Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 558/2002

ECLI:SI:UPRS:2002:U.558.2002 Upravni oddelek

status žrtve vojnega nasilja
Upravno sodišče
3. junij 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot osebi rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker se je prisilni ukrep nad očetom tožeče stranke pričel izvajati še pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo (6.4.1941) kljub temu, da so se prisilni ukrepi in nasilna dejanja nad njim nadaljevala oziroma se izvajali tudi v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, je po presoji sodišče nepravilno. Zakon priznanja statusa žrtve vojnega nasilja namreč ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, temveč na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 21. 2. 2001 (pravilno: 2002) se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 12.7.2001, po kateri se zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrne, ker tožeča stranka tudi po njeni presoji ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 5. odstavku 2. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/00 - v nadaljevanju: ZZVN). V času rojstva tožeče stranke njena starša po presoji tožene stranke nista bila izpostavljena prisilnemu ukrepu ali dejanju okupatorja po 1. in 2. členu ZZVN. Iz upravnih spisov ugotavlja, da je bil oče tožeče stranke AA obsojen na drugem tržaškem procesu leta 1940 zaradi aktivnega sodelovanja v narodnih organizacijah v Trstu (septembra 1940) in interniran oz. konfiniran, najprej na otok B, kjer je bil od 27.3.1941 do 7.1.1942 (do tega ukrepa je bil v zaporu), nato pa je bil iz zdravstvenih razlogov premeščen za nedoločen čas v C. Tam se mu je pridružila žena (na podlagi prošnje - razvidno iz publikacije AA "Moje in vaše zgodbe iz leta 1931-1945") in ostala z njim do konca vojne (tudi na podlagi prošnje, ker je bil slabega zdravstvenega stanja). Tam se jima je 16.5.1943 rodil tožnik. Domov so se vrnili skupaj po koncu vojne. ZZVN v 1. in 2. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan RS, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja ali njegovih sodelavcev in sicer v obdobju med 6.4.1941 in 15.5.1945. Oče tožeče stranke je bil aretiran in nato odpeljan v internacijo oziroma konfinacijo pred 6.4.1941 in torej ni bil izpostavljen prisilnim ukrepom okupatorja v času vojne, saj se je ta v Sloveniji uradno začela 6.4.1941, ozemlje, kjer je živel pred odvzemom prostosti, pa je pred drugo svetovno vojno spadalo (in še danes spada) pod Italijo in torej pred začetkom druge svetovne vojne ni moč govoriti o Italijanih kot okupatorjih. Strankin oče je bil, sodeč po dokumentaciji, izpostavljen nasilju s strani Italijanov, vendar ne v smislu določil ZZVN. - Mati tožeče stranke pa v južno Italijo ni prišla iz razlogov, ki so navedeni v 2. členu ZZVN, niti ni bila izpostavljena kateremu drugemu ukrepu, ki so navedeni v tem členu. V zvezi z očitkom pritožbe, da predlagani priči nista bili zaslišani, pa tožena stranka ocenjuje, da njuno zaslišanje, glede na ugotovljena dejstva, ne bi moglo vplivati na odločitev. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Oče tožeče stranke je bil sicer aretiran pred 6.4.1941, vendar pa so prisilni ukrepi in dejanja trajali ves čas zakonsko določenega roka in je zato stališče tožene stranke, da oče prisilnemu ukrepu okupatorja v času vojne ni bil izpostavljen, napačno. Specifičnosti razmer na območju Furlanije - Julijske krajine se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je z drugo novelo ZZVN (Uradni list RS, št. 44/96) vključil med žrtve vojnega nasilja tudi tiste, ki so to postali izven ozemlja današnje Republike Slovenije. Zaradi specifičnosti razmer je kot pomembno treba upoštevati kdaj so se ukrepi končali, ne pa kdaj so se začeli. Vsi prisilni ukrepi zoper očeta tožeče stranke so bili izvajani zgolj zaradi njegovega antifašističnega in protiraznarodovalnega delovanja. Gre za primorske Slovence kot žrtve fašističnega (vojnega) nasilja. Tako nimajo nobenega pomena navedbe, da gre za ozemlje, ki je in še spada pod Italijo in zato pred začetkom druge svetovne vojne ni