Jedro

Organizacija, ki opravlja elektro dejavnost splošnega pomena, je odgovorna za redno opravljanje javne službe. Svoje odgovornosti se lahko razreši le, če dokaže razlog, ki jo opravičuje, oz. če dokaže, da je ravnala kot dober gospodarstvenik in da iz opravičenega razloga ni mogla dobavljati elektrike.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo denarne odškodnine v višini 2.100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe do plačila.

Prav tako pa je zavrnilo njen tožbeni zahtevek na napeljavo električne energije na stroške tožene stranke (na tak način, da ne bi bil možen poseg v električno napeljavo po nepooblaščenih osebah). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 36.660,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1998 do plačila.

Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka kot organizacija, ki opravlja elektro dejavnost splošnega pomena, je posameznikom (tako tudi tožeči stranki) odgovorna za redno opravljanje javne službe (184. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Njena odgovornost je krivdna, saj je svoje odgovornosti (za škodo, ki nastane zaradi neredne dobave elektrike) prosta le, če dokaže razlog, ki jo opravičuje, oz. če dokaže, da je ravnala kot dober gospodarstvenik in da iz opravičenega razloga ni mogla dobavljati elektrike.

V konkretnem primeru je tožena stranka dokazala (kar je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje), da ji je vstavitev varovalk oz. (takojšnji) priklop elektrike preprečila zbrana množica ljudi, torej razlog, ki ga ni sama zakrivila. To izhaja tako iz odgovora tožene stranke (na zahtevo za takojšnji priklop električne energije) z dne 23.8.1996 (priloga B1) in zapisa Policijske postaje z dne 23.8.1996 (priloga B3) kot tudi iz izpovedi prič A. B. (delavca tožene stranke) in S. K. (delavca UNZ).

Tako se pokaže, da kljub pozivu tožeče stranke z dne 22.8.1996 (priloga A6) tožena stranka ni odgovorna, da ni poskrbela za takojšnji priklop elektrike. In to kljub temu, da naj bi tožena stranka sicer na istem mestu priključila dva druga odjemalca: "P. d.d." in "trgovino S.". Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi zbrani stanovalci onemogočili priklop elektrike navedenima odjemalcema, medtem ko nasprotno izhaja, da so onemogočili priklop elektrike tožeči stranki. Sicer pa iz izpovedi priče S. K. (delavca UNZ) izhaja, da naj bi bila policija, ne pa tožena stranka, tista, ki "je določila vrstni red priklopov".

Ker iz izpovedi direktorja tožene stranke tudi izhaja, da "tehnično ni bilo mogoče dobavljati električne energije tožeči stranki na drugačen način, in sicer pod pogoji, ki so vladali", tj. "brez večje predelave", je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev in izvedenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, niti katere od druge od sicer uradoma upoštevnih (2. odst. 365. člena ZPP/77) postopkovnih kršitev (iz 1.- 12. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77).