Jedro

Nasprotna udeleženka ni v zamudi šele z izdajo odločbe sodišča prve stopnje, pač pa že od vložitve predloga, saj je tedaj jasno, da sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu ne bo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da tečejo zamudne obresti od 30.1.2007 dalje (2. točka izreka) in v odločitvi o stroških tako, da se znesek 678,86 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 836,66 EUR.

V preostalem delu se pritožba predlagateljice zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu predlagateljice in določilo odškodnino za razlaščeno nepremičnino, prej parc. št. 1762, vl. št. 193, k.o. Š., kasneje so nastale tri parcelne št. iz izreka pod točko 1. izpodbijanega sklepa, in sicer v višini 27.050,76 EUR. Določilo je, da mora plačati odškodnino nasprotna udeleženka v roku 30 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2009 dalje do plačila in stroške postopka 678,86 EUR. Preostali del predloga je zavrnilo.

Predlagateljica vlaga pritožbo proti odločitvi o zakonitih zamudnih obrestih in odločitvi o stroških postopka. Stališče, da je nasprotna udeleženka v zamudi z dnem izdaje sodne odločbe, ni pravilno. Predlagateljica je predlagala D. d.d., ki je izvajal odkup, naj nasprotna udeleženka plača odškodnino 25,00 EUR na m2 oziroma naj plača nesporni del odškodnine. D. je bil pripravljen plačati odškodnino samo do ocenjene vrednosti, vendar je tudi v nespornem delu ni izplačal. Tudi po prejemu tožbe RS ni plačala nespornega dela. Meni, da gredo zamudne obresti od vpisa lastninske pravice 23.2.2004 dalje do plačila, saj je republika pridobila ta zemljišča po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika pa vsaj od 29.1.2007, to je od predloga. Ponujena je bila prenizka odškodnina, zato predlagateljica tega ni vzela. Pritožuje se tudi proti stroškom, saj gre odvetnici vsaj 40 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, ker je bila sobota in to je treba priznati po Odvetniški tarifi iz 2003, 6. člen. Ogled je bil na soboto. Po sklepu Upravnega odbora Odvetniške zbornice pa gre odvetnici priznati še 20 % DDV in sodišče nima prav, da mora odvetnica to dokazovati.

Na vročeno pritožbo nasprotna udeleženka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predlagateljica vložila dne 30.1.2007 predlog za odmero odškodnine in predlagala ceno 100,00 EUR za m2 za 6.160,50 m2 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2004 dalje do plačila. V postopku je uspela s ceno, ki vsebuje tudi vrednost s prodanim lesom na m2 4,391 EUR na m2 oziroma skupaj 27.050,76 EUR. V tem delu predlagateljica ne vlaga pritožbe.

Med strankama je spor o tem, kdaj je prišla RS v zamudo. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je pravna podlaga za odločanje o odškodnini v razlastitvenem postopku Zakon o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 in naslednji). Ta v 104. členu določa nujni postopek, ko je izvršitev razlastitvene odločbe nastopila pred njeno pravnomočnostjo, saj je šlo v konkretnem primeru za gradnjo avtoceste. Odločba upravnega organa je z dne 12.9.2006 (1. točka izreka). Po 105. členu zakona pa pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina, ki se določi sporazumno in že pred izvršljivostjo, če v okviru razlastitvenega, to je upravnega postopka, ne pride do sporazuma o odškodnini, pa jo določi sodišče v nepravdnem postopku. O odškodnini govori 105. člen zakona in v 5. točki 105. člena zakon določa, če razlaščenec noče sprejeti odškodnine, lahko razlastitveni upravičenec izpolni svojo obveznost s položitvijo odškodnine pri sodišču. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da zakon ne ureja teka zakonitih zamudnih obresti, vendar 104. člen in delno 2. odstavek in 105. člen, 5. odstavek, določajo postopek določitve odškodnine in s tem tudi odgovor na vprašanje, kdaj pride nasprotna udeleženka v zamudo.

Glede na procesno gradivo in ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tem primeru pravno odločilna dejstva: v danem primeru gre za nujni postopek, ker je šlo za gradnjo avtoceste, predlagateljica je urejala odškodnino z D. d.d. in se ni uspela dogovoriti, v spisu ni podatka, da bi predlagateljica zahtevala plačilo odškodnine od nasprotne udeleženke ali pa da bi se z njo poravnavala v skladu z 2. točko 104. člena, predlagateljica je zahtevala 100,00 EUR na m2, uspela je s ceno 4,391 EUR na m2, predlog je bil vložen 30.1.2007. Predlagateljica trdi, da je izgubila svojo lastninsko pravico 30.1.2004, ko je prišlo do prvega vpisa v zemljiško knjigo. To dejstvo ne more biti pravno odločilno, saj odločba še ni bila pravnomočna. Pritožba zoper odločbo ni zadržala izvršbe, vendar še ni bila dokončna in razlastitveni postopek ni bil pravnomočno končan. Če bi bilo možno nekomu dokončno odvzeti lastninsko pravico pred pravnomočno odločitvijo pristojnega organa, bi šlo za neustaven člen Zakona o urejanju prostora. Zakon je nastavljen tako, da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi (103. člen) in nato dobi posest po plačilu odškodnine. Le v nujnih primerih pritožba ne zadrži izvršbe in ne pomeni pa to še dokončnega odvzema lastninske pravice. Predlagateljica pa ne trdi, da bi ji zaradi te vknjižbe v zemljiško knjigo nastala škoda, ki ni bila obsežena v odškodnini.

