Jedro

Ni sporno, da je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 28 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, vendar prav zaradi dejstva, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem glede na izrecno določbo osmega odstavka 2. člena ZPIZ-2C pravica do zneska pokojnine v višini 500,00 EUR (tretji in četrti odstavek 2. člena ZPIZ-2C) ni zagotovljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 10321-28317/2019 z dne 31. 5. 2021 in št. 10321-28317/2019 z dne 21. 12. 2020 ter da se mu prizna pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-2C od 23. 2. 2020 v višini vsakokratne uskladitve vse dotlej dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav se je skliceval na določbe ZPIZ-2C in tudi zatrjeval, da je v izpodbojni odločbi tožene stranke prišlo do kršitve enakega varstva pravic, ki je zagotovljena v 14. in 22. členu Ustave RS. Ker je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 28 dni zavarovalne dobe meni, da je upravičen do minimalne pokojnine. Dejstvo, da je bil tožnik večinoma zavarovan za ožji obseg pravic, še ne pomeni, da ni upravičen do pokojnine, ki je določena v ZPIZ-2C. Tožniku oziroma ostalim kmetom ob sklepanju zavarovanj v obliko pokojninskega zavarovanja kmetov, niso bile predočene posledice med širšim in ožjim obsegom zavarovanih pravic. Zato je bil tožnik ob vključevanju v pokojninsko zavarovanje zaveden. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču ponovno v odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V tej zadevi, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca št. zadeve: 10321-28317/2019, št. dosjeja: 6007353 z dne 31. 5. 2021 v zvezi s prvostopno odločbo št. zadeve: 10321-28317/2019, št. dosjeja: 6007353 z dne 21. 12. 2020, se spor nanaša na odmero oziroma višino starostne pokojnine, konkretno na vprašanje, ali je tožnik upravičen do zagotovljene pokojnine v višini določeni v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 23/2017, v nadaljevanju ZPIZ-2C).

6. Toženec je tožniku z izpodbijanima odločbama odmeril starostno pokojnino v višini 26 % najnižje pokojninske osnove, kar znaša 241,62 EUR. Ugotovil je, da je bil tožnik pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic in da sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), za katere se ne zagotavlja pokojnina v višini 500,00 EUR.

7. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 31. 5. 2021 in z dne 21. 12. 2020 ter priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2C od 23. 2. 2020, zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 8. V tretjem odstavku 2. člena ZPIZ-2C je določeno, da je ne glede na določbe tega zakona, ki urejajo odmero starostne in invalidske pokojnine, zavarovancu (moškemu in ženski), ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti, zagotovljena pokojnina v višini 500,00 EUR. Nadalje pa je v osmem odstavku citirane določbe izrecno določeno, da se znesek pokojnine iz tretjega in četrtega odstavka tega člena ne zagotavlja zavarovancem iz prvega odstavka 401. člena tega zakona.

9. Izjema, po kateri do prejemanja najnižje pokojnine v višini 500,00 EUR niso upravičeni, velja torej za zavarovance iz prvega odstavka 401. člena tega zakona. To je za zavarovance, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Tem zavarovancem se pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik izpolnjeval pogoje po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ker je ob upoštevanju starosti 59 let, 2 meseca in 20 dni in znižanja starosti zaradi služenja vojaškega roka 9 mesecev in 9 dni, izpolnil pogoj starosti in pogoj pokojninske dobe v trajanju 41 let, 6 mesecev in 28 dni. Kot izhaja iz listinske dokumentacije in ugotovitev toženca, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, je bil tožnik od 3. 12. 1975 do 10. 5. 1979 in od 11. 7. 1980 do 31. 12. 1983 vključen v zavarovanje po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992 je bil vključen v obvezno zavarovanje kmetov – združeni kmet. Od 1. 4. 1992 do 31. 3. 1998 je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kmetov po 1. 4. 1992, od 1. 4. 1998 do 31. 12. 2003 je bil vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, kot tudi od 1. 1. 2004 do 31. 8. 2018. Od skupne pokojninske dobe dopolnjene v teh obdobjih v trajanju 41 let, 6 mesecev in 28 dni je bil tožnik pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg, to je v obsegu zavarovanja večjem od polovice.

11. Tožnik tekom sodnega postopka ni zatrjeval, še manj dokazal nasprotnega, torej da pretežni del zavarovalne dobe ni bil zavarovan za ožji obseg pravic in da ne sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2, ki do pridobitve pravice do zagotovljene pokojnine v višini 500,00 EUR niso upravičeni.

12. Ni sporno, da je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 28 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, vendar prav zaradi dejstva, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem pa glede na izrecno določbo osmega odstavka 2. člena ZPIZ-2C pravica do zneska pokojnine v višini 500,00 EUR (tretji in četrti odstavek 2. člena ZPIZ-2C) ni zagotovljena. Skladno s 401. členom ZPIZ-2 je zavarovancem, ki so pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic, zagotovljena odmera pokojnine v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. V tožnikovem primeru je odmera pokojnine v višini 26 % najnižje pokojninske osnove znašala 241,62 EUR. Takšna pokojnina je bila tožniku z izpodbijanima odločbama tudi odmerjena in priznana od 23. 2. 2020 dalje.

13. Zmotno je stališče pritožbe, da so tudi zavarovanci, ki so bili pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic, upravičeni do pokojnine določene v ZPIZ-2C v višini 500,00 EUR. Brez podlage in pavšalno pa je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik ob vključevanju v pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaveden. V zvezi s ponovnim zatrjevanjem o kršitvi določb 14. člena in 22. člena Ustave RS pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi prav odločitev v tožnikovo korist povzročila dodatno neenakost med različnimi zavarovanci in posegla v predvideni obseg njihovih pravic. Sodišče prve stopnje je posebej izpostavilo stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016, da sta merili za razlikovanje med zavarovanci pri ZPIZ lahko višina plačanih prispevkov in delovna aktivnost zavarovancev. Torej je za razlikovanje zavarovancev in za določitev pogojev za pridobitev pokojnine pomembna oblika zavarovanja in višina plačanih prispevkov v aktivni dobi.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.