Jedro

Z izpodbijanima odločbama sodišči prve in druge stopnje nista kršili določbe 1. odstavka 137. člena ZKP, na katero sta oprli svojo odločitev. Obdolženčev zagovornik v obrazložitvi zahteve ni pojasnil, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka oziroma takšna kršitev določb kazenskega postopka, da bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Iz vsebine zahteve obdolženčevega zagovornika izhaja, da pravnomočna sklepa izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati. Vrhovno sodišče lahko v tem postopku ocenjuje le zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, ne more pa se spuščati v primernost same odločitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v L. je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom obd. D.Ž., zoper katerega je v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ RS/1977, vzela vozniško dovoljenje št. X, izdano pri Sekretariatu za notranje zadeve dne Y, za čas, dokler bo trajal kazenski postopek. Sklep je izdala na podlagi 1. odstavka 137. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je iz spisnih podatkov razvidno, da gre za predrznega voznika, ki je vozil z izredno veliko hitrostjo ter prehiteval kolono vozil. Sodišče druge stopnje je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter prav tako ugotovilo, da okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, kažejo, da je nevarno, če obdolženi vozi motorno vozilo B kategorije.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.K. iz K., je dne 27.3.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. Predlagal je, da vrhovno sodišče sklepa razveljavi in izrečeni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja odpravi. Zahtevo je obrazložil s tem, da izpodbijana sklepa pomenita arbitriranje sodišča brez dejstev in to pomeni napad na načelo zakonitosti, saj je obdolženec mlad voznik, ki do sedaj še ni bil obravnavan pred sodnikom za prekrške, ni imel policijskih postopkov in do tedaj še nobene prometne nesreče, v času nesreče pa je bil trezen. Vsa ta dejstva po mnenju zagovornika prav nič ne kažejo, da bi bil obdolženec nevaren in predrzen voznik, zoper katerega je potrebno takoj ukrepati, tudi z odvzemom vozniškega dovoljenja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijanima odločbama sodišči prve in druge stopnje nista kršili določbe 1. odstavka 137. člena ZKP, na katero sta oprli svojo odločitev. Obdolženčev zagovornik v obrazložitvi zahteve ni pojasnil, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka oziroma takšna kršitev določb kazenskega postopka, da bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Iz vsebine zahteve obdolženčevega zagovornika izhaja, da pravnomočna sklepa izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati. Vrhovno sodišče lahko v tem postopku ocenjuje le zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, ne more pa se spuščati v primernost same odločitve.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišči s sklepoma, ki jih je izpodbijal obdolženčev zagovornik, nista kršili zakona, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.