Jedro

Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe med tožencema v obravnavani pravdi predstavlja le vmesni ugotovitveni zahtevek. Ta zaradi prejudicialnosti do glavnega (izbrisnega) zahtevka ne obremenjuje ne tožencev ne sodišča, zato uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP).Ta mora biti podan glede glavnega predmeta spora, ki je v konkretnem primeru oblikovalna (izbrisna) tožba, za katero se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati.

Naknadna in povratna prekinitev pravdnega postopka do odločitve v upravnem postopku, ki je bil pred tem že prekinjen prav zaradi odločitve v tej pravdi, ni dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Toženka je 1. 3. 2004 v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) upravni enoti izročila ponudbo za prodajo kmetijskega posestva kot celote. Objavljeno ponudbo so sprejeli trije (med njimi tudi tožnik in toženec), toženka pa z nobenim od njih ni hotela skleniti pogodbe. Tožnik je v roku iz prvega odstavka 22. člena ZKZ vložil tožbo za sklenitev kupne pogodbe na podlagi sprejema ponudbe z dne 1. 3. 2004 in izstavitev zemljiškoknjižne listine (pravda II P 485/2004, sedaj II P 321/2009). V omenjeni zadevi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče pa je reviziji tožnika ugodilo in s sklepom razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje.(1) Drugo sojenje se je končalo z ugotovitvijo o sklenitvi pogodbe pod odložnim pogojem odobritve upravne enote in z naložitvijo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila ob sočasnem plačilu kupnine.(2) Medtem (7. 12. 2004) je toženka na upravno enoto ponovno vložila ponudbo za prodajo večinoma istih zemljišč kot v prvi ponudbi. To ponudbo je sprejel toženec, ki je bil tudi novi zakupnik. Dne 2. 2. 2005 sta sklenila še pisno prodajno pogodbo, ki je bila – potem ko je bil v zadevi II P 485/2004 tožnikov zahtevek (v prvem sojenju) pravnomočno zavrnjen – odobrena s strani pristojne upravne enote, toženec pa se je vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo. Tožnik je zato 21. 8. 2009 zoper njiju vložil še izbrisno tožbo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da je pogodba, ki sta jo sklenila toženca, nična, ker nasprotuje moralnim načelom. Izbrisna tožba je predmet tega pravdnega postopka.

2. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje izbrisni tožbi ugodilo, vendar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vrhovno sodišče je nato ugodilo reviziji tožnika, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.(3) V drugem sojenju je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrglo. Zavzelo je stališče, da bi tožnik pravni interes za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe in izbrisno tožbo pridobil šele, če bi uspel z zahtevkom za sklenitev pogodbe v zadevi II P 321/2009 in bi bila ta pogodba s strani pristojne upravne enote odobrena. Vrhovno sodišče je nato ugodilo reviziji tožnika, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.(4) Med drugim je pojasnilo, da ni dvoma o tožnikovem pravnem interesu za vložitev izbrisne tožbe, saj upravna enota ne bo odobrila pogodbe, če bo v trenutku odločanja v zemljiški knjigi kot lastnik prodanih nepremičnin vpisan toženec.

3. V tretjem sojenju pritožbeno sodišče ni sledilo stališčem Vrhovnega sodišča. S sklepom je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in temu sodišču naložilo, naj pravdni postopek prekine do zaključka pravdnega postopka za sklenitev kupne pogodbe (II P 321/2009) in morebitnega upravnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je nato ugotovilo, da se je pravkar omenjena pravda že pravnomočno zaključila z ugotovitvijo, da je med toženko kot prodajalko in tožnikom kot kupcem prišlo do sklenitve prodajne pogodbe glede v izreku označenih nepremičnin, in sicer pod odložnim pogojem odobritve upravne enote, in z zavrnitvijo zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pravdnega postopka sodišče ni prekinilo, temveč je s sodbo ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 2. 2. 2005, sklenjena med tožencema, nična (točka I izreka), da je vknjižba toženčeve lastninske pravice pri navedenih nepremičninah neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (točka II izreka), tožencema pa je naložilo še, naj tožniku plačata 2.159,80 EUR oziroma 4.655,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

