Jedro

ZPIZ-1 ne izključuje možnosti, da zavarovanec v času bolniškega staleža prejema tudi del plače, konkretno provizije, ki je vezana na izpolnitev pravnega posla, sklenjenega pred koledarskim letom, v katerem je bil v bolniškem staležu. Zato se ta del plače upošteva pri pokojninski osnovi za koledarsko leto, v katerem je dejansko bil izplačan in so bili zanj plačani prispevki, ter se ga kot takega vpiše v predpisani obrazec M-4/M-8.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 26. 6. 2009, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v 30-ih dneh po prejemu odločbe popravi napačno vpisane podatke na obrazcih M-4/M-8 za leto 2007 in spremeni podatke za A.A. za leto 2005 in 2006, kakor je navedeno v revizijskem zapisniku tožene stranke, Območna enota ... z dne 9. 6. 2009. Zoper sodbo se pravočasno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v predmetni zadevi ni sporno, da se v pokojninsko osnovo všteva provizija, ki predstavlja del plače na podlagi dela, opravljenega v času prisotnosti na delu. Sporno pa je, ali je tožeča stranka, glede na določilo drugega odstavka 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), pravilno vpisala v predpisane obrazce tudi izplačane provizije, ker je bil njen delavec v letih izplačila le-teh celo leto v bolniškem staležu in ker je bil zavarovalni posel, za katerega mu je bila izplačana provizija, sklenjen že pred tem. Toženka se ne strinja s tem, da bi se lahko provizija upoštevala v pokojninsko osnovo tudi za čas, ko je zavarovanec prejemal nadomestilo plače in meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da se zavarovancem lahko upošteva v pokojninsko osnovo plača, če so na obrazcu M-4 vpisane tudi redne ure oziroma sorazmerni del izplačila glede na redne ure, ne pa tudi za čas bolniškega staleža. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih in drugih primerih, za čas prejemanja nadomestila za izračun pokojninske osnove, upošteva plačo oziroma osnove, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Odločitev sodišča prve stopnje pa pomeni, da se tožniku v pokojninsko osnovo upošteva tako znesek nadomestila z osnovo iz preteklega leta kot tudi znesek provizije. Toženka v pritožbi meni, da bi bilo potrebno znesek provizije, ki je izplačan po plačilu premije, na obrazcu M-4/M-8 prikazati v letu, v katerem je delavec dejansko delo opravil (sklenil zavarovanje glede na zavarovalno polico), čeprav je bil posel po zavarovalnih pravilih formalno zaključen kasneje in ne glede na to, kdaj je bila provizija delavcu dejansko izplačana. Samo na ta način je mogoče v celoti upoštevati določbo 39. člena ZPIZ-1, po kateri se za izračun pokojninske osnove upošteva plača, ki jo je delavec prejel ter se v okviru opredelitve plače upošteva plača iz naslova delovne uspešnosti. Pritožba meni, da je določba drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 jasna, enako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Psp 64/2007 z dne 15. 11. 2007. Tudi v sodbah Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 8/2004 z dne 21. 11. 2006 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 90/2007 z dne 2. 7. 2008 je podrobno opisan sistem obračunavanja in izplačevanja plač pri tožeči stranki, pri tem je bilo ugotovljeno, da ta sistem ni v nasprotju s predpisi o delovnih razmerjih, ki opredeljuje elemente plače. Za obračun plače se uporabljajo interni akti tožeče stranke, po katerih je mogoče ugotoviti, kdaj je bilo delo opravljeno in na katero obdobje prisotnosti na delo se izplačilo nanaša in je tako mogoče natančno ločiti med nadomestilom za posamezno obdobje bolniške odsotnosti in drugimi izplačili, ki se v tem obdobju ne upoštevajo za izračun pokojninske osnove po drugem odstavku 41. člena ZPIZ-1. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je sodišče odločitev pravilno oprlo na določila ZPIZ-1 in da tožeča stranka ni ravnala v nasprotju z določili tega zakona. Meni, da določilo 41. člena ZPIZ-1 določa le, kaj se šteje za izračun pokojninske osnove, 42. člen ZPIZ-1 pa določa, kateri prejemki se ne štejejo v pokojninsko osnovo. Navedena pravna podlaga torej ne omogoča interpretacije, na podlagi katere bi morali podatke popraviti. Delavec tožeče stranke je vsa ustrezna plačila prejel v skladu z dogovorom, s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi akti pri delodajalcu, za čas odsotnosti je prejel nadomestilo plače v skladu z veljavno zakonodajo in neizplačano provizijo, če je v tistem času prišlo do plačila zavarovalne premije. Pri tožeči stranki so zavarovalni zastopniki upravičeni do provizije za sklenjena zavarovanja šele takrat, ko je plačana zavarovalna premija, zato se provizija nanaša na točno ta dogodek in to obdobje. Kakršnikoli popravki bi privedli do napačnega prikazovanja izplačil delavcu oziroma zavarovancu tožene stranke. 