Jedro

Za presojo odgovornosti tožene stranke je odločilno, da se je tožnik poškodoval na parkirišču tožene stranke, ki je dostopno vsakomur, saj se nahaja zunaj ograjenega območja vojašnice.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.100.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (za nadaljnjih 3,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2001) in tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode (340.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2001) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 129.882 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2001. Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank (pri čemer se je tožnik pritožil le zoper zavrnilni del sodbe o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo) delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede glavne stvari delno spremenilo in denarno zadoščenje, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, znižalo na znesek 1,440.000 SIT. V izpodbijanem zavrnilnem delu pa je sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnjen tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v znesku 3,200.000 SIT povečalo na znesek 3,860.000 SIT. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 152.752,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 17.150 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, njegov prispevek (ker je "opustil posebno skrbnost varne zimske hoje po poledenelem terenu") pa je ocenilo na 20%.

Znižalo je zadoščenje za telesne bolečine (z 1,300.000 SIT na 900.000 SIT), prav tako zadoščenje za strah (s 400.000 SIT na 300.000 SIT), zvišalo pa zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (s 400.000 SIT na 600.000 SIT).

Tožena stranka je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim ji je naloženo plačilo 1,440.000 SIT zadoščenja. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje stopnje skrbnosti. Tožena stranka je poskrbela za čiščenje snega in parkirišče očistila tako, da je bila ves dan zagotovljena varnost vseh, ki so se gibali po njem. Vendar je zaradi nizkih temperatur v poznih popoldanskih urah zmrzovalo. Tudi če bi parkirišče posipala s soljo, zdrs zato ne bi bil povsem izključen. Sicer pa je tožnik z opustitvijo obvestila o škodnem dogodku onemogočil ugotavljanje dejanskih razmer na parkirišču (na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti krivdo tožene stranke).

Sodišče se je premalo ukvarjalo s tožnikovo "upravičenostjo" zadrževati se na parkirišču tožene stranke. Obiskovalec (kot eden od upravičencev) pojmovno pomeni osebo, ki v rednem delovnem času bodisi vstopi v vojašnico z namenom, da obišče koga od vojakov ali drugih vojaških oseb, bodisi vstopi v objekt z namenom, da bi vzpostavil kak poslovni stik s pooblaščenimi osebami Slovenske vojske. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen noben od teh pogojev, saj se je tožnik zadrževal na parkirišču ob 16. uri, neposredno po božičnih praznikih, torej v obdobju, ko je zelo težko sklepati resna poslovna razmerja. V celjski vojašnici se redni delovni čas v glavnem zaključi ob 15. uri in samo redki posamezniki so v službi vse do 16. ure. Pri ocenjevanju, ali se je tožnik štel za obiskovalca, bi bilo treba upoštevati tudi te okoliščine. Pri tem tudi ni nepomembno, da tožnik ni izkazal, da se je predhodno najavil določeni kontaktni oziroma pooblaščeni osebi ter ji vnaprej poslal osebne podatke, prospekt ali vizitko. Tožnik tudi ni izkazal, da je imel s seboj kataloge in prospekte ter določen vzorec. Vse to kaže, da sploh ni imel namena vstopiti v vojaški objekt. Dosojeno zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoko, saj je tožnik brez omejitev in polno sposoben za opravljanje svojega poklica, skrb za nadaljnje zdravljenje pa je sodišče upoštevalo že pri odmeri odškodnine za strah. Tožniku tudi ni treba opuščati športnih aktivnosti. Previsoko je tudi zadoščenje za strah, saj je bil primarni strah kratkotrajen, sekundarni strah pa je trajal največ šest tednov.

Tožnik je vložil revizijo zoper zavrnilni del sodbe o tožbenem zahtevku za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da so zaključki sodišča nelogični, saj je pritožbeno sodišče navedlo, da je posamezne ledene ploskve opazil B. K., nato pa, da bi tožnik gotovo opazil ledene ploskve, če bi bile posute. Dejstvo pa je, da tožnik ledenih ploskev ni mogel pričakovati in zato ni opustil posebne skrbnosti pri hoji v zimskem času. Čeprav je tistega dne veliko prehodil, ni naletel na ledene ploskve. Če bi bila celotna površina zaledenela, bi hodil po ledenem terenu, zaradi česar bi bil še posebej pazljiv. Pomembno je tudi, da so na parkirišču stoječi avtomobili ovirali preglednost in tožnik zato ledenih površin ni mogel opaziti. B. K. je opazil ledene ploskve predvsem zato, ker mu je tožnik povedal, da je padel na ledu.

Tožnik meni, da je upravičen do višjega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Pri tem podrobno opisuje poškodbe, zdravljenje in posledice ter poudarja, da je dosojeni znesek v nesorazmerju z odškodninami, ki jih za podobne poškodbe priznava sodna praksa.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo revizijo, pri čemer predvsem ponavlja svoje navedbe iz revizije, da tožnik ni dokazal, da je imel namen priti v vojašnico kot obiskovalec.

