Jedro

Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa ne zadošča za konkretizacijo vsiljive komunikacije, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj številčna opredelitev dejanj v določenem (relativno daljšem) časovnem obdobju sama po sebi ne kaže na vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov in s tem zalezovanje. Intenziteta obdolženkinega prizadevanja vzpostaviti stik z oškodovancem (šest klicev in dvajset sporočil v dveh mesecih ter trinajst klicev v skoraj treh mesecih na službeni telefon in tri elektronska sporočila v štirih dneh) znatno ne presega običajnega števila stikov med uporabniki mobilnih telefonov in elektronske pošte, in zato, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ni mogoče sklepati o vsiljivi komunikaciji. Iz opisa tudi ni razvidno, da je šlo za nezaželeno komunikacijo oziroma da je obdolženka pri stikih vztrajala, kljub temu da ji je oškodovanec povedal ali kako drugače pokazal, da z njo noče imeti stikov. V čem se kaže vsiljivost obdolženkinih ravnanj, tako iz opisa dejanja ni razvidno.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 4503/2021 z dne 27. 1. 2021 pod točko I izreka na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru št. Kt/21322/2016 z dne 13. 10. 2020, vložen zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II izreka je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji kazenski postopek pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da dejanje, ki se očita obdolženi A. A. pod točko a) tenorja obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje, ker nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja namreč ni razvidno obdolženkino vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev oziroma le-to ni dovolj konkretizirano, to pa tudi onemogoča sklepanje o občutku prestrašenosti in ogroženosti pri oškodovancu, ki bi jo naj povzročila vsiljiva komunikacija.

5. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Sodišče prve stopnje je na strani 3 izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je bistvo kaznivega dejanja zalezovanja v ponavljajočih se ravnanjih storilca, ki so v nasprotju z voljo zalezovane osebe, in ki pri oškodovancu (zalezovani osebi) povzročijo prestrašenost ali ogroženost. Obdolženi A. A. obtožba v abstraktnem delu opisa dejanja očita vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Čeprav ni nujno, da je vsebina sporočil grozeča, pa je pri navedenem izvršitvenem ravnanju pomembno, da gre za vsiljivo komunikacijo, kar pomeni, da storilec z njo ne preneha, ko mu žrtev pove ali kako drugače nedvoumno pokaže, da z njim ne želi komunicirati, kar pa iz opisa očitanega dejanja ne izhaja.

6. Iz konkretnega dela opisa dejanja izhaja, da je obdolženka B. B. med 21. 8. 2016 in 26. 10. 2016 6-krat klicala na njegovo telefonsko številko, med 12. 8. 2016 in 7. 11. 2016 13-krat klicala na njegovo službeno telefonsko številko in mu med 29. 8. 2016 in 29. 10. 2016 20-krat poslala SMS sporočilo ter med 22. 10. 2016 in 26. 10. 2016 na njegova elektronska naslova poslala tri elektronska sporočila ter na takšen način z njim skušala vsiljivo vzpostaviti stik, s tem pa je pri njem povzročila občutek prestrašenosti in ogroženosti. Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa ne zadošča za konkretizacijo vsiljive komunikacije, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj številčna opredelitev dejanj v določenem (relativno daljšem) časovnem obdobju sama po sebi ne kaže na vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov in s tem zalezovanje. Intenziteta obdolženkinega prizadevanja vzpostaviti stik z oškodovancem (šest klicev in dvajset sporočil v dveh mesecih ter trinajst klicev v skoraj treh mesecih na službeni telefon in tri elektronska sporočila v štirih dneh) znatno ne presega običajnega števila stikov med uporabniki mobilnih telefonov in elektronske pošte, in zato, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ni mogoče sklepati o vsiljivi komunikaciji. Iz opisa tudi ni razvidno, da je šlo za nezaželeno komunikacijo oziroma da je obdolženka pri stikih vztrajala, kljub temu da ji je oškodovanec povedal ali kako drugače pokazal, da z njo noče imeti stikov. V čem se kaže vsiljivost obdolženkinih ravnanj, tako iz opisa dejanja ni razvidno. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje (ki se pri tem utemeljeno sklicuje na primerljivo sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (sklep VII Kp 5004/2018 z dne 20. 2. 2020)), da si glede na obravnavani opis brez vsebine komunikacije oziroma vsaj njenega sumarnega povzetka ni mogoče ustvariti niti splošnega vtisa o tem, da je bila komunikacija vsiljiva. Pritožba zmotno navaja, da vsebine komunikacije ni mogoče zapisati v tenor obtožbe, ker je med obdolženko in oškodovancem ni bilo zaradi oškodovančevega odklanjanja stikov in neodgovarjanja na klice obdolženke. Kot izhaja iz opisa dejanja, se obdolženki ne očita zgolj klicanje, temveč tudi pošiljanje SMS in elektronskih sporočil, namen katerih je že po naravi stvari drugega s čim seznaniti oziroma obvestiti, kar pomeni, da je do vsebine komunikacije moralo priti. Da bi obdolženka oškodovancu pošiljala prazna sporočila (torej brez besedila), kar bi bilo povsem neobičajno, ne pa nemogoče, pritožnik ne zatrjuje, pa tudi sicer bi moralo biti iz tenorja obtožnega akta jasno razvidno, da je oškodovanec zavračal tovrstne obdolženkine poskuse vzpostavitve stikov. Zadostne konkretizacije pa ne more nadomestiti obrazložitev obtožnega predloga, še manj pa pritožbene navedbe. Šele na podlagi ustrezne konkretizacije vsiljive komunikacije bi bilo mogoče tudi sklepati oziroma ugotavljati, ali so pri oškodovancu nastale posledice zalezovanja, torej prestrašenost in ogroženost. 7. Po obrazloženem, ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških kazenskega postopka na pritožbeni stopnji temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP