Jedro

Otrok ima pravico izpodbijati očetovstvo tudi pred polnoletnostjo. Vendar lahko procesno nesposoben mladoletnik to stori le po posebnem zastopniku. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je otrokova tipizirana in hipotetična volja res takšna, da sodno uveljavlja izpodbojno upravičenje. O tem mora z vidika varstva otrokove koristi sodišče odprto razpravljati s posebnim zastopnikom ob sodelovanju CSD.

Otrok lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvotoženec ni tožnikov oče. Ta je bil rojen 21. 9. 2005 materi D. P., ki je druga toženka.

Proti sodbi vlaga pritožbo prvi toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Uvodoma zastopa stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 98. člena ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 in naslednji)), in sicer s tem, ko je zaključilo, da lahko triletni tožnik izpodbija očetovstvo preko skrbnika. Pritožba zastopa stališče, da ima v skladu z navedeno določbo takšno pravico otrok od polnoletnosti do 23. leta starosti.

V nadaljevanju pritožba opozarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s koristjo triletnega tožnika. Če bi bila namreč takšna sodba potrjena, bi bil tožnik vse otroštvo (torej do svoje polnoletnosti) brez očeta in vseh pravic, ki iz tega izhajajo. To je v nasprotju s koristjo otroka. Pritožba sodišču prve stopnje očita,da koristi otroka sploh ni ugotavljalo oziroma jim ni dalo ustrezne teže. Pritožba opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 559/2001, ki v razlogih pove, da je izpodbijanje očetovstva le polovična rešitev, saj otrok s tem ne dobi naravnega očeta. Tožnik samoiniciativno tožbe na ugotovitev očetovstva ne bo mogel vložiti še najmanj 14 let. Sicer pa pritožnik govori tudi o življenjskih razmerah, o svoji navezanosti na tožnika in o navezanosti otroka nanj; o tem, kako drugo toženka v drugi pravdi od njega terja preživnino; v tej drugi pravdi pa opozarja tudi na mnenje izvedenke, ki naj bi bilo izrazito v prid prvo tožencu.

Pritožba je bila vročena drugotoženki in tožniku. Drugotoženka je na pritožbo odgovorila in v njej zastopa stališče, da bi ji sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Sklicuje se namreč na izjavo prvotoženca na obravnavi, kjer je priznal oziroma soglašal z dejstvom, da ni biološki oče. Tudi tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba odpira naslednja vprašanja, ki so pravno relevantna ter jih je pritožbeno sodišče tudi pravno preizkusilo:

1. Ali ima otrok pravico izpodbijati očetovstvo že pred polnoletnostjo ali pa je treba določbo 98. člena ZZZDR razlagati tako, da je otrok aktivno legitimiran šele po polnoletnosti in sicer v roku petih let?

2. Ali mora hkrati s tožbenim zahtevkom za izpodbijanje očetovstva obenem tožiti tudi, naj se ugotovi očetovstvo biološkega očeta (zaradi njegove koristi imeti oba starša)?

3. Ali je sodišče prve stopnje ustrezno ugotavljalo otrokovo korist in otrokovo voljo? K točki 1: Vsaka fizična oseba ima pravno sposobnost, kar pomeni, da je lahko nosilec pravic in obveznosti. Ker je tako, mora imeti tudi možnost, da svoje pravice sodno uveljavlja. To v konkretnem primeru pomeni, da otrok mora imeti pravico, da s tožbo izpodbija očetovstvo, prav tako kot ima tudi pravico, da zahteva ugotovitev očetovstva (92. člen ZZZDR). Vprašanje njegove procesne sposobnosti je od tega vprašanja ločeno ter se nanaša na način, v skladu s katerim mladoletni otrok pravico uveljavlja. 98. člen ZZZDR je zato treba razlagati tako, da otrok lahko tožbo za izpodbijanje očetovstva vloži od rojstva do 23. leta starosti. Njegova pravica namreč ne nastane šele s polnoletnostjo, le način uveljavljanja je do tedaj drugačen (1). Tožnik torej pravico ima. Uveljavljati pa jo mora po posebnem (kolizijskem) zastopniku. V skladu s 4. odstavkom 409. člena ZPP mu je bil ta v tej pravdi tudi postavljen. Zastavlja pa se vprašanje, ali je bil postopek postavitve posebne pooblaščenke ustrezen z vidika varstva enakopravnosti strank v postopku in z vidika varstva otrokove koristi (o tem več v točki 3 te sodbe).

K točki 2: Pritožba ima sicer prav, ko opozarja na dejstvo, da je ob takšni sodbi, kakšna je izpodbijana, otrok sedaj brez pravnega očeta. Prav ima tudi glede tega, da je takšno stanje lahko negotovo tudi še v prihodnje. Vendar pa sestavni del otrokove koristi ni zgolj to, da ima otrok poleg pravne (in biološke) matere nujno tudi pravnega očeta. Sestavni del otrokove koristi je tudi njegova pravica do poznavanja svojega izvora. To pomeni ne le do zavedanja o tem, kdo je biološki oče, in o tem, da domnevni oče ni biološki oče, marveč tudi do pravne uskladitve s takšnim dejanskim stanjem. V vsakem konkretnem primeru zato subjekt pravice uravnovesi vse te interese ter nato izoblikuje voljo, ali bo pravico izpodbijati očetovstvo (98. člen ZZZDR) udejanjil ali ne. Ker štiriletni otrok takšne volje ne more izoblikovati, mu je postavljen poseben zastopnik. Položaj zakonitih zastopnikov (to pa sta do pravnomočnosti tako oče kot mati) je namreč v koliziji s položajem otroka kot tožnika. Navsezadnje sta tudi položaja obeh zakonitih zastopnikov v medsebojni koliziji. Eden bi tako tožbo lahko v otrokovem imenu vložil, drugi pa bi jo lahko umaknil. Poseben zastopnik je torej tisti, ki namesto otroka izoblikuje voljo, v to voljo pa zakoniti zastopniki ne morejo posegati.

