presojo samega spora. Organ se v skladu s stališču sodne prakse namreč ne sme spuščati v poglobljeno vsebinsko presojo same zadeve, ampak lahko zahtevo zavrne le, če že očitno in na prvi pogled ne obstaja možnost uspeha. Toženka pa je ravnala kot sodišče, saj je presojala razmerje med odločbo ZPIZ in sklepom FURS, interpretirala obseg pravic zavarovanca do pokojnine in pogoje za uveljavljanje teh pravic ter celo ugotavljala hipotetične posledice, če do pobota s strani FURS ne bi prišlo. Glede uporabe 6. člena EKČP se tožnica sklicuje na zadevo Jussila proti Finski, v kateri je sodišče dopustilo uporabo te določbe v postopkih z mešanimi značilnostmi, ki se dotikajo civilnih zadev. V konkretnem primeru ne gre za običajno davčno zadevo, temveč za vprašanje, ali je z ravnanjem FURS prišlo do posega v tožničino pravico do ureditve pokojninske dobe in s tem posledično do pokojnine. Tožnica navaja še, da je toženka z izdajo izpodbijane odločbe posegla v njene pravice do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do sodnega (pravilno: pravnega) sredstva.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

Glede odločitve brez glavne obravnave

6.V tej zadevi je tožnica odločbo o zavrnitvi prošnje za BPP izpodbijala izključno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, s čimer je uveljavljala izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navedeno pomeni, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno (prim. tudi prvi odstavek 20. člena ZUS-1), zato je sodišče o tožbi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

7.V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP, s katero se je toženka oprla na ugotovitev, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo pred ESČP. Svojo odločitev je utemeljila na 24. členu ZBPP.

8.Namen BPP je, kot izhaja iz 1. člena ZBPP, uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Po 26. členu ZBPP se lahko brezplačna pravna pomoč med drugim dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči.

9.Odločitev o zavrnitvi prošnje je tožena stranka oprla na prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Ta v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da (1) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in (2) je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

10.Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

11.Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

12.Tožnica je v postopku pred toženko navedla, da želi vložiti pritožbo na ESČP zaradi posega v njeno pravico do pokojnine, do katerega naj bi prišlo s sklepom FURS o ustavitvi davčne izvršbe. Toženka je v zvezi s tem ugotovila, da FURS z izpodbijanim sklepom (o ustavitvi davčne izvršbe) ni z ničemer posegla v prosilkino pravico do pokojnine. Ob upoštevanju pravne narave sklepa o ustavitvi izvršbe, ki izhaja iz 155. člena Zakona o davčnem postopku, ta ugotovitev po presoji sodišča zadošča za odločitev, da je očitno, da tožnica nima možnosti za uspeh s pritožbo na ESČP.

13.Drži sicer, da je toženka odločitev utemeljevala tudi s tem, da si tožnica, če FURS ne bi opravil spornega pobota, zaradi katerega je bila izvršba ustavljena, še vedno ne bi mogla vplačati prispevkov in si zagotoviti višje pokojnine, saj je bilo z odločbo ZPIZ z dne 18. 1. 2019 odločeno, da nima statusa zavarovanca. Vendar pa tožbene navedbe, da je toženka presegla okvir presoje očitne nerazumnosti s tem, ko je presojala razmerje med odločbo ZPIZ in sklepom FURS, interpretirala obseg pravic zavarovanca do pokojnine in pogoje za uveljavljanje teh pravic ter celo ugotavljala hipotetične posledice, če do pobota s strani FURS ne bi prišlo, v konkretnem primeru niso bistvene. S temi razlogi je bil sicer presežen preizkus očitne nerazumnosti, a je (kot je sodišče že pojasnilo) za oceno, da uspeh tožnice s pritožbo na ESČP zaradi kršitve 1. člena 1. Protokola ESČP ni verjeten, zadostuje ugotovitev, da sklep, katerega edina posledica je ta, da se izvršba na premoženje dolžnika ustavi, v to pravico očitno ne more poseči. Povedano drugače, za obravnavano zadevo je ključna ugotovitev, da je sklep FURS o ustavitvi izvršbe zgolj posledica za tožnico spornega pobota in da odprava posledice (sklepa o ustavitvi izvršbe) ne bi mogla vplivati na obstoj njenega vzroka (pobota).

14.Toženka je očitno neutemeljenost prošnje utemeljevala tudi z (dodatnim) argumentom, da zatrjevane kršitve pravice do dostopa do sodišča po prvem odstavku 6. člena EKČP ni moč uveljavljati na področju davčnih zadev. Izjema velja, če je davčni organ stranki izrekel denarno kazen ali ji naložil kakšno drugo doplačilo, katerega namen je stranko kaznovati, kar pa ne velja za konkreten primer, saj sporni sklep FURS ne vsebuje nobenega določila "kaznovalne narave" Sodišče se s temi razlogi strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s sodbo ESČP v zadevi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006, na katero se tožnica sklicuje v tožbi, pa še dodaja, da slednja za konkretni primer ni uporabljiva. V navedeni zadevi je bil namreč zavezancu davek odmerjen na podlagi finske zakonodaje, ki je omogočala odmero davka na podlagi ocenjenega dohodka, povečanega za določene odstotke. ESČP je ocenilo, da namen teh doplačil ni denarna odškodnina za škodo, ampak kazen za odvračanje ponovnega prekrška, kar pomeni kazensko naravo zadeve. Zato je odločilo, da se 6. člen EKČP uporablja.

15.V zvezi s tožbenimi očitki o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva sodišče ugotavlja, da jih tožnica ni z ničemer konkretizirala, zato se sodišče v presojo navedenih tobenih očitkov ne bo spuščalo. Po ustaljeni sodni praksi namreč sodišče ni dolžno odgovarjati na pavšalne in nekonkretizirane očitke o kršitvah ustavnih pravic.

16.Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

17.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati, če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen.

2 Prvi odstavek 20. člena ZUS-1: "Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb."

3 Tako tudi sodbi UPRS v zadevah I U 847/2019 z dne 5. 9. 2019 in I U 1953/2020-6 z dne 7. 1. 2021.

4 Ta določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan; davčna izvršba ni dovoljena; se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; da je pravica do davčne izvršbe zastarala; davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način (prvi odstavek) ter da davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (drugi odstavek).

5 Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (10. točka obrazložitve) in št. Up-2439/07 z dne 9. 4. 2009, (10. točka obrazložitve)