Določanje odškodnine pa sedaj v nujnih primerih ureja 104. člena Zakona o urejanju prostora. Primarno torej naj se pravdni stranki dogovorita o odškodnini v okviru razlastitvenega postopka in samo izjemoma, če ne pride do sporazuma, vložita predlog v nepravdnem postopku. Najpozneje takrat, ko je bil predlog vložen, je nasprotna udeleženka izvedela, da do sporazuma ne bo prišlo. Možnost, da bi se nasprotna udeleženka izognila obrestim, je predvidena v položitvi odškodnine pri sodišču (5. točka 105. člena), vendar v spisu ni podatka, da bi se konkretni stranki pogajali. Predlagateljica se je pogajala z D. d.d. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru pride do zamude nasprotne udeleženke, ko je jasno, da sporazuma ne bo. To pa je vložitev predloga. Ni pa mogoče na podlagi prvega vpisa nepravnomočne in nedokončne odločbe, na katero se sklicuje predlagateljica, pa še to le za parc. 1762/2, trditi, da je bilo že takrat znano, da do sporazuma ne bo prišlo in da bi morala nasprotna udeleženka plačati nesporni del predlagateljici. Stranke se lahko začnejo pogajati šele, ko je v okviru razlastitvenega postopka jasno, da je izdana odločba po 104. členu, da je narejena cenitev in da so bili napori za sklenitev sporazuma neuspešni.

Zato pritožbeno sodišče delno pritrjuje pritožbi, da je trenutek zamude nasprotne stranke trenutek vložitve predloga. Tedaj je bila cenitev že znana, predvsem pa je bilo jasno, da do sporazuma po 104. členu ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar zmotno uporabljenega materialnega prava moralo pritožbi delno ugoditi in sklep spremeniti tako, da gredo zakonite zamudne obresti predlagateljici od vložitve predloga (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v zvezi s tekom zamudnih obresti pri določitvi odškodnine v postopku razlastitve po Zakonu o urejanju prostora sodna praksa še skopa. Sodišče prve stopnje se sklicuje na opr. št. I Cp 138/2007, po kateri je razlastitveni upravičenec prišel v zamudo s plačilom odškodnine v trenutku prevzema posesti nepremičnine, vendar po Zakonu o stavbnih zemljiščih, ki je prenehal veljati s 1.1.2003. Ta zakon je poznal v določbi 37. člena prehod nepremičnine v posest pod pogojem, da razlastitveni upravičenec plača akontacijo 75 % vrednosti nepremičnine. Drugo stališče Višjega sodišča v Kopru pa je v odločbi I Cp 1985/2008, pri kateri je sodišče prisodilo zakonite zamudne obresti od sodne odločbe dalje, ker je štelo, da gre za valorizacijo premoženjske škode in je to razlagalo ob načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS (objava 1/2002, stran 11, Poročilo).

Pritožbeno sodišče le dodaja, da tudi če bi upoštevali načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki ureja tudi tek zamudnih obresti pri premoženjski škodi, ko se cena določi po cenitvi na dan glavne obravnave, je rezultat enak, oziroma je odločilen trenutek vložitve predloga. Ko v naši družbi ni več takšne inflacije, da bi zakonite zamudne obresti opravljale valorizacijsko funkcijo, ni mogoče sprejeti stališča, da je nasprotna udeleženka v zamudi šele z izdajo odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških in v tem delu ima prav. Sodišče je spregledalo, da je v trenutku oprave ogleda veljala Odvetniška tarifa iz 2003 leta, ki v 6. členu za delo ob sobotah priznava 100 % povečanje. Zato je bilo treba predlagateljici priznati še 40 točk (18,36 EUR). Ima tudi prav, da je Odvetniško tarifo pristojna razlagati Odvetniška zbornica in da je na spletni strani Odvetniške zbornice objavljen sklep z dne 6.6.2002, da odvetniku ni treba v vsakem stroškovniku priložiti še odločbo, da je zavezanec za DDV. Velja, da če odvetnik priglasi, je zavezanec in je tudi upravičen do povračila tega dela stroškov. Zato je bilo treba sklep o stroških spremeniti tako, da se predlagateljici prizna še 20 % povečanje na storitve odvetnice. Stroški brez DDV tako znašajo 697,22 EUR in povečani za DDV skupaj 836,66 EUR. V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje. Predlagateljica krije svoje pritožbene stroške, saj je uspela z neznatnim delom (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).