Jedro

Zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka o NUSZ, ni neustavna. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, zasledovalo Ustavno sodišče, to je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih.

Določba drugega odstavka 14. člena Odloka je v delu, ki določa vrednotenje zazidanih stavbnih zemljišč v 1. območju za namen A - gospodarski in poslovni namen, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT4224-188/2020-006336 z dne 20. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odmeril tožniku nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za: stavbo za gospodarske in poslovne namene z ID stavbe 111 v izmeri 278,80 m2, in stavbo za gospodarske in poslovne namene z ID stavbe 222 v izmeri 703,40 m2, za leto 2020 v skupnem znesku 4.535,99 EUR. NUSZ je bilo odmerjeno na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Odlok, UL RS, št. 77/19) (17., 5. - 9. člen Odloka).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pojasnil je še, da je bilo točkovanje glede na glavno dejavnost mizarstvo šifra 31-010 (proizvodnja pohištva za poslovne in prodajne prostore) izvedeno v skladu z Odlokom (namen A – gospodarski in poslovni namen, 1100 točk (14. člen Odloka) in še dodatne točke po 15. členu Odloka). Tožnik tem podatkom ne ugovarja. Če meni, da je Odlok nezakonit, lahko sproži pred Ustavnim sodišče RS zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka, saj ta presoja ni v pristojnosti upravnega organa.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe zakona, kršitev pravil postopka in nepravilno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. NUZS je bilo odmerjeno na podlagi nezakonitega Odloka. Trenutno še vedno veljavna podlaga za odmero NUSZ je odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, s katero je sodišče razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr) in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med drugim VI. poglavje ZSZ/84, občinski odloki, izdani na podlagi ZSZ/84, 218. člen in nadaljnji ZGO-1. Opozoril je, da se ti predpisi lahko le uporabljajo, saj niso pričeli ponovno veljati. Spreminjanje odlokov torej ni mogoče. 55. člen Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2018 in 2019 (smiselno enako pa določa tudi 55. člen Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2020 in 2021) je v nasprotju s tretjo točko izreka odločbe, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, ki izrecno določa, kateri predpisi se lahko uporabljajo do nove zakonske ureditve. Državni zbor ne bi smel, niti z zakonom, spreminjati odločb Ustavnega sodišča, saj je v tem primeru porušeno ravnovesje treh vej oblasti. Iz besedil teh členov izhaja, da gre za poskus vsebinskega dopolnjevanja odločbe Ustavnega sodišča, kar pa ni skladno z Zakonom o ustavnem sodišču, v delu, kjer določa posledice razveljavitve zakona.