4. Sodišče druge stopnje je postopek odločanja o pritožbah tožencev zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča s sklepom prekinilo do pravnomočnosti odločbe, izdane v postopku Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 330-304/2015. Znova je poudarilo, da je tožnikov uspeh v pravdi za sklenitev pogodbe v zadeviII P 321/2009 le prvi izmed dveh pogojev za vsebinsko odločanje o izbrisni tožbi. Drugi pogoj, ki še ni izpolnjen, je po mnenju pritožbenega sodišča odobritev pravnega posla, o kateri lahko odloči le upravna enota. Šele če bo pravni posel odobren, bo tožnikova korist od ugotovitvene tožbe pridobila kakovost pravnega interesa, saj bo imel le v takšnem primeru pravico zahtevati, naj prodajalka pogodbo sklene z njim. Dodalo je, da je upravna enota postopek odobritve neutemeljeno prekinila do odločitve v tej pravdni zadevi in da na zmotno razlago upravne enote ni vezano.

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje tožnik vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo dodeli drugemu senatu sodišča druge stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Opozarja na stališče sodne prakse, da je odločitev o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) v izključni pristojnosti sodišča prve stopnje.(5) Ker je isto pritožbeno sodišče menilo, da je ureditev ZPP v tem delu neustavna, je zahtevalo oceno ustavnosti, ki pa jo je ustavno sodišče zavrglo.(6) Tudi sicer je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da tožnik izkazuje pravni interes za tožbo v tej pravdi. Tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe s toženko je bilo pravnomočno ugodeno v pravdi II P 321/2009, tožnik pa je tudi pravočasno zahteval odobritev te pogodbe pri upravni enoti. Izpodbijani sklep predstavlja nedopusten argument moči, ki posega v tožnikovi ustavni pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Da je izpodbijani sklep nezakonit, izhaja tudi iz odločbe upravne enote z dne 26. 1. 2016, s katero je bil upravni postopek odobritve pogodbe med tožnikom in toženko prekinjen do pravnomočnosti odločitve v predmetni pravdi. Tega pravdnega postopka zato ne bi moglo prekiniti niti prvostopenjsko sodišče. Predlagano dodelitev drugemu senatu pritožnik utemeljuje z razlogi, da je pritožbeno sodišče zavestno povzročilo navzkrižno prekinjenost upravnega in pravdnega postopka, s tem pa „večni procesni pat“ položaj in kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

6. Toženca vsak v svojem odgovoru na pritožbo nasprotujeta njenim razlogom in se zavzemata za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Stroškov ne priglašata.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Toženkini očitki o nedovoljenosti pritožbe so zmotni. Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka je res izdalo višje sodišče, vendar ne v vlogi pritožbenega sodišča, saj z njim ni presojalo rednih pravnih sredstev strank. O pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka (prvi odstavek 211. člena ZPP), ki ga izda višje sodišče, odloča vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (37. člen ZPP in prvi odstavek 38. člena ZPP).

9. Napačnost izpodbijane presoje tožnikovega pravnega interesa je večplastna. Ker pravni interes nima zveze z utemeljenostjo zahtevka in se presoja glede na tožnikove trditve,(7) ga že zato ni mogoče pojmovati kot predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari (13. člen ZPP) in zaradi katerega se postopek lahko prekine (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).(8) Sicer pa ima pritožnik prav, da je revizijsko sodišče že v prejšnjem sojenju pojasnilo, da ni dvoma o njegovem pravnem interesu za izbrisno tožbo. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča ni utemeljeno. V izpodbijanem sklepu ponujeni razlogi sodne prakse in pravne teorije o pravnem interesu za vložitev ugotovitvene tožbe so sicer nesporni, vendar v konkretnem primeru tudi povsem nepomembni. Nanašajo se namreč na pravni interes za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe, medtem ko tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe med tožencema v obravnavani pravdi predstavlja le vmesni ugotovitveni zahtevek. Ta zaradi prejudicialnosti do glavnega (izbrisnega) zahtevka ne obremenjuje ne tožencev ne sodišča, zato uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP).(9) Ta mora biti podan glede glavnega predmeta spora, ki je v konkretnem primeru oblikovalna (izbrisna) tožba, za katero se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Tudi sicer je pravni interes podan, če tožnik trdi, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če izkaže za verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti.(10) Na dlani je, v čem bi uspeh tožnika v tej pravdi izboljšal njegov pravni položaj, saj bi tako odpadla ena izmed pravnih ovir za zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe s toženko, ki jo je tožnik uspešno iztožil v pravdi II P 321/2009. Povsem očitno je tudi, da tožnik omenjene ovire ne more odpraviti na drugačen način.

