Jedro

Nastanek dolžnosti vračila je izključen le v ozko določenem primeru, če je upravičenec do BPP dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, za kar pa nedvomno ne gre v obravnavanem primeru. To pomeni, da pri vseh drugih oblikah pridobljenega premoženja oziroma dohodkov, ki niso izrecno naštete v 48. členu ZBPP, uporaba izjeme od dolžnosti vračanja ne pride v poštev, da so torej zajete v pojem premoženja oziroma dohodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 1. 2. 2018 je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 34. člena ter 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) odločila, da je tožnik dolžan vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 135,66 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila na račun tožene stranke, da ne bo izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku s predhodno odločbo tožene stranke št. Bpp 600/2016 z dne 15. 12. 2016 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje ter vročitev sodne odločbe ter oprostitev stroškov postopka v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca A. d.o.o., Ljubljana zaradi izplačila razlike v plači, dnevnic in prispevkov, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnaval pod št. I Pdp 1360/2016, na prvi stopnji, za nudenje brezplačne pravne pomoči pa je bil tožniku dodeljen odvetnik B.B. iz Ljubljane, ki so mu bili na podlagi sklepa tožene stranke št. Bpp 600/2016 z dne 5. 5. 2017 tudi že izplačani priznani stroški v višini 271,32 EUR. Iz sklenjene sodne poravnave št. I Pd 1360/2016 z dne 13. 4. 2017 izhaja, da se je tožnikov bivši delodajalec zavezal tožniku kot upravičencu izplačati znesek 660,00 EUR ter iz naslova stroškov 140,00 EUR v 8-ih enakih obrokih, in sicer prvega 21. 4. 2017 ter vsakega naslednjega do 21. dne v mesecu, s tem, da je zadnji zapadel v plačilo 21. 11. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Glede na navedene ugotovitve in ob upoštevanju določila 5. odstavka 48. člena ZBPP je tožena stranka z dopisom z dne 9. 1. 2018 tožnika obvestila o uvedbi ugotovitvenega postopka in ga obenem pozvala, naj ji pisno odgovori, ali je tožnikov bivši delodajalec izpolnil svojo obveznost v skladu z navedeno sodno poravnavo. Tožnik je z dopisom z dne 28. 1. 2018 odgovoril, da so bile navedene obveznosti po sklenjeni sodni poravnavi sicer izpolnjene, vendar je obenem navedel, da ni bil posebej opozorjen na 5. odstavek 48. člena ZBPP. Zato tega pri sklenitvi sodne poravnave ni upošteval. Bi pa v primeru, če bi bil pravočasno na to opozorjen, bilo to ovira za sklenitev takšne sodne poravnave. Poleg tega je zaradi lažje sklenitve sodne poravnave tožnik privolil v obročno odplačevanje dolgovanega zneska. Tožena stranka glede na takšne tožnikove navedbe v svoji obrazložitvi pojasnjuje, da je v 10. točki citirane odločbe št. Bpp 600/2016 z dne 15. 12. 2016 izrecno določeno, da je upravičenec v primeru, da na podlagi sodne oziroma izvensodne poravnave pridobi premoženje, dolžan poravnati Republiki Sloveniji polovico stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. V zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev vračila zneska 135,66 EUR pa še dodaja, da ni nobene zakonske podlage za sprejem takšne odločitve.

3. V tožbi tožnik navaja, da mu je sicer res bila z odločbo tožene stranke št. Bpp 600/2016 z dne 15. 12. 2016 odobrena brezplačna pravna pomoč. Vendar tožnik ni bil posebej opozorjen na 5. odstavek 46. ZBPP, zato je pri sklenitvi sodne poravnave z bivšim delodajalcem dne 13. 4. 2017 zahteval samo izplačilo dolga v nominalnem znesku 800,00 EUR, ki izvira iz leta 2014, brez zakonskih zamudnih obresti. Glede na tožnikov uspeh v navedenem sodnem postopku pa bi sodni stroški morali bremeniti tožnikovega bivšega delodajalca, ki je pri izplačilu dolga iz neupravičenih razlogov zamujal. Ker je tožena stranka v skladu s 5. odstavkom 46. člena ZBPP od tožnika po sklenitvi navedene sodne poravnave z izpodbijano odločbo zahtevala vračilo zneska 135,66 EUR, po mnenju tožnika to pomeni, da njemu nudena brezplačna pravna pomoč torej ni bila brezplačna, četudi je bil prepričan, da bo zanj povsem brezplačna, češ da ga tožena stranka ni opozorila na 5. odstavek 46. člena ZBPP. To bi tožnik tudi upošteval pri sklepanju sodne poravnave, vendar bi njeno sklenitev navedena zakonska določba zanesljivo ovirala, morebiti celo do te mere, da sploh ne bi prišlo do njene sklenitve. Poleg tega še meni, da izplačilo na podlagi navedene poravnave ne pomeni pridobitve premoženja oziroma dohodka, tožnik pa se je moral zaradi nepravočasnega izplačila dolgovanega zneska s strani bivšega delodajalca še dodatno zadolžiti pri svoji sestri C.C. Zato meni, da izplačilo zmanjšanega dohodka v znesku 800,00 EUR, ki mu je bil po obrokih izplačan šele po poteku treh let za tožnika dejansko pomeni zmanjšanje premoženja. Iz navedenih razlogov meni, da je izpodbijana odločba neutemeljena in nedopustna. V tožbi predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v izpodbijano odločbo ter predmetni spis in ustno zaslišanje tožnika ter priče C.C. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po vpogledu predmetnega upravnega spisa Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 600/2016 sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožniku v zadevi Bpp 600/2016 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, za tožnika pa je sporno vprašanje, ali mora vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v navedenem znesku.

7. Temeljno pravilo o vračanju brezplačne pravne pomoči v primeru uspeha v postopku je določeno v prvem odstavku 48. člena ZBPP, po katerem je v takem primeru upravičenec, ki je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. V naslednjih dveh odstavkih zakon izrecno določa dve izjemi od tega splošnega pravila, in sicer, da upravičenec ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek), oziroma, da se v nobenem primeru od upravičenca do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP ) ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. V primeru sodne poravnave je upravičenec po petem odstavku istega člena dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri tem pa znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

8. Zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo 48. člena ZBPP ne določa le jasnih in nedvoumnih pravil za vračanje stroškov, plačanih iz naslova BPP, posebej tudi za primere, ko je bila sklenjena sodna poravnava, temveč tudi določno in izčrpno opredeljuje primere, v katerih obveznost vračila ne nastane. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka ugotovila vse okoliščine, ki so po navedenih zakonskih določbah pomembne za odločitev v obravnavani sporni zadevi: da je bila tožniku odobrena BPP, v kakšni višini mu je bila dodeljena, da je tožnik na podlagi sodne poravnave dejansko prejel določeno premoženje ter kakšna je višina tega premoženja (in da plačilo stroškov ni bilo naloženo nasprotni stranki). Tožena stranka je v zvezi z vsemi temi okoliščinami, ki jih je ugotovila v postopku, s svojimi ugotovitvami pa še pred izdajo izpodbijane odločbe tudi pisno seznanila tožnika ter pridobila njegov odgovor, navedla jasne in prepričljive razloge za sprejeto odločitev, tožnik pa njenim ugotovitvam niti ne ugovarja. Zato sodišče sodi, da je izpodbijana odločba v tem pogledu pravilna in zakonita, saj ima tožena stranka v konkretnem primeru podlago za sprejeto odločitev v določilu 5. odstavka 48. člena ZBPP, ki je bilo že izrecno in posebej izpostavljeno v njeni predhodno izdani odločbi o odobritvi zaprošene BPP tožniku, št. Bpp 600/2016 z dne 15. 12. 2016, v 10. točki obrazložitve. Zato sodišče kot protispisen in s tem tudi neutemeljen zavrača tožbeni očitek o umanjkanju predhodnega opozorila s strani tožene stranke na citirano zakonsko določbo iz 5. odstavka 48. člena ZBPP.

9. Glede na tožbene navedbe sodišče še dodaja, da iz prej povzete zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da so v pojem „pridobljenega premoženja oziroma dohodkov“ iz prvega odstavka 48. člena ZBPP zajeti tudi dohodki iz naslova nepravočasno izplačanih razlik v plači, dnevnic in prispevkov. Drugi odstavek tega člena namreč izključuje nastanek dolžnosti vračila le v ozko določenem primeru, če je upravičenec do BPP dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, za kar pa nedvomno ne gre v obravnavanem primeru, kar smiselno obenem pomeni, da pri vseh drugih oblikah pridobljenega premoženja oziroma dohodkov, ki niso izrecno naštete v tej zakonski določbi, uporaba izjeme od dolžnosti vračanja ne pride v poštev, da so torej zajete v pojem premoženja oziroma dohodkov iz prvega odstavka istega člena. Drugačno tožnikovo stališče torej nima opore v zakonskih določbah.

10. Podobno velja tudi za tožnikovo stališče, da je bila sklenjena sodna poravnava tožniku (ekonomsko) v škodo, še zlasti z vidika nastanka dolžnosti vračila BPP. Stranka v civilnih sodnih postopkih (med katere se po naravi stvari uvršča tudi zadevni tožnikov delovni spor z bivšim delodajalcem opr. št. I Pd 1360/2016) načeloma prosto razpolaga s svojim zahtevkom, zato samo po sebi to razpolaganje, niti njegove finančne posledice, ne morejo biti predmet tega postopka (v upravnem sporu). Nenazadnje sklenitev sodne poravnave namreč ni zgolj v interesu države kot potencialnega plačnika sodnih stroškov, temveč tudi v interesu strank, ki na ta način dosežejo hiter in učinkovit zaključek sodnega postopka, vendar pa se zato odpovedo delu tistega, kar bi sicer v običajno dolgotrajnejšem sodnem postopku morebiti lahko pridobile (ali pa tudi ne). Temu smiselno sledi ureditev iz petega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri mora upravičenec do BPP v primeru, če je v poravnavi prišlo do delitve stroškov, sicer res poravnati del stroškov, kar je po povedanem tudi ena od temeljnih značilnosti poravnave, vendar pa se tudi država odpove delu stroškov, ki bi ga sicer lahko izterjala, očitno prav v interesu skrajšanja trajanja in s tem (med drugim) tudi pocenitve sodnih postopkov.

11. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj med strankama niso sporne za odločitev relevantne dejanske okoliščine glede višine imenovanemu odvetniku izplačanega zneska za opravljene storitve brezplačne pravne pomoči, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta.