Jedro

Zaradi splošno znanega dejstva, da je bila zemljiška knjiga nepopolna, ni mogoče sprejeti stališča, da samo zaradi neizvedene pogodbe v zemljiški knjigi, po kateri je lastnik kupec, ta okoliščina ni nov dokaz po 1. odstavku 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2001. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika in potrdila sklep Upravne enote R. z dne 20.4.2000. Z navedenim sklepom je Upravna enota R. ugodila predlogu D.K., vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, in dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno delno odločbo Upravne enote R. z dne 4.2.1999, s katero sta bili denacionalizacijskim upravičencem I.K., v deležu do 1/2, I.P. v deležu do 1/8, J.P. v deležu do 1/8 in R.P. v deležu do 5/32, vrnjeni v last parc. št. 1065/3 in 1065/7 obe k.o. R. Tožena stranka je v svoji odločbi navedla, da je Okrajna razlastitvena komisija za okraj K. s sklepom z dne 4.5.1955 odločila, da se v zadevi razlastitve nepremičnin, vpisan v vl. št. 338 in 352 k.o. R., last Javne trgovinske družbe I.K. in tov. R. (v nadaljevanju družba), ki jo predstavljajo družbeniki oziroma solastniki, po odločbi Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS v L. z dne 18.5.1993, potrjeni z aktom o razlastitvi, izdanim od OLO K. z dne 24.2.1953 v korist splošnega ljudskega premoženja in za potrebe OLO K., razlastijo navedene nepremičnine s pritiklinami. Določena je bila tudi odškodnina.

Prvostopni organ je ugotovil, da je v sklepu Okrajne razlastitvene komisije kot lastnik v družbi v deležu do 1/2 naveden tudi I.K. Predlagateljica obnove je predlogu za obnovo postopka predložila kupoprodajno pogodbo z dne 5.6.1946, iz katere izhaja, da je pokojni I.K. svoj delež do 1/2 na podjetju leta 1946 prodal svojemu sinu C.K. (očetu D.K.), kar pomeni, da je bil ob razlastitvi delež do 1/2 družbe last C.K. in ne I.K. Upravičenec v postopku denacionalizacije naj bi bil tako dejansko C.K., ki je bil dejanski lastnik premoženja ob razlastitvi. Zato bi se morala tudi odločba o denacionalizaciji glasiti nanj in ne na I.K. Tožena stranka šteje odločitev, da je v obravnavanem primeru podan razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) za pravilno. Gre za novo dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ne drži, da morata biti za prenos lastninske pravice kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je sklenjena kupoprodajna pogodba in vpis v zemljiško knjigo.

Kupoprodajna pogodba ni bila nikoli realizirana v zemljiški knjigi, vendar ima vsaka stranka možnost in pravico dokazati, da podatki o lastništvu, ki izhajajo iz zemljiške knjige, ne držijo. Vpis v zemljiško knjigo je gotovo eden od dokazov lastninske pravice na nepremičnini, ni pa to absolutni dokaz v smislu, da ne bi bilo dopustno dokazovati nasprotnega, kar pomeni, da je mogoče upoštevati iz zbirke listin pridobljeno kupoprodajno pogodbo, iz katere izhaja drugačno lastništvo. Predlagateljica obnove postopka je iz zbirke listin Okrajnega sodišča v Kočevju predložila kupoprodajno pogodbo z dne 5.6.1946. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se upravno sodišče strinja s presojo tožene stranke, da gre v primeru pogodbe o prodaji solastninskega deleža v družbi iz leta 1946 za nov dokaz. Nesporno med strankama je, da pogodba oziroma vpis spremembe lastnika polovičnega deleža v družbi ni bil izveden v javni register trgovinskih družb, kot bi praviloma moral biti, čeprav je očitno, da je bil predlog za vpis vložen, saj je predlagateljica pridobila prepis pogodbe iz zbirke listin pristojnega sodišča, kar iz priložene listine nedvomno izhaja. Iz listin in podatkov v upravnih spisih tudi ne izhaja, da bi predlagateljica ali kateri drugi udeleženec postopka ta dokaz predlagal že v prejšnjem postopku. Pravilno je stališče upravnih organov, da gre za tak nov dokaz, na podlagi katerega je postalo v denacionalizacijski zadevi sporno, kdo je bil lastnik polovičnega deleža v družbi o podržavljenju, v tej posledici pa, kdo je dejanski upravičenec za denacionalizacijo, ali I.K. ali C.K. Vprašanje, kdo je bil lastnik polovičnega deleža v družbi ob podržavljenju je pravno vprašanje, kar je iz vidika denacionalizacijskega postopka predhodno vprašanje, ki se v samem denacionalizacijskem postopku rešuje po pravilih ZUP o reševanju predhodnega vprašanja. Ker to vprašanje v prejšnjem postopku ni bilo predmet ugotovitvenega postopka, ga je treba rešiti v obnovljenem postopku. Od rešitve tega vprašanja bo odvisna tudi odločitev v predmetni denacionalizacijski zadevi, v katerih je treba po pravilih ZDen odločiti o vrnitvi premoženja, ki je bilo, kot izhaja iz listin v upravnih spisih in kot to pravilno navaja stranka z interesom v tem upravnem sporu D.K., podržavljeno družbi in ne njenim družbenikom. Ni pa predmet upravnega spora presoja navedene pogodbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. Pogodba z dne 5. junija 1946 ni nov dokaz. C.K. na njeni podlagi ni pridobil pridobitnega načina, saj se ni izvršil vpis v zemljiški knjigi intabulacija ni bila izpeljana. Za pridobitev lastninske pravice velja kumulativno načelo. Že obči državljanski zakonik je v paragrafu 431 zahteval izpolnitev obeh pogojev.

Upravičenec v denacionalizacijskem postopku je lahko samo K.I., v nobenem primeru njegov sin C.K. Ni izkazal lastništvo na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se obnovi med drugim tudi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena ZUP/86). Zaradi teh okoliščin sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (2. odstavek 250. člena ZUP/86).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru podan razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86. Kupoprodajna pogodba z dne 5.6.1946 izkazuje drugačno dejansko stanje, kot pa tisto, na podlagi katerega je bilo odločeno v postopku, glede katerega je predlagana njegova obnova. Ni možno sprejeti stališča, da samo zaradi okoliščine, ker navedena kupoprodajna pogodba, ni bila realizirana v zemljiški knjigi, obnove denacionalizacijskega postopka po navedeni določbi, ni mogoče dovoliti. Splošno je znano, da je bila zemljiška knjiga v nekaterih primerih nepopolna, saj v njo niso bili vpisani vsi vpisi, na podlagi ustreznih pravnih poslov, v konkretnem primeru kupoprodajne pogodbe. Prav zaradi te okoliščine ni mogoče vztrajati pri stališču, da samo zaradi te okoliščine navedena kupoprodajna pogodba, ne more biti odločilno dejstvo. Odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje so zato pravilne. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.