41. člen ZPIZ-1 ne ureja načina evidentiranja na obrazcu M-4/M-8, še manj pa določa, kdaj je delavec oziroma zavarovanec upravičen do plačila in nadalje kdaj se šteje, da je posel opravljen in iz katerega obdobja plačilo izvira. Navedbe toženke, da bi morala tožeča stranka razpolagati s podatki, kdaj je bil posel sklenjen in kdaj je bila premija plačana in, da bi morala v skladu s tem tudi izpolnjevati obrazce, globo posegajo v sistem, ki je pri tožeči stranki uveljavljen in ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo VIII Ips 472/2008. Kakršenkoli poseg v prijavljene podatke je nedopusten in zanj ni nikakršne pravne podlage. Tožeča stranka nasprotuje tudi prirejenim razlagam tožene stranke glede načina obračuna plače in nadomestila, saj so njeni zaključki v pritožbi pavšalni in si jih razlaga tako, da ustrezajo njenim navedbam. Iz sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 8/2004 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 90/2007 z dne 2. 7. 2008 povzema le tisto, kar meni, da ji ustreza glede na konkretno zadevo, pri čemer pa ne upošteva, da je šlo za popolnoma drugačno dejansko stanje in druga pravna vprašanja, ki pa s konkretno zadevo niso v nikakršni povezavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V konkretnem primeru gre za preizkus toženčeve odločitve, ker tožeča stranka za zavarovanca A.A. ni popravila podatkov na obrazcu M-4/M-8, zaradi česar je toženec z odločbo z dne 26. 6. 2009 naložil tožeči stranki, da mora v 30-ih dneh za ustrezno popraviti napačno vpisane podatke na obrazcih M-4/M-8 za leto 2007 ter za A.A. za leto 2005 in 2006, kakor je navedeno v revizijskem zapisniku zavoda, Območna enota ..., št.... z dne 9. 6. 2009. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi pravnimi razlogi v izpodbijani sodbi, da določba drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 ne posega v določbo 39. člena ZPIZ-1 glede načina oblikovanja pokojninske osnove zavarovancev v primeru, če mu je bila izplačana plača kasneje in v času prejemanja nadomestila plače. Plačilo v obliki provizije, od katere so bili obračunani prispevki za socialno varnost, sodi v pokojninsko osnovo ne glede na dejstvo, da je bila v konkretnem primeru zavarovancu nakazana v času začasne bolniške zadržanosti z dela. Takšen obračun plačila pri tožeči stranki ni bil v nikakršnem nasprotju z veljavnimi predpisi, ki ne prepovedujejo obračunavanja in izplačevanja plač v obliki provizij, ki je bil takrat določen za zavarovalne zastopnike.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZPIZ-1 v nobenem primeru ne izključuje možnosti, da zavarovanec v času bolniškega staleža prejema tudi del plače, v konkretnem primeru provizije, ki je vezana na izpolnitev pravnega posla, sklenjenega pred koledarskim letom, v katerem je bil v bolniškem staležu. Zato je ta del plače v skladu z 39. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati pri pokojninski osnovi za koledarsko leto, v katerem je bil dejansko izplačan in so bili tedaj zanj tudi nesporno plačani prispevki ter ga kot takega vpisati v predpisani obrazec M-4/M-8. Da je navedeni znesek del plače med strankama ni spora. Ta prejemek, ki ga je zavarovanec, delavec tožeče stranke, prejel, ne predstavlja prejemka, ki se na podlagi 42. člena ZPIZ-1 ne všteva v pokojninsko osnovo. Gre za del plače za redno delo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da v pritožbi citirani zadevi (Pdp 90/2007 z dne 2. 7. 2008 in Psp 64/2007 z dne 15. 11. 2007) ne odražata enakega dejanskega stanja kakor predmetna zadeva in ne načenjata istih pravnih vprašanj, ki so sporne v tem primeru. Enako pravno vprašanje kot v tej zadevi je bilo obravnavano v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 323/2009 z dne 4. 11. 2009. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).