Jedro

Ni mogoč pregon storilca kaznivega dejanja, če je med dnevom, ko naj bi bilo dejanje storjeno in vložitvijo obtožnega predloga, ko drugih procesnih dejanj ni bilo in obdolženec ni storil še kakšnega enakega ali težjega kaznivega dejanja, pretekel čas, ki ga zakon za to določa.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolžene Z. Z. po zagovorniku se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i po uradni dolžnosti in sicer tako, da se po določilu čl. 357 točka 4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e proti obdolženi Z. Z. vložena obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Celju, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist,spravila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto R.M., direktorja podjetja R.C. d.o.o. Š. ob P. in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo podjetja R.C. d.o.o. kaj storil in sicer na ta način, da je v mesecu oktobru leta 1995 v L. v imenu svojega podjetja F. d.o.o. navezala poslovne stike z lastnikom podjetja R.C. d.o.o. M. R. in sta nato dne 10. 10. 1995 tudi sklenila ustno pogodbo o poslovnem sodelovanju, pri čemer pa se je obdolženka zavezala, da bo prevzeto poravnala v roku 15 dni po prejemu blaga, pri čemer je še zatrjevala, da blago nabavlja za nadaljnjo prodajo, kar vse ji je R. M. verjel in ji nato po dobavnici številka 201 z dne 10. 10. 1995 tudi izročil različno tekstilno blago - majice, bluze, spodnje perilo, trenirke in drugo v skupni vrednosti 120.635,00 SIT, na kar je bil tudi izdan račun številka 378/96 z dne 7. 3. 1996 z rokom plačila 15 dni, vendar pa na to niti v dogovorjenem roku niti kasneje račun v skupnem znesku 120.635,00 SIT, ni bil poravnan, saj obdolženka ni imela namena navedenega računa poravnati, ker ni imela niti sama finančnih sredstev, niti ni imelo finančnih sredstev njeno podjetje F. d.o.o, ki je imelo blokiran žiro račun vse od 7. 7. 1994 dalje, z dejanjem pa je tako oškodovala podjetje R. C. d.o.o. v skupnosti 120.635,00 SIT, s čemer bi naj storila kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ. Po čl. 105/III ZKP se oškodovanec M. R. s svojim celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50.635,00 SIT napoti na pravdo. Na podlagi določila 96/I ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke skupaj s potrebnimi izdatki in nagrado njenega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena Z. Z. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba in v okviru nje v sedaj obravnavano kaznivo dejanje določena kazen dveh mesecev zapora, na kar ji je sodišče prve stopnje z upoštevanjem določenih kazni 3 in 4 mesecev zapora, v obdolženki, s preizkusnima dobama 2 let, izrečenima pogojnima obsodbama pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, opr. št. K 36/98 z dne 3. 9. 1998 in Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. K 835/95 z dne 13. 5. 1998, po določilih KZ o steku, določila enotno kazen 8 mesecev zapora, s preizkusno dobo 4 let in pod posebnim pogojem, da do konca junija 2000 plača oškodovanemu M. R., lastniku podjetja R.C. d.o.o. znesek 20.635,00 SIT. Odločeno je še bilo, da mora obdolženka plačati oškodovanemu M.R. 20.635,00 SIT, z znesekom 30.000,00 SIT pa je bil ta napoten na pravdo. Po določilu čl. 95/IV ZKP je bila obdolženka oproščena plačila vseh stroškov tega kazenskega postopka. Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena Z. Z. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti. Uradni preizkus izpodbijane sodbe, katerega je bilo sodišče druge stopnje v zvezi z vloženo pritožbo dolžno opraviti po določilih čl. 383 ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob razsoji, v škodo obdolžene, kršilo kazenski zakon v smislu določil 3. točke člena 372 ZKP. Tako iz izreka izpodbijane sodbe, kot tudi podatkov spisa namreč zanesljivo izhaja, da bi naj bilo obravnavano kaznivo dejanje, storjeno dne 10. 10. 1995, ko je obdolženka z dobavnico, v spisu se nahajajočo na list. št. 7, blago prevzela. Ovadba za to kaznivo dejanje je bila s strani oškodovanca podana šele dne 10. 9. 1998 (list. št. 3), po zahtevi okrožnega državnega tožilca U. za notranje zadeve v C. z dne 18. 9. 1998, na katero je ta odgovorila dne 20. 10. 1998, pa vložen obtožni predlog, na Okrajno sodišče v Ž. prispel dne 7. 12. 1998. Iz navedenih podatkov je razvidno, da je bil obtožni akt, katerega je šteti za prvo procesno dejanje za pregon obdolženke za obravnavano kaznivo dejanje, vložen po preteku 3 let, kolikor največ je bilo po takrat veljavnih določilih člena 111/I točka 5 KZ dopustno za njen pregon. Skratka kazenski pregon obdolženke je ob vložitvi obtožnega predloga že relativno zastaral, pri čemer ne more motiti kasnejša sprememba kazenske zakonodaje v navedenem členu, saj je po določilu čl. 3/II KZ potrebno ob razsoji uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, njegove spremembe pa le, če so te za obdolženca milejše, kar v danem primeru ni slučaj. Spremenjeni zakon namreč sedaj, po njegovi uveljavitvi dne 23. 4. 1999, za obdolženki očitano kaznivo dejanje predpisuje daljšo dobo za nastop relativnega zastaranja, 5 let. Zastaranje pregona obdolženke za očitano kaznivo dejanje pa ni bilo pretrgano tudi v smislu določil čl. 112/IV KZ. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi pooblastil čl. 377/IV ZKP pridobilo kopiji sodb, s katerima je bila obdolženka že obsojena pred Okrajnim sodiščem v Žalcu (opr. št. K 36/98) in pred Okrajnim sodiščem v Celju (opr. št. K 835/95) in ugotovilo, da je tam obravnavana kazniva dejanja storila bodisi pred, bodisi po storitvi kaznivega dejanja, očitanega ji v tem postopku. Zaradi povedanega je moralo sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi zakona, izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti (čl. 394/I ZKP) ter proti njej vloženi obtoženi predlog, skladno z določilom čl. 357 točka 4 ZKP zavrniti, ne da bi se pri tem spuščalo v utemeljenost ali neutemeljenost pritožbenih navedb v vloženi pritožbi. V posledici takšne odločitve je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe še o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca in stroških kazenskega postopka.