Jedro

Ne drži, da bi moral o odstopu terjatve dolžnika nujno obvestiti odstopnik, niti ne stališče, da bi moral prevzemnik dolžniku poslati (overjeno) pogodbo o odstopu terjatve. Ni važno, kdo dolžnika obvesti o odstopu terjatve; čim je dolžnik o odstopu terjatve novemu upniku obveščen, mora obveznost izpolniti novemu upniku.

Pravne storitve, ki jih odvetnik opravi sam zase oz. v svojo korist, ne pomenijo odvetniških storitev v smislu določb ZOdvT, odvetnik pa je tedaj, ko v postopku nastopa kot stranka, upravičen le do povračila stroškov, ki jih ima kot stranka.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sklep: - v 1. točki izreka: spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne, - v 2. in 3. točki izreka: razveljavi, - v 4. točki izreka: spremeni tako, da stranki sami krijeta svoje stroške ugovornega postopka.

2. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 100,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: ugodilo ugovoru dolžnika, v 2. točki izreka: ustavilo izvršbo in odpravilo opravljena izvršilna dejanja, v 3. točki izreka: sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem odreja izbris zaznambe sklepa o izvršbi pri nepremičninah dolžnika pod vl. št. 1234, k.o. XXX, parc. št.: 123.S, 456/78, 789/12 (Dn. št. 1111/2009), v 4. točki izreka: upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške v znesku 134,64 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa; v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določili OZ in s sodno prakso. Tako je npr. Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi II Ips 662/2003 navedlo, da je za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku odločilno, da dolžnik vé, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu upniku zavezan novemu upniku, ni pa odločilno, od kod to vé. Navedbe sodišča, da bi moral biti dolžnik o odstopu terjatve obveščen ravno s strani odstopnika, so torej neutemeljene. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je bil dolžnik pravočasno obveščen, da mora dolg poravnati novemu upniku in ne A. A. (v nadaljevanju: odstopnik). Dolžnik je bil obveščen že kar nekaj časa pred plačilom, ki ga je izvršil 29. 4. 2009, in sicer z dopisom z dne 10. 4. 2009, česar dolžnik tudi nikoli ni osporaval. Iz tega je razvidno, da bi moral dolžnik dolg poravnati novemu upniku, pa ga je kljub temu poravnal staremu upniku. Za sodišče bi moralo biti dovolj, da je bil dolžnik s spremembo upnika seznanjen, kar dolžnik še celo sam priznava in je v tej zvezi tudi sam posredoval dokazilo. Upnik je svojo aktivno legitimacijo v tem postopku nedvomno dokazal, saj za prenos terjatve ni potrebna privolitev dolžnika, ampak je zgolj pomembno to, da je dolžnik o vsem skupaj obveščen. Čim dolžnik na kakršenkoli način izve za odstop terjatve (pa čeprav ne s strani odstopnika), lahko svojo obveznost veljavno izpolni le prevzemniku terjatve. Ker je bil dolžnik nedvomno pravočasno obveščen od odstopu terjatve, sodišče ne bi smelo ugoditi ugovoru dolžnika, saj dolg do upnika v tej zadevi ni še z ničemer poravnan. Drugi odstavek 419. člena OZ jasno določa, da je dolžnik prost obveznosti le, če ni vedel za odstop terjatve, v tem postopku pa je še kako vedel, da je bila terjatev odstopljena (tako tudi Juhart v Komentarju 419. člena Obligacijskega zakonika). Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je OZ z razlogom določil, zakaj mora dolžnika o odstopu obvestiti odstopnik, saj je takšno stališče v direktnem nasprotju z določili OZ, uveljavljeno sodno prakso in pravno stroko. Glede na to, da dolg ni bil poplačan, je jasno, da tudi izvršilnega postopka sodišče ne bi smelo ustaviti ter razveljaviti vseh izvršilnih dejanj, posledično pa tudi ne opraviti izbrisa pri dolžnikovih nepremičninah v zemljiški knjigi. Posledično dolžnik tudi ni upravičen do povrnitve nobenih stroškov, sicer pa iz sklepa tudi ni razvidno, na kaj se nanašajo priznani stroški v znesku 134,40 EUR. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, katere stroške, v kakšni višini in na podlagi katerih zakonskih določil je sodišče priznalo (ali je dolžniku priznalo le odvetniške stroške ali morda tudi sodno takso). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zavrne ter posledično, da se ne odpravijo opravljena izvršilna dejanja in se ne odredi izbris zaznambe sklepa o izvršbi, oz. podrejeno, naj se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži v plačilo vse pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je upnik 10. 4. 2009 pavšalno navedel, da mu je odstopnik odstopil terjatev. Odstopa ni z ničemer dokazal in ker je dolžnik imel veliko sporov z odstopnikom, dopisu z dne 10. 4. 2009 ni verjel in je svojo obveznost poravnal odstopniku. Upnik bi moral dokazati in dolžniku poslati overjeno pogodbo o odstopu terjatve. Takšnemu stališču se pridružuje tudi pravna teorija z informacijsko teorijo. Zakon jasno govori, da mora dolžnika o odstopu obvestiti odstopnik, ne prevzemnik. Za nastop učinkov naznanitve ne zadošča prejem naznanitve, ampak se zahteva tudi seznanitev z vsebino (dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Renato Vrenčur, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana, str. 1102). Dolžnik ni bil seznanjen s pogodbo o odstopu terjatve, prav tako pa tudi ne s samo vsebino. Načeloma praksa in teorija izenačujeta vrednost in učinke prevzemnikovega obvestila z naznanitvijo. Učinke pa zavračata, če iz okoliščin izhaja, da se na prevzemnikovo obvestilo ni mogoče zanesti. Štejemo lahko, da dolžnik vé za odstop terjatve, če se prevzemnik ob obvestilu lahko izkaže z dokazom, iz katerega izhaja, da je bila terjatev odstopljena. To je lahko zadolžnica ali overjena izjava, da je bila terjatev cedirana (isti vir, str. 1103). Upnik se ni izkazal z nobenim dokazom, prav tako pa je sodišče, ko je upnik prvič vložil predlog za izvršbo, ugotovilo, da pogodba o odstopu terjatve ni bila overjena. Upnik pravilno ugotavlja, da dolžnik ni bil seznanjen z odstopom terjatve in je tako svojo obveznost poravnal odstopniku, ker upnik ni z ničemer dokazal, da je bila terjatev odstopljena. Upnik ne more zaznamovati stroškov postopka, ker je sam odvetnik, ki pa ne more pooblastiti samega sebe, da bi nastala mandatna pogodba oz. ne more dati naročila samemu sebi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj upnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in upniku naloži v plačilo pritožbene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je za odločitev v konkretnem primeru bistveno, ali je bil dolžnik o odstopu terjatve pred izpolnitvijo odstopniku obveščen, ne pa, kdo ga je o tem obvestil. Res je sicer, da je glede na določbo prvega odstavka 419. člena OZ dolžnost odstopnika, da obvesti dolžnika o odstopu terjatve novemu upniku (t.i. naznanitev) in da se lahko dolžnik na vsebino naznanitve (za razliko od drugih informacij o odstopu terjatve) popolnoma zanese. Vendar pa naznanitev v našem pravu ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika (kot npr. v francoskem pravu (1)) in v zakonu ni izrecno določena kot edina spoznavna oblika, s katero dolžnik izve za odstop terjatve. Drugi odstavek 419. člena OZ določa, da lahko dolžnik veljavno, z osvobajajočim učinkom izpolni odstopniku, če za odstop ni vedel. (Ne)veljavnost izpolnitve odstopniku tako veže zakon le na dolžnikovo vednost, da je prišlo do odstopa terjatve, ne pa na način, kako je zanj izvedel oz. na določeno osebo, ki bi ga morala o odstopu obvestiti. Na to kažeta tudi teorija (2) in sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sodba II Ips 662/2003 z dne 29. 12. 2004, sodba III Ips 40/99 z dne 16. 9. 1999; prim. tudi sodba III Ips 24/99 z dne 12. 4. 2000). Zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral o odstopu terjatve dolžnika nujno obvestiti odstopnik, je zato materialnopravno zmoten.

