Jedro

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se delna zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točke II. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati (pravilno: obračunati) - regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR, od tega zneska odvesti davke ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, in regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega zneska odvesti davke ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresov. (točka I izreka); - nadomestilo za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 435,84 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila. Zahtevek iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od 1. 8. 2012 do 6. 6. 2013 pa je zavrnilo (točka II izreka).

Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper točko II izreka sodbe (pravilno: ugodilni del sodbe v točki II izreka, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za neizkoriščene dneve letnega dopusta za leto 2012, ki ga ni izkoristila, saj ji je delovno razmerje po krivdi tožene stranke prenehalo, delodajalec prevzemnik pa ji ni zagotavljal dela in ji je pri njem delovno razmerje prenehalo z 18. 11. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dopusta pa ni mogla izkoristiti iz objektivnih razlogov in po krivdi delodajalca, za te navedbe pa ni podala nobenih dokazov. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta, delavec pravico do letnega dopusta in s tem do nadomestila izgubi. Gola navedba tožeče stranke, da ji delodajalec prevzemnik ni zagotavljal dela, ne predstavlja pravno relevantne vire za koriščenje letnega dopusta v času več let trajajočega delovnega razmerja pri toženi stranki. Ker tožeča stranka po lastni volji ni koristila letnega dopusta pri toženi stranki, niti ni navedla, kaj naj bi bila objektivna prepreka za koriščenje letnega dopusta, ni upravičena do denarnega nadomestila. Tožeča stranka ni navedla, da bi ji tožena stranka na njeno izrecno zaprosilo koriščenje dopusta v času trajanja delovnega razmerja kadarkoli odrekla, zato odgovornost tožene stranke za neizrabo letnega dopusta tožeče stranke ni podana.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo preizkusilo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, tako da je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki II izreka (in tudi v točki I izreka, ki pa ni pod pritožbo) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v bruto znesku ter po plačilu davkov in prispevkov plačati neto znesek. Delodajalec je dolžan delavcu bruto znesek obračunati, ne pa izplačati. Ob obračunu bruto zneska pa je dolžan skladno z Zakonom o invalidskem in pokojninskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) in Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) za delavca plačati obračunane prispevke in akontacijo dohodnine. Tako je izrek sodbe pod točko II sam s sabo v nasprotju.

6. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Tožeča stranka je z izpodbijanim delom tožbenega zahtevka zahtevala izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Kot pravilno opozarja pritožba, iz tožbenih navedb ne izhaja, da je tožnik za izrabo letnega dopusta zaprosil, pa mu delodajalec dopusta ni odobril. Iz tožbenih navedb (5. odstavek točke II) izhaja le, da mu je v letu 2012 pripadalo še 12 dni letnega dopusta, ki ga ni mogel izkoristiti, „saj mu je delovno razmerje po krivdi tožene stranke pri toženi stranki prenehalo, delodajalec pa tožniku ni zagotavljal dela in mu je pri njem delovno razmerje prenehalo z dnem 18. 11. 2012, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa je tožnik v letu 2012 pri tožeči stranki koristil še preostale dopuste, ki jih v preteklih letih ni mogel koristiti, zaradi česar tudi dopusta za leto 2012 ni mogel izkoristiti iz objektivnih razlogov.“ Dopusta pa tožnik tudi ni mogel koristiti v času odpovednega roka, saj je pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni preden ga kje delodajalec odjavil iz zavarovanj.

8. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o razlagi določbe 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) zadeve VIII Ips 21872010 z dne 7. 2. 2012, VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012, je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. 9. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve skladno z določbo 3. odstavka 318. člena ZPP s sklepom tožeči stranki določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.