moč govoriti o Italijanih kot okupatorjih. Dodaja, da so italijanske oblasti zoper očeta v maju 1943 začele nov sodni postopek pred Posebnim sodiščem za zaščito države. Izvedbi naloga za privedbo se je izognil z nekajmesečnim skrivanjem v okolici C. Nepravilen je tudi sklep tožene stranke, da proti materi tožeče stranke niso trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja. Mati se je očetu pridružila leta 1942, ker je bil tedaj v tako slabem zdravstvenem stanju, da mu je pomagala pri bolezni. Po aretaciji in obsodbi očeta tožeče stranke je bila mati, kot žena obsojenca za zločin proti varnosti države, deležna zasliševanj in preiskav stanovanja s strani italijanskih oblasti. V svojem stanovanju ni mogla več prebivati, saj je to bilo kot "baza" obtoženih na drugem tržaškem procesu pod začasno zaplembo sodnih oblasti, pozneje pa deležno hišnih preiskav. Sprva se je zatekla k sorodnikom na Vipavsko, kjer pa tudi ni mogla ostati, saj je sorodnike izpostavljala nevarnosti, zato in zaradi moževe bolezni je bila prisiljena najprej izposlovati obisk moža, nato pa z njim deliti konfinacijo. Navedeno bi lahko osvetlilo zaslišanje prič, katerih zaslišanje je tožeča stranka predlagala že v svojem zahtevku z dne 16.3.2000, vendar jih upravni organ ni zaslišal. Prošnja je bila le formalnost, dejansko pa je bila mati tožeče stranke begunec. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo. Tožba je utemeljena. Stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot osebi rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker se je prisilni ukrep nad očetom tožeče stranke pričel izvajati še pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo (6.4.1941), kljub temu, da so se prisilni ukrepi in nasilna dejanja nad njim nadaljevala oziroma se izvajali tudi v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, je po presoji sodišče nepravilno. Po določbi 1. in 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v času vojne (od 6.4.1941 do 15.5.1945) izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov tudi, če je bil prisilni ukrep nad njim povzročen na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine. Zakon priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, temveč na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne. Stališče tožene stranke, da pred začetkom druge svetovne vojne ni mogoče govoriti o Italijanih kot agresorjih, je za obdobje do italijanskega napada na Jugoslavijo sicer pravilno, ni pa ga mogoče glede na določbe 1. in 2. člena ZZVN raztegniti tudi na čas po napadu. Za ta čas je treba Italijo tudi glede območja Furlanije-Julijske krajine v smislu ZZVN šteti za agresorja. Drugačna razlaga zakona je v nasprotju z določbo 6. odstavka 2. člena ZZVN, ki izrecno govori o ukrepu, povzročenem na navedenem območju, vendar ga ne omejuje na (kasnejšega) nemškega okupatorja tega območja. ZZVN pa status žrtve veže na dejanja, ki so jih v času vojne zagrešili agresorji. Odločitev tožene stranke zato po mnenju sodišča temelji na napačni uporabi določb 1. in 2. člena ZZVN. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. zaradi napačne uporabe materialnega prava v postopku niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožena stranka namreč ni ugotavljala razlogov za izvajanje prisilnega ukrepa nad tožnikovim očetom od 6.4.1941 dalje, prav tako pa ni ugotavljal razlogov in okoliščin, v katerih je mati tožeče stranke zapustila svoj dom in se pridružila očetu in s tem njen izpostavljenosti prisilnim ukrepom okupatorja v času tožnikovega rojstva. Napačni uporabi materialnega prava pa je pripisati tudi oceno tožene stranke, da izvedba dokaza z zaslišanjem predlaganih prič na odločitev itak ne bi mogla vplivati. Sodišče je zato odločbo tožene stranke v skladu s 4. in (posledično) 2. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - dalje ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo za zakonito odločitev potrebno dejansko stanje raziskati še v nakazani smeri. Tožena stranka bo morala, ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča, o zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia