Jedro

Glede na konkretne okoliščine, podpis in žigosanje poravnave (sklenjene med zavarovalnico in tožnico kot oškodovanko), ne pomeni ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženec – odvetnik je poravnavo podpisal, potem ko jo je s svojim podpisom že potrdila tožnica – oškodovanka. Da je njen podpis ponarejen, je bilo ugotovljeno šele naknadno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti škodo v višini 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2997 do plačila, v 15 dneh in ji povrniti pravdne stroške ter odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 4.822,61 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil toženec (odvetnik) njen pooblaščenec in ne bi smel poslovati z njenim tedanjim možem. Poslovati bi moral s svojo stranko, ne pa z njenim zakoncem. Od njega bi toženec res lahko sprejemal podatke, listine in informacije, več od tega pa ne. Toženec je vedel, da tožničin zakonec ni pooblaščen za dvig denarja in tudi ne za pogajanja glede višine odškodnine. Biti bi mu moralo sumljivo, da poravnava ni bila sklenjena na ime stranke, posumiti bi moral, da v zadevi nekaj ni v redu, saj je zavarovalnica enkrat že zavrnila izplačilo odškodnine. Do sklenitve poravnave toženec ni imel stikov s svojo stranko, tožnico. Tudi to bi mu moralo biti sumljivo in bi bil dolžan nesodelovanje s stranko razčistiti. Ne more pa brez nje sklepati pogodb ali poravnav. Poravnavo bi lahko podpisal šele s tožničinim soglasjem in z njenim pristankom glede višine ponujene odškodnine. Zahtevano je bilo 9.000.000,00 SIT, toženec pa je podpisal poravnavo za 3.500.000,00 SIT. Sodišče nima zaključkov glede višine odškodnine v poravnavi, kot tudi ne, kdo je bil pooblaščen, da se strinja z višino odškodnine. Moral bi navezati stik s stranko, preden je bila poravnava podpisana. Odvetnik je posloval zelo malomarno, če je poravnavo potrdil pripravnik, ki ni imel vpogleda v zadevo. Poravnavo je odvetnik dobil od zakonca tožnice in ne od zavarovalnice. Vedel je, da je zakonec že večkrat poskušal dvigniti odškodnino. Ko je ugotovil stanje (izplačilo odškodnine tožničinemu tedanjemu možu), se tudi ni pobrigal za ureditev nastale situacije, ki jo je sam povzročil. Tudi, če se tožnica ni odzvala na njegovo pismo, je vedel kje je zaposlena. Videl je pooblastilo, ki je bilo ponarejeno in osnova za izplačilo tretji osebi. Tudi toženec bi moral preveriti, kdo je lastnik računa. Če bo pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo, bo potrebno v novem postopku zaslišati tudi priče predlagane v vlogi z dne 10.11.2008, kljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika je v splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (1. odstavek 751. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in v specialnih pravilih, ki urejajo razmerje med odvetnikom in njegovo stranko. Upoštevati je potrebno, da mora biti odvetnikovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka, zato je odvetnikova odškodninska odgovornost, odgovornost po merilih dobrega strokovnjaka. Glede na konkretne okoliščine, podpis in žigosanje poravnave (sklenjene med zavarovalnico in tožnico), ne pomeni ravnanja, ki bilo v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženec – odvetnik (tedaj v pooblastilnem razmerju s tožnico) oziroma zanj njegov pripravnik, je poravnavo (prilogi A2 in A 12) žigosal in podpisal potem, ko jo je s svojim podpisom že potrdila tožnica (tedaj kot oškodovanka v prometni nesreči). Da je njen podpis ponarejen (ponaredil ga je tožničin mož), je bilo ugotovljeno šele naknadno. Povsem utemeljeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da bi zahteva, da bi moral toženec ugotavljati istovetnost podpisov na poravnavi s podpisom, ki ga je tožnica podala pri podpisu pooblastila, presegla standard skrbnosti. Pri tem je upravičeno upoštevalo, da je v postopku uveljavljanja odškodnine poleg tožnice sodeloval tudi njen mož, ki je z njo prišel na prvi obisk k odvetniku, z njenim soglasjem je odvetniku prinesel listine v zvezi z uveljavljanjem odškodnine, večkrat se je pozanimal, kako zadeva poteka, in da tožnica ni dokazala, da bi bil toženec seznanjen z razveznim postopkom, ki ga je tožnica sprožila po obisku pri odvetniku, in z dejstvom njene preselitve z naslova, s katerim je razpolagal toženec. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zato v odvetnikovem ravnanju, ko je podpisal in žigosal poravnavo, čeprav jo je v pisarno prinesel tožničin mož (potem, ko jo je toženec v potrditev s priporočeno pošiljko poslal na tožničin naslov), ni nič nevestnega ali malomarnega. Navedbe v zvezi z višino odškodnine priznane s poravnavo, so pravno nepomembne (glede na ugotovljeno, da je bila takšna poravnava s strani tožnice kot oškodovanke podpisana, pri čemer odvetnik ni imel nobene osnove za sum, da je njen podpis na poravnavi ponarejen). Pritožbene trditve, da je toženec videl pooblastilo (ki naj bi ga dala tožnica svojemu tedanjemu možu za dvig odškodnine) in da bi moral vedeti, da je to pooblastilo ponarejeno, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Kaj takega pred sodiščem prve stopnje toženec ni zatrjeval, pa tudi sicer takšna zatrjevanja nimajo podlage v podatkih spisa oziroma v izpeljanem postopku.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo odgovorjeno, ne gre za odločitev pomembno trditev (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo ni uspel, toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tožnica te stroške nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).