4. Četudi bi sodišče zaključilo, da ima Odlok ustrezno pravno podlago, je nezakonit še iz drugih razlogov. Odlok namreč obremenjuje nekatere zavezance bistveno bolj kot druge, ki so v podobnem položaju, zato je kršen 14. člen Ustave RS. V skladu s tem načelom lahko občina po izbranih kriterijih obremeni zavezance le sorazmerno enako. Pred obremenitvijo zavezancev po teh kriterijih je dolžna ugotoviti njihov različni položaj zaradi različne namembnosti stavbnih zemljišč v njenem območju in pri tem ugotoviti tudi primerljiva razmerja za njihovo vrednotenje s številom točk (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-122/04 z dne 11. 5. 2006). Tožniku je za stavbi, ki ležita v 1. območju (12. člen Odloka), odmerjeno NUSZ v višini 1.100 točk za m2 površine, povišano za 60 točk zaradi opremljenosti s cestnim omrežjem, 20 točk zaradi povezave na vodovodno omrežje, 30 točk zaradi plinovodnega omrežja in 10 točk na račun bližine avtobusne postaje. Tožnik se ukvarja z dejavnostjo mizarstva, zato sta stavbi ovrednoteni po postavki zazidanega stavbnega zemljišča za gospodarski in poslovni namen. Če bi tožnik opravljal na istem območju trgovinsko ali storitveno dejavnost, bi bile njegove nepremičnine točkovane bistveno nižje, z 900 točkami. Ni razloga za tako veliko razliko, saj gospodarska dejavnost ne prinaša večjih dobičkov kot trgovska, s tem, da je treba v gospodarsko dejavnost več čas vlagati na račun nove tehnologije, česar v trgovski dejavnosti ni. Če bi šlo za namen javnih služb in storitev ter družbenih dejavnosti, bi bila zemljišča točkovana s 500 točkami, za kmetijski namen, ki jih opravljajo gospodarske družbe, 150 točk in za stanovanjski namen 70 točk. Uporabniki stavbnih zemljišč so torej obravnavani neenakopravno, breme je skoraj v celoti prevaljeno na gospodarske subjekte. Tožnik je v neenakopravnem položaju z drugimi uporabniki, ki opravljajo isto dejavnost v drugih območjih. V 3. območju je to NUSZ točkovano s 620 točkami, v 4. le s 200 točkami. Poudaril je, da ne gre za velike razdalje (pet minut vožnje od določenih delov 4. območja). Prebivalci prvega in četrtega območja so v podobnem položaju. Tudi 3. in 4. območje je opremljeno s cestnim in vodovodnim omrežjem, res ni povsod mogoča priključitev na zemeljski plin, tudi avtobusne postaje so lahko bolj oddaljene. Vendar to ne opravičuje skoraj enkratne oziroma več kot petkratne razlike za 3. in 4. območje. Prekomerna obveznost lahko pomeni tožnikov finančni zlom. Poudaril je, da za svojo dejavnost potrebuje velike površine (za strojno opremo in za skladiščenje materiala). Posledično je tožnik neenakomerno obremenjen v primerjavi tudi z ostalimi obrtniki, ki ne potrebujejo tako velikih površin za opravljanje dejavnosti. Drugi odstavek 14. člena Odloka je tako povsem arbitraren, s tem pa v nasprotju z načelom enakosti, zato Odloka v tem delu ni mogoče uporabiti. Tožnik sodišču predlaga uporabo načela exceptio illegalis. Predlagal je, da se prvostopenjska odločba v celoti odpravi, toženka pa mu je dolžna povrniti stroške, nastale pred upravnim organom v višini 260,10 EUR in stroške tega postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Predlagala je, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je pozvalo Občino Medvode, da poda pojasnila v zvezi s posameznimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na uporabo Odloka.

7. Občina Medvode je na poziv sodišča odgovorila z vlogo, v kateri je uvodoma pojasnila, da je Odlok na novo določil območja odmere nadomestila, točkovanje glede na name in komunalno opremo ter predviden izračun odmere nadomestila. Območja so se prilagodila na današnje stanje razvitost naselji. Hkrati se je, upoštevajoč Občinski prostorski načrt Občine Medvode, odmera za nezazidana stavbna zemljišča razširila na vsa zemljišča, ki izpolnjujejo pogoje, da se lahko uvrstijo v evidenco nezazidanih stavbnih zemljišč. Opozorila je še na določitev višine nadomestila glede na opremljenost s komunalno opremo in na vrednost zemljišč na trgu nepremičnin.

8. Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel, da Občina ni podala konkretnih odgovorov v svoji vlogi, ni opredelila bistvenega razloga za razvrstitev posameznega območja v eno izmed štirih con, temveč ponovila splošne kriterije. Prav tako niso obrazložene razlike med točkovanjem zazidanega stavbnega zemljišča po različnih namenih. Ni konkretnih odgovorov glede kriterijev za določitev vrednosti za zazidano stavbno zemljišče za gospodarski in poslovni namen po posameznih območjih. V komunalni opremljenosti ni večjih razlik. Sporno je razmerje med obremenitvami zavezancev po posameznih območjih, ne med drugimi občinami in Občino Medvode.

9. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 686/2021 z dne 18. 4. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (prva alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer vrednost ne presega 20.000 EUR, tožnik uveljavlja ugovore, o katerih se je sodna praksa že izrekla, ne gre tudi za pomembno pravno vprašanje.

10. Sodišče je 7. 6. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo. Obe stranki sta se udeležili naroka.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo, vse ostale listine upravnega in sodnega spisa.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet tožbenega izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba o odmeri nadomestila za uporabo dveh zazidanih stavbnih zemljišč v k.o. ...

14. Tožnik uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka, ki je bil podlaga za odmero, iz razloga, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki so prenehali veljati, Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819), na katerega se je tudi opiral normodajalec, pa je po njegovem mnenju v nasprotju s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014. 15. Pooblastilo občini za sprejem odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena ZDavNepr prenehal veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

16. Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče RS pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

17. Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2122, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok1, ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

18. Tožnik se moti, da je navedena zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, neustavna. Iz zakonodajnega gradiva2 izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

19. Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, Odlok ni nezakonit in neustaven zgolj zato, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.3 Sodišče zato ni imelo podlage, da samo iz tega razloga zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis).