Revizija tožene stranke je bila vročena tožniku, vendar nanjo ni odgovoril, obe reviziji pa tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

Glede podlage tožbenega zahtevka: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo s trditvami tožene stranke, da je "... parkirišče očistila tako, da je preko celega dne zagotavljala varnost tistih, ki so se gibali po parkirišču", da "zaradi nizkih temperatur v zimskem času in to v poznih popoldanskih urah, ko sproti zmrzuje, ni mogoče zagotoviti, da prometne površine ne bi zmrzovale" (tožena stranka je to zatrjevala šele v pritožbi, ne da bi pri tem navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že prej - prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), ter da "tudi, če bi tožena stranka poleg čiščenja parkirišče še posipala s soljo, s tem spričo zimskih razmer zaradi zmanjšanja pazljivosti zdrs ne bi bil absolutno izključen", pa tudi ne s tožnikovimi revizijskimi trditvami, da "kljub temu, da je tisti dan tožnik veliko prehodil, ni naletel na ledene ploskve", da so bile "tisti dan... ledene ploskve le dvorišču in to na prostoru, kjer je tožnik padel", da "... so bili tam parkirani avtomobili, ki so tudi zakrivali večjo preglednost, tako da tudi ledu ni bilo mogoče opaziti", ter da je B. K. opazil ledene ploskve "... predvsem zato, ker je bil nanje pozoren, saj mu je tožnik povedal, da je padel na ledu". Zgrešen je tudi tožnikov očitek, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča protislovni. Protislovnost namreč vidi v tem, ker je pritožbeno sodišče navedlo, da je posamezne ledene plošče opazil tudi B. K., nato pa, da "... v nadaljevanju zaključuje, da bi tožnik z gotovostjo opazil ledene ploskve, če bi bile posute". Vendar pritožbeno sodišče zadnjega ni zapisalo.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje) so naslednji:

1. tožnik se je poškodoval pri padcu na parkirišču v lasti tožene stranke, "... ki je namenjeno tako uslužbencem kot tudi obiskovalcem vojašnice (pa tudi npr. za dostavo različnega blaga za potrebe vojašnice)" (povzeto po sodbi pritožbenega sodišča);

2. naravni vzrok padca je zdrs na ledeni ploskvi;

3. površina parkirišča ni bila v celoti poledenela - na njej so bile samo posamezne neposute ledene ploskve;

4. B. K., ki je prišel z reševalno službo na kraj dogodka, je opazil, da so na parkirišču posamezne ledene ploskve.

Na podlagi teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je za škodo, ki je posledica tožnikovega padca, odgovorna tožena stranka, ker parkirišča ni očistila. Nesporno je namreč, da bi morala poskrbeti za čiščenje parkirišča, torej tudi za odstranitev ledenih ploskev, ali pa za posutje s peskom ali soljo. Pri tem ni pomembno, ali je bil tožnik takrat namenjen v vojašnico. Odločilno je namreč, da se je poškodoval na parkirišču tožene stranke, ki je dostopno vsakomur, saj se nahaja zunaj ograjenega območja vojašnice. Kot druga parkirišča je zato tudi to javnega pomena, ki je namenjeno tako avtomobilom kot pešcem.

Vprašanje, ali bi tožnika kot "obiskovalca" takrat pustili v vojašnico (oziroma, ali bi imel položaj "obiskovalca"), je tako nepomembno. Vendar ker bi tožnik ob zadostni skrbnosti lahko opazil ledene ploskve (tako kot jih je opazil B. K.), je upravičen le do temu prispevku (ki ga je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo na 20%) sorazmerno zmanjšane odškodnine (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - ZOR).

Glede višine zadoščenja: Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tudi glede trajanja in intenzivnosti bolečin in strahu ter drugih okoliščin primera. Tožnikove revizijske trditve o obsegu same poškodbe (četrti odstavek na drugi strani revizije), o nižjem bolečinskem pragu (šesti in sedmi odstavek na drugi strani revizije), o tem, kako je potekalo reševanje (trditev, da je tožnik odklonil pomoč vojaških bolničarjev ter pojasnjevanje, zakaj je to storil - osmi odstavek na drugi strani revizije), o tem, da se je zdravil tudi z alternativnimi oblikami zdravljenja (drugi odstavek na tretji strani revizije), o slabih izkušnjah s služenjem vojaškega roka (kar naj bi skupaj z nizkim bolečinskim pragom stopnjevalo njegov strah - tretji odstavek na tretji strani revizije) in o večjem obsegu trajnih posledic poškodbe, kot so tiste, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (o bolečinah po daljši hoji po hribu in pri vrtenju lončarskega vretena - četrti odstavek na tretji strani revizije), so zato neupoštevne, revizijsko ponavljanje dejstev, ki sta jih ugotovili sodišče prve in druge stopnje, pa nepotrebno. Iz istega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP) je neupoštevno tudi revizijsko zatrjevanje tožene stranke, da je tožnik "... danes brez vsakih omejitev in polno sposoben za opravljanje svojega poklica" (tretji odstavek na tretji strani revizije), saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, "... da je izvedenec ugotovil splošno zmanjšano življenjsko aktivnost za 4% zaradi zavrte gibljivosti gležnja in dopuščene možnosti degenerativnega poslabšanja stanja pri tožniku z leti" (tretji odstavek pete strani sodbe). Ta dejanska ugotovitev je bila tudi razlog, da je pritožbeno sodišče zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 600.000 SIT.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 4., 5. in 6. strani sodbe sodišča prve stopnje ter na 4. in 5. strani sodbe pritožbenega sodišča) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (npr. 520. primer v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" avtorjev mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj. in Zvoneta Strajnarja, GV založba, Ljubljana 2001) tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).