Ne drži dolžnikova trditev, da bi moral upnik kot prevzemnik dolžniku poslati (overjeno) pogodbo o odstopu terjatve. V našem pravu se za učinkovitost cesije proti dolžniku ne zahteva formalna naznanitev, ki se opravi z izročitvijo listine ali s sodnim aktom (kot v francoskem pravu) (3).

Ni važno, kdo dolžnika obvesti o odstopu terjatve; čim je dolžnik o odstopu terjatve novemu upniku obveščen, mora obveznost izpolniti novemu upniku. Zakon varuje le dobrovernega dolžnika, ki je obveznost izpolnil odstopniku, nevedoč, da je bila terjatev že odstopljena novemu upniku. Lahko se sicer zgodi, da dolžnik v odstop terjatve utemeljeno dvomi (npr. ko gre le za govorice, najave ali napovedi cediranja), a dolžnik v konkretnem primeru ni izkazal, da bi imel razloge za upravičen dvom v prevzemnikovo obvestilo o odstopu.

V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik priznal tako odstop terjatve prevzemniku kot tudi dejstvo, da je bil o odstopu terjatve obveščen pred izpolnitvijo terjatve odstopniku, dodal pa je, da je v odstop terjatve dvomil, ker naj bi bilo prevzemnikovo obvestilo o odstopu izraženo dvoumno in ker ni bilo z ničemer izkazano. V nadaljevanju je dolžnik tudi precej podrobno opisal razmerje med prevzemnikom in odstopnikom ter pojasnil okoliščine, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve (odstopnik je zaradi nezmožnosti poplačila svoje obveznosti do prevzemnika prevzemniku odstopil svojo terjatev do dolžnika), iz tega pa je izpeljal zaključek, da bi bilo treba glede na vsebino pogodbe ugotoviti, ali gre v konkretnem primeru za odstop namesto izpolnitve ali za odstop v izterjavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v ugovoru napadel le obliko oz. vsebino obvestila o odstopu, ni pa navedel razlogov, zaradi katerih je menil, da mu prevzemnik (odvetnik odstopnika) sporoča neresnične podatke o terjatvi. Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da je dolžnik v ugovoru sam pojasnjeval okoliščine, zaradi katerih sta odstopnik in prevzemnik sklenila pogodbo o odstopu terjatve, dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal upravičenih razlogov za dvom v verodostojnost prevzemnikovega obvestila o odstopu. Sicer pa bi dolžnik v primeru, da bi imel takšen dvom, lahko dolgovani znesek položil pri sodišču in se na ta način izognil tveganju, da izpolni napačni osebi (prim. 302. člen in 306. člen OZ) (4).

Glede dolžnikovih trditev o odstopu v izterjavo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, da je obveznost izpolnil odstopniku, misleč, da sta odstopnik in prevzemnik sklenila pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo, temveč je dolžnik v ugovoru zatrjeval le, da bi bilo treba ugotoviti, ali ni šlo pri sklenjeni pogodbi o odstopu terjatve morebiti za odstop terjatve v izterjavo (5). Pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev v konkretnem primeru vsebina pogodbe o odstopu terjatve ni pomembna, kajti dolžnik bi z ugovorom izpolnitve obveznosti lahko uspel le v primeru, da bi dokazal, da ob izpolnitvi obveznosti odstopniku ni vedel, da je bila terjatev že odstopljena prevzemniku, ali če bi dokazal, da je upravičeno dvomil v verodostojnost obvestila o odstopu.

Ker je dolžnik kljub zavedanju, da je bila terjatev odstopljena prevzemniku, obveznost izpolnil odstopniku, dolžnikova obveznost do prevzemnika ni prenehala. Ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ torej ni podan, zaradi česar je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Ker je dolžnikov ugovor neutemeljen, so nepravilne tudi odločitve v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je odločitev o ustavitvi izvršbe, odpravi opravljenih izvršilnih dejanj in odreditvi izbrisa zaznambe sklepa o izvršbi pri dolžnikovih nepremičninah razveljavilo, odločitev o stroških ugovornega postopka pa ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik z ugovorom ni uspel, zaradi česar je dolžan sam kriti svoje stroške ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik kljub končnemu uspehu v ugovornem postopku do povrnitve stroškov odvetniških storitev ni upravičen, saj v tem izvršilnem postopku nima pooblaščenca, dejstvo, da je upnik odvetnik, pa upnika ne upravičuje do povrnitve odvetniških stroškov. Odvetniška storitev je namreč delo, ki ga odvetnik opravi za stranko oz. v njeno korist – torej delo, ki ga odvetnik opravi za drugo osebo, in sicer na podlagi mandatnega razmerja ali po sklepu pristojnega organa (prim. prvi odstavek 2. člena in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT). Iz tega logično sledi, da pravne storitve, ki jih odvetnik opravi sam zase oz. v svojo korist, ne pomenijo odvetniških storitev v smislu določb ZOdvT, odvetnik pa je tedaj, ko v postopku nastopa kot stranka, upravičen le do povračila stroškov, ki jih ima kot stranka. Ker je edini strošek, do katerega bi bil upnik lahko upravičen kot stranka, povračilo sodne takse, plačila sodne takse za odgovor na ugovor pa upnik ni izkazal niti se po ZST-1 ne zahteva (glej razdelek 4.0.2 Taksne tarife), upnik ni upravičen do povračila nobenih stroškov, ki jih je priglasil v odgovoru na ugovor.

Ker je upnik s pritožbo v celoti uspel, mu je dolžnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,00 EUR, kolikor je znašala sodna taksa za postopek o pritožbi, saj je upnik plačilo te takse izkazal (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in Tar. št. 4031 ZST-1). Do povračila stroškov odvetniških storitev pa upnik ni upravičen iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo že pri odločitvi o ugovornih stroških upnika.

Glede na to, da je dolžnik v pritožbenem postopku propadel, je dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Tako dr. Miha Juhart v: Cesija: pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, GV, 1996, str. 115. (2) Ibidem, str. 123. (3) Ibidem, str. 93. (4) Negotovosti glede pravilnosti izpolnitve se lahko dolžnik izogne po pravilih, ki veljajo za položitev in prodajo dolgovane stvari. Zakon izrecno določa, da se lahko opravi položitev pri sodišču, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik dolgovane obveznosti (dr. Miha Juhart v: Cesija: pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, GV, 1996, str. 95).

(5) V tem primeru bi bila glede na določbo četrtega odstavka 425. člena OZ dolžnikova izpolnitev obveznosti odstopniku (kljub predhodnemu obvestilu o odstopu terjatve) veljavna.