20. Tožnik uveljavlja tudi, da je 14. člen Odloka neustaven, ker je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Neustavnost zatrjuje zaradi nesorazmerja med nadomestilom za zazidana stavbna zemljišča z gospodarskim in poslovnim namenom v prvem in tretjem oziroma četrtem območju, zaradi nesorazmerja med nadomestilom, predpisanim v prvem območju za zazidana zemljišča v gospodarski in poslovni namen v razmerju za ostale namene (pri tem opozarja predvsem na trgovsko ali storitveno dejavnost), zaradi nesorazmerja med obrtniki, ki za svojo dejavnost (za razliko od tožnika) ne potrebujejo večjih površin za svojo dejavnost oziroma, ki jo opravljajo v drugih občinah, kjer NUSZ ni tako visoko.

21. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem povezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.4

22. Tožnik po presoji sodišča utemeljeno uveljavlja neustavnost oziroma nezakonitost Odloka zaradi razlik v vrednotenju zazidanih stavbnih zemljišč v gospodarski in poslovni namen v prvem in tretjem oziroma četrtem območju. Trdi, da so uporabniki nepremičnin v navedenih območjih v podobnem položaju.

23. ZSZ/84 v 61. členu določa, da se pri določanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86; v nadaljevanju Dogovor), na katerega odkazuje 61. člen ZSZ/84, je v okviru merila lege predvideno upoštevanje oddaljenosti zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracija območja. Pri namembnosti zemljišča se upoštevajo opredelitev namena po prostorskih aktih ter neskladnost obstoječega namena s temi akti in neskladnost obstoječega namena s predvidenim. Pri smotrnosti uporabe zemljišča pa se upoštevajo gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po prostorskih akti.

24. Iz navedenega izhaja, da se NUSZ plačuje od uporabnosti stavbnega zemljišča in da v okviru merila lege na njegovo uporabnost najbolj vpliva bližina oziroma oddaljenost nepremičnine od oskrbnih središč, pri čemer je pomembna tudi dostopnost javnega prevoza in bližina glavnih cest. 25. Iz pojasnila Občine Medvode o kriterijih za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka izhaja, da je pri določitvi območij upoštevala oddaljenost od oskrbnega središča, kar vključuje šolo, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve, ter infrastrukturo in javni prevoz. Več kot je imelo naselje oskrbnih funkcij, v višje rangirano območje je bilo uvrščeno, tako da so v tretje in četrto območje uvrščene nepremičnine, ki so primarno namenjene bivanju, v teh pa ni oskrbnih funkcij, razen manjših trgovin z osnovno oskrbo ter posameznih storitvenih dejavnosti. Prvo in drugo območje sta rangirana višje tudi zaradi večjega pritiska na poselitev in bivanje ter razvoj gospodarskih dejavnosti, saj je predvidena širitev naselij in gospodarskih oziroma poslovnih con predvsem v naselju Medvode in bližnjih naseljih, ki se neposredno navezujejo na Medvode in Ljubljano ter se nahajajo ob glavni prometni povezavi med tema dvema občinama in so bližje oskrbnim funkcijam. Pojasnjuje, da je to eden od pomembnih kriterijev pri določitvi razmerja med drugim in tretjim območjem, saj so zemljišča v prvem in drugem območju med bolj zaželenimi, ker se nahajajo bližje prometni povezavi med Ljubljano in Medvodam in oskrbnim funkcijam. Upoštevana je še opremljenost s komunalno opremo in vrednost zemljišč na trgu. Pojasnila je še, da so naselja na ravnem terenu z manj vegetacije zaradi boljše dostopnosti in prometne povezljivosti uvrščena v 1. do 3. območje, 4. območje pa zajema hriboviti del občine.

26. Po presoji sodišča v Odloku uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Komunalna opremljenost je tudi sicer po zakonu in Dogovoru upoštevana kot posebno merilo, kar je v 15. členu Odloka za zazidana stavbna zemljišča upoštevano.

