Jedro

Delavec, ki za prihod na delo in odhod z njega uporablja bližnjico po provizoričnih, neprimernih stopnicah, ima pravico le do polovice odškodnine, pa čeprav delodajalec ni posebej prepovedoval takšne bližnjice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: "Odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožeči stranki ob dogodku dne 29.11.1994, je 50-odstotna." V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo ob dogodku dne 29.11.1994. Zavzelo je stališče, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odgovoren po 158. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je dopustil, da je prišlo do nesreče, ko je tožnici spodrsnilo na vlažnih kovinskih stopnicah, ko vlaga zaradi zmrzovanja lahko povzroči, da so le-te spolzke. Stopnice so bile sicer namenjene le transportnim delavcem, vendar so jih uporabljali pred nesrečo in po njej tudi drugi delavci. Ti niso bili opozorjeni, da prehod po njih ni dovoljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da so delavke množično uporabljale transportna vrata in stopnice kot vhod na svoje delovno mesto in izhod, da jih ni nihče opozarjal, da jih ne smejo uporabljati, tožena stranka sama pa priznava, da so bile stopnice nevarne. Zavarovanec tožene stranke, ki je dopuščal uporabo teh stopnic, je zakrivil okoliščine, ki so pripeljale do škodnega dogodka. Čeprav je bila tožnica seznanjena s tem, da so druga vrata namenjena za prihod na delo in odhod z njega, ji ni mogoče očitati sokrivde, ker so delavke množično in vsak dan uporabljale sporni izhod. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev na splošno določilo odškodninske odgovornosti (154. člen ZOR).

Tožena stranka je vložila revizijo zoper to sodbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa naj zaradi tožničinega soprispevka odloči, da je tožena stranka odgovorna do višine 30%. Trdi, da je bila tožnica seznanjena s hišnim redom in da prehod skozi transportna vrata ni dovoljen.

Zavedala se je, da hodi po poti, ki ni običajna, dovoljena in primerna. Ni predpisa, po katerem bi bilo treba označevati vrata. Sodišče bi moralo pretehtati še tožničino ravnanje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija ne pove, katero izmed nižjih sodišč naj bi bistveno kršilo pravdni postopek, niti v čem naj bi bila podana takšna kršitev.

Revizijsko sodišče samo ni dolžno niti nima pravice odkrivati procesnih kršitev (razlog iz 386. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, pa ni.

Dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči in na katero je vezano revizijsko sodišče, je takšno: tožnica se je poškodovala, ko ji je ob odhodu z dela spodrsnilo na spolzkih stopnicah, namenjenih transportnim delavcem ob nakladanju in raztovarjanju blaga; te stopnice so uporabljali tudi drugi delavci za prihod na delovno mesto in odhod z njega; delodajalec - zavarovanec tožene stranke ni ne ustno ne pisno in ne z opozorilnimi napisi prepovedoval uporabo obravnavanih stopnic za druge namene kot za transportne delavce. Temu nasprotnih revizijskih trditev zaradi prepovedi izpodbijana dejanskega stanja v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) ni mogoče upoštevati. Z materialnopravno presojo opisanega dejanskega stanja, kakršno sta izoblikovali nižji sodišči - da ni tožničine soodgovornosti, pa se ni mogoče povsem strinjati, kakor tudi ne z revizijskim stališčem, da tožena stranka sploh ne odgovarja za tožničino škodo.

Odgovornost tožničinega delodajalca (prvi odstavek 154. člena ZOR) in s tem tožene stranke je slejkoprej podana, saj ni uredila nič, da nepoklicani delavci ne bi uporabljali obravnavanih stopnic. Hišni red v programu HZA, ki ureja med drugim tudi cone in režim gibanja v proizvodnih obratih, je bil izdan in so se z njim seznanili delavci šele po obravnavani nesreči. Tudi prejšnje provizorične stopnice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile nadomeščene z novimi stabilnimi in širokimi prav tako po nesreči. Kot rečeno, tudi ni bilo nikakršne prepovedi ali opozorila v zvezi z uporabo spornih stopnic.

Vendar pa je k nesreči pripomoglo tudi tožničino ravnanje. Tej je bilo znano, katera pot in s tem kateri prostori so namenjeni za prihod delavcev na delo in z njega. Uporaba bližnjice po nevarnih stopnicah vsekakor ni v skladu z dolžnostjo delavca, da tudi sam ravna na delu ustrezno pazljivo (2. in 44. člen Zakona o varstvu pri delu, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS št. 47/86 s spremembami, dopolnitvami in razveljavitvami do Uradnega lista RS št. 56/99 - ZVD), saj se celo šteje, da če ne izpolnjuje med drugim tudi takšne obveznosti, ogroža s svojim ravnanjem svojo varnost (prvi odstavek 46. člena ZVD). Skratka, terja se tudi od delavca aktiven odnos do varnega dela, skrbnost za lastno varnost. Varno ravnati na delu ni samo skrb in dolžnost delodajalca, marveč tudi delavca. Gledano skozi takšno dolžnost delavca se pokaže, da tožničine hoje zaradi bližnjice na poti domov po provizoričnih, neprimernih stopnicah, ki niso bile namenjene drugim razen transportnim delavcem (drugačne usposobljenim in vajenim in drugače obutim) ne le da nikakor ni mogoče šteti kot razumne, marveč gre pri njej za nevarno početje. Ob takšni presoji je očitno, da je tožničin prispevek k nastanku škode prav tolikšen kot zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 192. člena in 205. člen ZOR).

Reviziji pa ni mogoče pritrditi v stališču, da bi bil tožničin prispevek 70-odstoten, ker je vendarle na delodajalcu kot stokovnjaku večja odgovornost za varno delo, česar se je v tem primeru tudi zavedal, ko je po nesreči izdal ustrezen predpis in nadomestil stopnice z novimi.

Reviziji je bilo treba zato le delno ugoditi na način, kot je razviden iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena in 393. člen ZPP/77).