Jedro

Prvotoženka je za gradnjo vedela. Da bi v roku treh let po dokončanju gradnje terjala, da ji pripade lastninska pravica na zgrajenem objektu v deležu, kot je znašal njen delež na zemljišču, pa ni toženka niti zatrjevala. Tako je izgubila pravico izbire iz 1. odstavka 25. člena ZTLR in ji ostaja le še zahtevek za izplačilo prometne cene za zemljišče v obsegu njenega solastninskega deleža na zemljišču.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se izrek prvostopne sodbe pod točko II/1, II/3 in II/4 sedaj glasi: „II/1. Ugotovi se, da je tožeča stranka A. R., Nemčija, lastnica stanovanjske hiše v izmeri 94 m2, stoječe na parc.št. 230/1, 230/2, 19/3 in 19/4, vpisanih pri vl.št. 16 k.o. Ž., skupaj s stavbiščem in pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 980 m2 s parc. št. 19/4, 19/3, 230/1 in 230/2, vse k.o. Ž. do celote.

II/3. Tožena stranka M.A., K., je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izstaviti tožnici A. R., Nemčija, listino, na podlagi katere se bo le-ta za stanovanjsko hišo, stoječo na parc.št. 230/1, 230/2, 19/3 in 19/4 vpisala kot lastnica stavbe s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 980 m2 s parc.št. 19/4, 19/3, 230/1 in 230/2, vse k.o. Ž., do 5/24, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila ta sodba.

II/4. Toženi stranki A.M. in B. J. sta dolžni povrniti tožnici A. R. pravdne stroške v znesku 4.775,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila in pod izvršbo.

Toženka M. A. je dolžna povrniti tožnici 371,44 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica v izreku sodbe podrobno opisane nepremičnine do 19/24, toženka M. A.pa do 5/24. Drugo do četrtotožencem je naložilo, da tožnici izstavijo listino, na podlagi katere se bo le-ta lahko vpisala kot lastnica sporne nepremičnine. V presežku, torej glede solastninskega deleža toženke M. A. do 5/24 in po tožnici v zahtevku prevzete vrednosti izplačila njenih vlaganj pa je zahtevek zavrnilo. Toženkama M. A. in J.B. je naložilo, da povrneta tožnici sorazmerni del pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi se je pritožila tožnica, pritožili pa sta se tudi prvo in drugotoženka ter četrtotoženec.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbah enkrat že odločalo in sicer s sodbo z dne 16.5.2007 pod opr.št. I Cp 6099/2006 in je vse pritožbe zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Proti sodbi pritožbenega sodišča je bila vložena s strani tožnice revizija, proti sodbi pa je vložilo Vrhovno državno tožilstvo RS tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 31. marca 2011, II Ips 1059/2007 in II Ips 1060/2007 revizijo tožnice zavrglo, zahtevi za varstvo zakonitosti pa ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožnice razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče ponovno odločalo le o pritožbi tožnice, v ugodilnem delu pa je zaradi pravnomočne zavrnitve pritožb tožencev postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna.

5. Tožnica je v svoji pritožbi proti sodbi z dne 4.5.2006 izpodbijala zavrnilni del in izrek o stroških postopka, uveljavljala pa vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi materialnopravno nejasno opredelilo temelj zahtevka. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerega določila je sodišče odločilo tako kot je. Razlogi sodbe naj bi bili sami s seboj v nasprotju, sodba pa neobrazložena, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka. Nelogičen in v nasprotju s siceršnjimi razlogi je zaključek prvega sodišča, da M. A. pri dogovoru o gradnji nove hiše na družinskem sestanku ni sodelovala in da je zato njena pisna izjava vsebovala zgolj dovoljenje za adaptacijo. To je nelogično glede na siceršnjo prvostopno ugotovitev, da nihče ne bi gradil hiše, če mu ne bi bilo zagotovljeno lastništvo. Tudi izjavo J. H. sodišče ne interpretira pravilno. Le-ta je namreč izjavil, da je imela A. apetite do hiše šele ob koncu gradnje hiše, ne pa že pred tem. Iz tega je po mnenju pritožbe mogoče zaključiti, da so se vsi solastniki, vključno z A. strinjali s tem, da tožnica gradi in po izgradnji postane izključni lastnik sporne nepremičnine. Pritožba opozarja še na določbo 23. člena tedaj veljavnega ZTLR, ki ureja primere, ko so se stvari, ki pripadajo različnim lastnikom tako spremenile ali pomešale, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode. Upoštevajoč navedeno določbo pa bi bil solastninski delež M.A.bistveno nižji, kot je to ugotovilo prvo sodišče. Ker je bil njen delež neznaten, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi na podlagi 3. odstavka 23. člena ZTLR.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnica v času od 1981 dalje (v času veljavnosti ZTLR) zgradila novo stanovanjsko hišo in jo v celoti financirala. Pri tem je vedela, da deloma gradi na tujem zemljišču. V takšnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 23. člena ZTLR, na katere se sklicuje pritožba. Je pa treba uporabiti določbe ZTLR o gradnji na tujem zemljišču in sicer določbo 25. člena ZTLR, ki določa, da če je graditelj vedel, da gradi na tujem (ali deloma tujem) zemljišču ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. Glede na določbo 5. odstavka 25. člena ZTLR ima lastnik (solastnica) zemljišča pravico izbire iz 1. odstavka tega člena največ 3 leta od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva le izplačilo prometne cene za zemljišče. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je prvotoženka za gradnjo vedela. Prvotoženka je namreč podala pisno izjavo, s katero je soglašala z adaptacijo (priloga A/2). Gradnji se torej, glede na vsebino te izjave, ni upirala. Da bi v roku treh let po dokončanju gradnje terjala, da ji pripade lastninska pravica na zgrajenem objektu v deležu, kot je znašal njen delež na zemljišču, pa ni toženka niti zatrjevala. Tako je izgubila pravico izbire iz 1. odstavka 25. člena ZTLR in ji ostaja le še zahtevek za izplačilo prometne cene za zemljišče v obsegu njenega solastninskega deleža na zemljišču. Pritožbeno sodišče torej sprejema stališče iz odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z obravnavanjem zahteve za varstvo zakonitosti, v posledici tega pa je treba ugoditi primarnemu modificiranemu tožbenemu zahtevku (na list.št. 188 in 189) tudi v delu, ki se nanaša na toženko M. A..

8. V posledici spremembe prvostopne sodbe je ugotoviti, da je tožnica v celoti uspela s svojim zahtevkom, zato sta ji prvi dve toženki dolžni povrniti celotne pravdne stroške. Stroške tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje je odmerilo že prvostopno sodišče, to odmero pa je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, saj ni bila izpodbijana.

9. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo pritožbene stroške, ker je s pritožbo v celoti uspela, odmera teh stroškov pa je razvidna na stroškovniku na pritožbi.