27. Iz „Pregledne karte območij odmere nadomestila“, ki je po drugem odstavku 12. člena sestavni del Odloka, je razvidno, da je občina prej opisane kriterije tudi uporabila, saj so naselja, zgoščena okoli centra Medvod, kjer je največja gostota oskrbnih funkcij (pošta, banka trgovine, šola, 1 km oddaljen zdravstveni dom), uvrščena v prvo in drugo območje. Naselja, kjer je razvidna redkejša pozidava ter prisotnost gozdnih in kmetijskih površin, ki so bolj oddaljena od Medvod in glavne prometnice, so uvrščena v tretje območje. Še bolj oddaljena in nepozidana pa v četrto območje.

28. Tožnikovi nepremičnini se nahajata v prvem območju in imata dostop do vodovoda, ceste, plinovodnega omrežja, cestnega omrežja, blizu je javni prevoz, ena od stavb ima tudi dostop do kanalizacijskega omrežja (kot to izhaja iz izpodbijane odločbe in navedb tožnika na naroku za glavno obravnavo). Tožnik primerja prvo območje s tretjim oziroma četrtim območjem. Navaja, da ne gre za velike razdalje: del krajevne skupnosti Verje in Zgornje Pirniče, ki sta v četrtem območju, je od nepremičnin tožnika oddaljeno manj kot 5 minut vožnje, pri čemer imajo nepremičnine v tretjem in četrtem območju zagotovljeno oskrbo s cestnim in vodovodnim omrežjem, ni pa mogoča priključitev na zemeljski plin, do avtobusnih postaj so daljše razdalje.

29. Ob tem, da sodišče sicer sledi pojasnilu občine o razlogih za uvrstitev posameznih naselij v območja (glede na lego, komunalno opremljenost, oddaljenost od oskrbnih funkcij, ipd.), pa ta ne utemelji razlike v obremenitvi pri zazidanih stavbnih zemljiščih za namen A (kamor se uvrščata tudi tožnikovi nepremičnini). Po drugem odstavku 14. člena Odloka so zazidana stavbna zemljišča za namen A v 1. območju obremenjena s 1100 tč./m2, v 2. območju s 1000 tč./m2, v 3. območju s 620 tč./m2, v 4. območju pa s 200 tč./m2. Že na prvi pogled je jasno, da razmerja med obremenitvami niso enako razporejena. Ob tem, da je razlika med prvim in drugim območjem ''zgolj'' 100 točk, se razmerje med obremenitvami pri nadaljnjem razvrščanju bistveno spremeni. Zlasti razlika med prvim in četrtim območjem, na katero se konkretno sklicuje tudi tožnik, je bistveno večja (za 900 točk/m2), tj. za več kot za 400 %. Po presoji sodišča je ta razlika bistvena. Podobno velja tudi za obremenitev prvega območja v razmerju do tretjega območja, saj je razlika med prvim in tretjim območjem 480 točk, kot tudi za obremenitev tretjega in četrtega območja z razliko 420 točk. 30. Takih razlik pa občina v svojem pojasnilu (kljub konkretnemu pozivu sodišča, I U 686/2021-11 z dne 21. 4. 2023, s tem v zvezi) ni utemeljila na tak način, da bi sodišče to lahko preizkusilo. Navedeno tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Povedano drugače: sodišče ne more preizkusiti, ali so podani utemeljeni razlogi za takšno stopnjo različnega urejanja. S tem je podana kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

31. Navedeno pomeni, da je določba drugega odstavka 14. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje zazidanih stavbnih zemljišč v 1. območju za namen A - gospodarski in poslovni namen v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče je zato na podlagi 125. člena Ustave RS pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo navedene določbe Odloka (exceptio illegalis). To pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe. V ponovljenem postopku bo upravni organ to določbo Odloka lahko uporabil le, če bo konkretizirano utemeljil razloge za takšno razlikovanje med zazidanimi stavbnimi zemljišči za gospodarski in poslovni namen v 1. in 3. oziroma 4. območju.

32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem naj prvostopenjski organ, sledeč napotilom sodišča, ki se nanašajo na pravila postopka, ponovno odloči o zadevi.

33. Sodišče se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov tožnika, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe, se bo moral pa do njih opredeliti prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju.

**K II. točki izreka**

34. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10% za pripravljalno vlogo, s katero je tožnik odgovoril na v postopku pridobljeno mnenje Občine Medvode (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 423,50 EUR.

35. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

36. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

37. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

1 Ur. list RS št. 77/2019 z dne 20. 12. 2019. 2 Npr. k 59. členu ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57. 3 Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca. 4 Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002 , št. U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, in št. U-I-65/04 z dne 11. 5. 2006