10. V konkretnem primeru ni mogoče mimo okoliščine, da ob izdaji izpodbijanega sklepa postopek odobritve pravnega posla na matičnem področju ni bil v teku, saj ga je upravna enota že prej prekinila do pravnomočne rešitve pravde o izbrisni tožbi. Ali je takšna odločitev pravilna, v pravdnem postopku ni odločilno, saj morebitnih napak upravnega postopka v njem ni mogoče odpraviti. Pritožnik utemeljeno meni, da naknadna in povratna prekinitev pravdnega postopka do odločitve v upravnem postopku, ki je bil pred tem že prekinjen prav zaradi odločitve v tej pravdi, ni dopustna. V danem procesnem položaju je sodišče z izpodbijanim sklepom dejansko odklonilo odločitev o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno (non liquet; drugi odstavek 2. člena ZPP). S takšno razlago je določbam o pravnem interesu, predhodnih vprašanjih in prekinitvi postopka dalo vsebino, ki ni le zmotna (nezakonita), kot je je bilo doslej obrazloženo, temveč nasprotuje tudi ustavno in konvencijsko zagotovljeni pravici tožnika do sodnega varstva oziroma dostopa do sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Pahnilo ga je namreč v položaj popolne negotovosti, kdaj (če sploh) se bo postopek v njegovi zadevi lahko nadaljeval,(11) saj bi se to v upravnem postopku lahko zgodilo le po pravnomočnosti sodbe o izbrisni tožbi (152. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), do katere pa bi glede na izpodbijani sklep lahko prišlo le po pravnomočnem koncu upravnega postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Navedeno logično zanko („Kavelj 22“) lahko učinkovito pretrga le tožnikov uspeh s pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka. Ker pravdni postopek ni namenjen popravi morebitnih napak upravnega postopka, je tamkajšnjo prekinitev treba upoštevati kot procesno dejstvo in nedopustno negotovost tožnika nemudoma odpraviti z nadaljevanjem pravdnega postopka.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Pri tem ni moglo slediti tožnikovemu predlogu za vrnitev zadeve drugemu senatu, saj pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo postopka, v katerem je bil sklep o prekinitvi izdan,(12) temveč bo pritožbeni postopek moralo nadaljevati s presojo pritožb tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 202/2015 z dne 28. 1. 2016. Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 155/2012 z dne 6. 12. 2012. Op. št. (4): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 317/2014 z dne 5. 2. 2015. Op. št. (5): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 8/2013 z dne 29. 5. 2013. Op. št. (6): Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-208/13 z dne 24. 10. 2013. Op. št. (7): Primerjaj Galič v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 154-155. Op. št. (8): Primerjaj Rijavec v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 121 in naslednje; ista v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 306. Op. št. (9): Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 393/2002 z dne 13. 2. 2003 in II Ips 823/2009 z dne 9. 5. 2013. Pritožbeno sodišče je spregledalo, da je povsem enako tudi stališče iste pravne teorije, na katero se je samo sklicevalo (primerjaj Galič v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 160).

Op. št. (10): Triva, Dika: Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 140-141; Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 142-143. Op. št. (11): Na nedopustnost podobnega položaja je v kontekstu pravice do dostopa do sodišča opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (primerjaj sodbo navedenega sodišča v zadevi Aćimović proti Hrvaški, št. 61237/00 z dne 9. 10. 2003).

Op. št. (12): Primerjaj Zobec v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 513.