Jedro

Ker zakon o tujcih nima določbe, iz katere bi izhajalo, da tujec s statusom begunca ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje, je po presoji sodišča potrebno ugotoviti, ali je tožnik ob vložitvi prošnje za to dovoljenje imel status begunca, zaradi katerega bi izpolnjeval pogoj zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Torej tujec po določbah 2. odstavka 13. člena ZTuj lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, dokler na območju Republike Slovenije zakonito prebiva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 04.01.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v I. točki zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 26.05.1993, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, v II. točki pa odpravila navedeno prvostopno odločbo in tožnikovo vlogo zavrgla. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ napačno uporabil materialni predpis, ker ni upošteval, da je tožnik zamudil trimesečni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po 13. členu zakona o tujcih, saj je prišel v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom dne 02.12.1992, za dovoljenje za začasno prebivanje pa je zaprosil dne 10.03.1993. Navaja še, da niso podani formalni pogoji za uvedbo postopka in se zato ni spuščala v meritorno reševanje zadeve, ko je pritožbo zavrnila, prvostopno odločbo odpravila in tožnikovo vlogo zavrgla.

V tožbi tožnik navaja, da odločitve tožene stranke ne more sprejeti. Ob prihodu v Slovenijo se je prijavil pristojnemu organu. V kolikor je res zamudil rok za vložitev prošnje, je to pripisati neukosti in nepoučenosti. Ne glede na to pa bi tožniku lahko izdali dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, čeprav zanj ni izrecno zaprosil. Upravnim organom je namreč stanje tožnikove družine dobro znano in bi morali ravnati življenjsko. Predlaga sodišču, da ugodi njegovi prošnji za začasno prebivanje, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in navaja, da se postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov začne le na zahtevo tujca in ne po uradni dolžnosti. Zato sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena.

V navedeni zadevi ni sporno, da je tožnik z družino prišel v Republiko Slovenijo na podlagi veljavnega potnega lista kot begunec iz Bosne in Hercegovine dne 02.12.1992 in da je prošnjo za začasno prebivanje vložil dne 10.03.1993. Po določbah 1. odstavka 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju: ZTuj) sme tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, prebivati v njej tri mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje in ima upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora po določbah 2. odstavka 13. člena ZTuj pri pristojnem organu pred potekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi potne listine, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da lahko tujec zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, dokler na območju Republike Slovenije zakonito prebiva. Zakonito prebivanje je torej pogoj, ki se ugotavlja v upravnem postopku. Če ta pogoj ni izpolnjen, se dovoljenje za začasno prebivanje zavrne, enako tudi, če ni izpolnjen kak drug pogoj. Zato tožena stranka v zakonu ni imela podlage, da je tožnikovo vlogo zavrgla po 125. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) češ, da ni pogojev za uvedbo postopka. Sicer pa je bil postopek itak uveden in na prvi stopnji končan z odločbo z dne 26.05.1993, v obrazložitvi katere organ prve stopnje med drugim ugotavlja, da je tožnik poročen z državljanko Republike Slovenije, da stanovanje zagotavlja ženina hčerka, da pa ne izpolnjuje pogoja zagotovljenih sredstev za preživljanje po 19. členu ZTuj, navaja pa tudi, da je "prišel v Slovenijo kot začasni begunec". Ker ZTuj nima določbe, iz katere bi izhajalo, da tujec s statusom begunca ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje, je po presoji sodišča potrebno najprej ugotoviti, ali je tožnik ob vložitvi prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje imel status begunca, zaradi katerega bi izpolnjeval pogoj zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Da tega statusa tožnik ni imel, tožena stranka ne ugotavlja. Navaja le, da je prišel v Slovenijo kot begunec. Ker je tožena stranka v I. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila pritožbo, v obrazložitvi pa navedla, da o njej ni meritorno odločala, je s tem izrek v nasprotju z obrazložitvijo (1. odstavek 242. člena ZUP), kršena pa je tudi določba 245. člena ZUP, saj pritožbenih ugovorov sploh ni presojala. Zato bo v ponovnem postopku v skladu z 62. členom zakona o upravnih sporih (ZUS) morala ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi mu lahko izdali dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu ZTuj, čeprav zanj ni izrecno zaprosil, sodišče pripominja, da iz določb 3. odstavka 18. člena in 1. odstavka 19. člena ZTuj nedvoumno izhaja, da mora tujec za dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov posebej zaprositi, izda pa ga Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, torej drug organ kot dovoljenje za začasno prebivanje po 2. odstavku 13. člena ZTuj.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).