Jedro

Kadar se tožbeni zahtevek glasi na plačilo tolarske protivrednosti tuje valute, med postopkom pa zahtevek ni bil spremenjen, je za sojenje stvarno pristojno tisto sodišče, ki je glede na menjalni tečaj bilo stvarno pristojno ob vložitvi tožbe (tretji odstavek 15. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 22.500 DEM v tolarski protivrednosti po uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi v višini, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge občanov pri Ljubljanski banki d.d. v Ljubljani in sicer od zneska 12.500 DEM od 21.1.1989 dalje, od zneska 10.000 DEM pa od 1.2.1989 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora toženec tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Okrajno sodišče, ki je izdalo sodbo zaradi izostanka, za sojenje ni bilo stvarno pristojno. Po določbi 99. člena zakona o sodiščih so za sojenje v premoženjskih sporih, v katerih vrednost spornega zahtevka ne presega 2,000.000,00 tolarjev, pristojna okrajna sodišča. Vendar pa je ob sojenju na prvi stopnji dne 9.12.1996 tolarska protivrednost zneska 22.000 DEM predstavljala kar 2,049.403,50 SIT, kar pomeni, da je denarni zahtevek, do katerega so za sojenje še pristojna okrajna sodišča, po višini bil presežen. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPP pa mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Pri tem pa ni pomembno, da tožnik svojega zahtevka od vložitve tožbe v letu 1993 ni spreminjal, saj se ta zahtevek glasi na plačilo tolarske protivrednosti vtoževanega deviznega zneska po uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Določbe zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) so se glede razmejitve stvarne pristojnosti med okrožnimi in okrajnimi sodišči (99. člen) začele uporabljati s 1.1.1995. To pomeni, da se je stvarna pristojnost tudi v premoženjskih sporih od tedaj dalje določala glede na vrednost zahtevka. Ker se tožbeni zahtevek v tem sporu glasi na plačilo denarnega zneska (v tolarski protivrednosti tuje valute), je glede stvarne pristojnosti po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP za sojenje na prvi stopnji odločilna vrednost spornega predmeta (višina vtoževanega denarnega zneska), kakor je bila označena v tožbi, vloženi že dne 24.3.1993. Od tedaj dalje namreč tožeča stranka višine svojega zahtevka ni spreminjala. V tem okviru pa ni spora, da gre za zahtevek, ki ob vložitvi tožbe po svoji višini ni dosegel zneska 2,000.000,00 SIT.

Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ob nespremenjeni vrednosti spornega predmeta to pomeni, da je ob sojenju na prvi stopnji dne 9.12.1996 sodišče prve stopnje bilo vezano na vrednost, kakršna je bila v tožbi dne 24.3.1993 - ta pa je narekovala njegovo stvarno pristojnost. Sprejemljiva je razlaga v sodbi sodišča druge stopnje, po kateri so se zaradi zvišanja tečaja DEM med postopkom glede omenjene vrednosti okoliščine spreminjale, vendar pa to po določbi tretjega odstavka 15. člena ZPP ne dovoljuje prenosa pristojnosti na okrožno sodišče. Tožnik namreč svojega zahtevka ni spreminjal (zviševal) niti ni prišlo do spremembe zahtevka v okoliščinah 40. člena ZPP, spreminjale pa so se le objektivne okoliščine - menjalni tečaj DEM. Revizijska teza, da je višino vtoževanega zneska treba presojati s stališča, da je ta v tožbi opredeljen s pozicije menjalnega tečaja DEM na dan plačila, pripelje do absurda: problem stvarne pristojnosti bi bil po tem stališču ves čas postopka, kljub neaktivnosti strank v tej smeri, odprt. To pa je procesno nesprejemljivo. Pomembna je torej vrednost vtoževanega zneska, kakršna je bila ob vložitvi tožbe. Kadar se tožbeni zahtevek glasi na plačilo tolarske protivrednosti tuje valute, med postopkom pa zahtevek ni bil spremenjen, je za sojenje stvarno pristojno tisto sodišče, ki je glede na menjalni tečaj bilo stvarno pristojno ob vložitvi tožbe (tretji odstavek 15. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP).

V reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni. Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa revident ni obrazložil. Preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je v tej smeri pokazal, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).