Pravica izpodbijati očetovstvo je otrokova samostojna pravica. Zaradi njegove pravice do poznavanja svojega izvora (četudi le do tega, da domnevni oče ni biološki oče) (2) ta pravica ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva (92. člen ZZZDR). Otrok torej lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe.

Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da se ta položaj v bistvenih prvinah razlikuje od položaja po 99. členu ZZZDR, kjer očetovstvo izpodbija tretja oseba (tisti, ki misli, da je oče otroka). V tistem primeru namreč golo izpodbijanje očetovstva ne uresničuje nobene posameznikove pravice. To pritožbeno sodišče je zato že odločilo, da mora v tistem primeru tretji, hkrati s tožbo za izpodbijanje očetovstva zahtevati tudi, naj se ugotovi njegovo očetovstvo (3).

K točki 3: Postavlja se torej vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na ustrezen način ugotavljalo otrokovo korist? To vprašanje je identično vprašanju, ali je sodišče storilo vse potrebno, da se na ustrezen način izrazi otrokova volja, ali bo pravico iz 98. člena ZZZDR uveljavljal ali ne. Ker gre za štiriletnega otroka (tožnika), ta svoje prave volje ne more imeti oziroma ta ne more biti racionalno upoštevna. Tak otrok namreč še ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj in tudi ne takšnega postopka (prim. 409. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 do Ur. list RS, št. 46/2008)). To pa pomeni, da je treba ugotavljati otrokovo tipizirano voljo in nadalje tudi otrokovo hipotetično voljo glede na okoliščine konkretnega primera.

Ker štiriletni otrok pomena in posledic postopka in svojih dejanj ne more razumeti, torej odpade možnost, da bi se o otrokovi volji sodišče prepričalo v skladu s 410. členom ZPP. Tovrstno vpletanje otroka v postopek bi tako majhnega otroka le škodljivo obremenjevalo, koristi pa od tega tudi sodni postopek ne bi imel. To pomeni, da bi moralo sodišče o teh vprašanjih odprto razpravljati s posebnim zastopnikom, angažirati pa tudi Center za socialno delo. Tako kot namreč tožbo za ugotovitev očetovstva otrok lahko vloži s pomočjo skrbnika le s privolitvijo centra za socialno delo (glej 92. člen ZZZDR), mora veljati tudi v primeru, ko otrok po posebnem zastopniku očetovstvo izpodbija. Nobenega razloga namreč ni, da bi se primera, ki sta v bistvenih prvinah enaka, različno obravnavala. To navsezadnje terja tudi varstvo otrokove koristi. V skladu s 408. členom ZPP mora namreč sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, ki niso sposobni skrbeti za svoje pravice in interese. Sodišče mora torej z vidika konkretnih otrokovih interesov najti tudi ustrezno ravnotežje med biološkim in pravnim starševstvom. Če je potrebno, mora po uradni dolžnosti angažirati tudi izvedenca. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnih koristi otroka in ni poskrbelo za varstvo njegovega tipiziranega in hipotetičnega interesa. Poleg tega tudi postavitev kolizijske zastopnice ni bila ustrezna in v skladu z načelom enakega varstva pravic. Ta je bila namreč določena po izboru matere (prvotoženke) in brez sodelovanja CSD. Zastopnica je bila v postopku tudi povsem pasivna.

Vse navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s pravilom iz 408. člena ZPP. Šele, ko bo tako ravnalo, se bo izkazalo, ali je otrokova hipotetična volja res takšna, da v tem postopku uveljavlja pravico iz 98. člena ZZZDR ali pa je v skladu z otrokovo hipotetično voljo in z uravnoteženjem vseh njegovih koristi morda ustrezneje, da se tožba umakne. O tem bo moralo sodišče prve stopnje odprto razpravljati z zastopnikom za poseben primer, ki bo določen v skladu z enakim varstvom pravic, z načelom kontradiktornosti ter ob sodelovanju s CSD.

V skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Glede na tezo drugotoženke, ki jo po odvetniku izraža v odgovoru na pritožbo, češ da bi bilo potrebno izdati sodbo na podlagi pripoznave, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da to ni točno. Prvotoženec namreč zahtevka ni pripoznal. Soglašal je le z dejstvi o svojem biološkem očetovstvu. Poleg tega pa sodba na podlagi pripoznave v družinskih sporih ni dovoljena (1. odstavek 412. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz zgoraj obrazloženega.

(1) Za takšno razlago določbe 98. člena ZZZDR se zavzema tudi teorija. Glej: Karel Zupančič, Družinsko pravo, Ur. list, Ljubljana 1999, stran 107; Barbara Novak, Iskanje ravnotežja med biološkim in pravnim starševstvom, Pravnik 11-12/2009, stran 669. (2) Ustavno sodišče v odločbi U-I-328/05 govori tudi o psihološki potrebi posameznika po identiteti.

(3) Glej sklep VSL, IV Cp 3309/2009.