Jedro

Kaj je „daljše časovno obdobje“, izhaja tudi iz domnev za obstoj trajnejše nelikvidnosti, iz katerih izhaja, da daljše obdobje predstavlja že dva meseca zamude oziroma največ 90 dni.

Tega ne more spremeniti niti zatrjevano dejstvo, da ima dolžnik dovolj premoženja za poplačilo dolgov, kar bi sicer lahko kazalo na dolgoročno plačilno sposobnost – že zgoraj je višje sodišče pojasnilo, da za insolventnost zadostuje že eden od položajev – ali trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačila nesposobnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, za upravitelja je imenovalo M. K. in ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, v kateri upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in njegova družbenica P. F. pravočasno pritožila. Navajata, da je sodišče prve stopnje povsem ignoriralo njune navedbe. Dolžnik je le trenutno nelikviden, že v vlogi z dne 18.4.2014 je dolžnik navedel, da je v fazi za finančno prestrukturiranje, vlogo je dopolnil 27.6.2014, kar vse vsebinsko predstavlja predlog oziroma zahtevo, da sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ker bo vlagatelj z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravil svojo insolventnost, kar je sodišče povsem ignoriralo in k stvari pristopilo strogo formalno in ne vsebinsko, kar je v nasprotju z zakonom. Vlagatelj ima večjo aktivo od pasive, njegovo trenutno nelikvidnost je pripisati težki gospodarski situaciji. Razpolaga s precejšnjim premoženjem, ki bi bilo z razprodajo v stečajnem postopku povsem razvrednoteno, posledično bi bili oškodovani upniki, saj bi bili poplačani le v neznatnem deležu. Za trenutno nelikvidnost je kriv ravno ustanovitelj in zastopnik upnika, ki je tudi eden od družbenikov dolžnika, saj ignorira sklicane skupščine in hoče škoditi dolžniki, drugi družbenici in prokuristu ter upnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi vlagatelja navajata najprej, da dolžnik sploh ni insolventen, saj je le trenutno nelikviden, hkrati pa navajata tudi, da dolžnik izvaja ukrepe za odpravo insolventnosti. Trditve so torej same s seboj v nasprotju. Glede na blokado računa, ki je do vložitve upnikovega predloga trajala že 184 dni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa tej ugotovitvi ne nasprotuje, nikakor ni mogoče trditi, da gre le za trenutno nelikvidnost. Po 1. odstavku 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, torej je trajneje nelikviden (1. točka), ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (2. točka). Za ugotovitev insolventnosti torej zadostuje že eden od položajev. Kaj je „daljše časovno obdobje“, izhaja tudi iz domnev za obstoj trajnejše nelikvidnosti po 1. točki 2. odstavka in po 4. odstavku 14. člena ZFPPIPP, iz katerih izhaja, da daljše obdobje predstavlja že dva meseca zamude oziroma največ 90 dni. Dejstva, da dolžnik zamuja več kot dva meseca s plačilom davkov in prispevkov, ki bi jih moral plačati hkrati s plačilom plač edini zaposleni delavki, pritožnika sploh ne izpodbijata. Tako dejstvo pa predstavlja neizpodbojno domnevo, da je dolžnik trajneje nelikviden. Te domneve ni dovoljeno izpodbijati, razen z dokazom, da so bili davki in prispevki plačani najkasneje na dan pred vložitvijo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnik trajneje nelikviden in s tem insolventen. Tega ne more spremeniti niti zatrjevano dejstvo, da ima dolžnik dovolj premoženja za poplačilo dolgov, kar bi sicer lahko kazalo na dolgoročno plačilno sposobnost – že zgoraj je višje sodišče pojasnilo, da za insolventnost zadostuje že eden od položajev – ali trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačila nesposobnost. Zato je pravilno, da se sodišče prve stopnje z navedbami o višini premoženja stečajnega dolžnika ni ukvarjalo. Sodišče se namreč pri odločanju ukvarja le z navedbami o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

5. Res je dolžnik v ugovoru zoper upnikov predlog za začetek stečajnega postopka navedel, da je v pripravi predloga za finančno prestrukturiranje, vendar pa je to navedel v okviru trditev, da ni insolventen in da za uvedbo stečaja ni prav nobenega razloga. Pred tem je bil dolžniku poslan upnikov predlog za začetek stečajnega postopka skupaj s pozivom z dne 19.3.2014. V njem je zelo jasno navedeno, da se ga poziva, da se v 15 dneh izreče o upnikovem predlogu (2. točka poziva), in da lahko vloži ugovor, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja in kaj mora ugovor obsegati (3. točka poziva). Opozorjen pa je tudi, da če je že sprejel ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi bo odpravil svojo insolventnost, pa lahko namesto ugovora vloži tudi zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu, ki mora biti zato, da bi bila pravočasna, prav tako vložena v 15 dneh od prejema poziva, in kaj konkretno mora ta zahteva vsebovati (4. točka poziva). V pravnem pouku poziva je bil poučen, da bo v primeru, da ne bo vložil ne ugovora ne zahteve, sodišče začelo stečajni postopek. Ob tako jasnem pozivu in pouku se dolžnik ni odločil za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, iz njegovih navedb pa sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga, da bi predvidevalo, da morda njegova vloga predstavlja zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu.

6. Tudi vloga dolžnika z dne 27.6.2014, poslana priporočeno po pošti dne 30.6.2014, ne predstavlja zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. V njej dolžnik zgolj obvešča sodišče, da je upnike pozval k zunajsodni finančni situaciji podjetja. Ob tem je bila vloga podana več kot tri mesece po tem, ko je dolžnik prejel upnikov predlog, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da taka vloga kot zahteva za odložitev odločanja ne bi bila pravočasna (rok za njeno vložitev je namreč potekel 15. dan po prejemu upnikovega predloga), zato ni imelo razlogov, da bi z dolžnikom razčiščevalo, ali je to zahteva za odložitev odločanja, zaradi česar bi zahtevalo morebitno dopolnitev.

7. Dolžnik je bil povsem jasno poučen, kakšne so njegove pravice in dolžnosti v zvezi s prejetim predlogom za začetek stečajnega postopka. Svoje napačne presoje, da naj ne bi bil insolventen, ne more prevaliti na sodišče prve stopnje. Sodišče pa nikakor ni bilo dolžno ugibati, kaj bi dolžnik rad. Če predlog, ki bi lahko bil vložen, ni bil vložen, sodišče o njem pač ne more in tudi ne sme presojati. Čim predlog sploh ni podan, je napačno stališče pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje o njem moralo celo vsebinsko presojati.

8. Iz pritožbenih navedb, da drugi družbenik dolžnika, ki je hkrati tudi edini družbenik in zastopnik vlagatelja predloga, ni pripravljen sodelovati pri finančnem prestrukturiranju dolžnika, še dodatno izhaja, da dolžnik tako ali tako ni sposoben več poslovati. Ob dejstvu, da je insolventen, polovični družbenik pa ni pripravljen sodelovati pri odpravi insolventnosti, bi uprava dolžnika že tako ali tako morala sama predlagati stečajni postopek (primerjaj 28., 33., 35., 36. in predvsem 38. člen ZFPPIPP). V obravnavani zadevi sodišče ne more razreševati morebitnih sporov med družbenikoma dolžnika.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, saj je upnik izkazal procesno legitimacijo, čemur dolžnik niti ni nasprotoval, prav tako pa je podana najmanj neizpodbojna domneva o trajnejši nelikvidnosti dolžnika in je torej dolžnik nedvomno insolventen, pravočasna zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu pa ni bila vložena. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).