Jedro

Ni bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega dejanja zadošča zgolj resna grožnja.

Izrek

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornikov obdolženega Z. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni kvalifikaciji in kazenski sankciji spremeni tako, da se opisano ravnanje obdolženca pravno opredeli kot storitev dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in se obdolžencu na podlagi 50. člena KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se mu po I. odst 303. člena KZ za vsako kaznivo dejanje določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu po določilih o steku kaznivih dejanj po 2. točki II.

odst. 47. člena KZ določi enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preiskusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V preostalih delih se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z. B. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen enega meseca zapora, nato pa mu je po določbah o steku določilo enotno kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki in okrožni državni tožilec. Obdolženčevi zagovorniki so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka po obtožnem predlogu.

Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o pogojni obsodbi in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče za vsako posamezno kaznivo dejanje kazen zapora, ki mora biti višja kot so sedaj določene posamezne kazni zapora v pogojni obsodbi, nato pa mu po pravilih o steku izreče primerno enotno kazen zapora.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovim zagovornikom, predlagal, da se pritožbi obdolženečevih zagovornikov ugodi.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženca: Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno ugotovilo in napravilo utemeljene dokazne zaključke. Prav tako ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovorniki obdolženca v pritožbi navajajo, da je izrek sodbe nesklepčen, ker se v njem prepletajo štirje oškodovanci, opisi pa so splošni, časovno netočni in neopredeljeni ter ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je resnosti grožnje in namena napada. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz konkretnega opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, saj opis obsega resno grožnjo obdolženca (da bo vsakemu policistu, ki bo od srede naprej prišel dlje od kante za smeti, zapičil v glavo sekiro oziroma ga napadel s sekiro), ki jo je izrekel štirim policistom, ki so kot uradne osebe opravljali naloge javne varnosti, saj so nadzirali izvrševanje hišnega pripora, ki je bil odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu zoper obdolženca. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP.

Obdolženčevi zagovorniki v nadaljevanju tudi neutemeljeno navajajo, da nobena od zaslišanih prič obdolženca ni obremenjevala in je zato takšen zaključek sodišča protispisen. Pritožnik ima sicer prav, da so vsi oškodovanci (z izjemo D. F.) izpovedali, da se zaradi izrečenih groženj obdolženca niso počutili osebno ogrožene, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno tolmačilo dikcijo I. odst. 303. člena KZ, da ni bistvena stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posameznem oškodovancu, pač pa je bistvena že objektivno izrečena resna grožnja s strani obdolženca. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 303. členu KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, zato je ratio tega kaznivega dejanja omogočiti policistom nemoteno opravljanje nalog javne varnosti ali čuvanja javnega reda in so zaključki prvostopenjskega sodišča glede ogroženosti pravilni. Navsezadnje pa to izhaja tudi iz jezikovne primerjave s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ (ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine), kjer je kot zakonski znak poleg resne grožnje določena tudi subjektivna osebna ogroženost oškodovanca z besedno zvezo "kdor ogrozi varnost kakšne osebe", medtem ko po I. odst. 303. člena KZ za obstoj kaznivega dejanja zadošča zgolj resna grožnja. Glede na navedeno obdolženčevi zagovorniki z navedbami, da besede niso bile namenjene konkretnim policistom, da nihče ni sprejel obdolženčevih besed kot verbalni napad na njega in zato ni mogoče govoriti o resni grožnji, ne morejo omajati pravilnih razlogov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženi dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je glede na dejstvo, da je bil že tri mesece v hišnem priporu in je tako dobro vedel, da policisti trikrat dnevno izvajajo nadzor izvajanja hišnega pripora, nedvomno zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti.

Obdolženčev motiv, zakaj je izrekel grožnje policistom, na kar opozarjajo pritožniki, pa ne vpliva niti na obstoj naklepa, niti na protipravnost, zato pritožniki tudi v tem delu pritožbe ne morejo uspeti.

Utemeljeno pa obdolženčevi zagovorniki opozarjajo, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ko je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot štiri kazniva dejanja po I. odst. 303. člena KZ, saj je v III.

odst. istega člena določeno, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, če je dejanje storjeno proti dvema ali več osebam. Ker je obdolženec dvakrat, ob različnem času, vendar v istih okoliščinah zagrozil po dvema policistoma, zagovorniki utemeljeno opozarjajo, da bi bilo pravilno, da se obdolženčevo ravnanje opredeli kot dve kaznivi dejanji po III. odst. 303. člena KZ. Vendar pa pritožba okrožnega državnega tožilca tega ne uveljavlja, zato zaradi določbe

385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius) sodišče druge stopnje ne sme obdolženčevega ravnanja opredeliti po III. odst. 303. člena KZ, saj gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja in bi s takšno spremembo pravne kvalifikacije šlo v škodo obdolženca. Zato je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj po I. odst. 303. člena KZ. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja ne pride v poštev, ker gre kljub enakim okoliščinam v katerih sta bili storjeni obe kaznivi dejanji, za dva časovno ločena dogodka. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca: Delno pa je utemeljena tudi pritožba okrožnega državnega tožilca.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja, da bi bilo potrebno obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določiti kazen zapora in nato izreči enotno zaporno kazen, saj je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je glede na obdolženčevo nekaznovanost, psihično stanje v kakršnem je bil ob storitvi kaznivega dejanja ter nenazadnje ob dejstvu, da obdolženi kasneje ob nadaljnih nadzorih groženj policistom ni več izrekal, podana pozitivna prognoza obdolženčevega bodočega vedenja in je zato utemeljen izrek pogojne obsodbe. Se pa pritožbeno sodišče strinja z okrožnim državnim tožilcem, da je sodišče pri odmeri kazni premalo upoštevalo, da je obdolženec policistom zagrozil brez povoda, saj ni bil z ničemer izzvan (kot že rečeno je bil v hišnem priporu že tri mesece in je dobro poznal postopek izvajanja nadzora nad njim), da so bile izrečene grožnje policistom zelo resne, zaradi česar so bili pri nadaljnem nadzorovanju še bolj previdni in da je s svojim ravnanjem pokazal negativen odnos do reda in zakonitosti. Zato je delno ugodilo tožilčevi pritožbi in obdolžencu kljub spremenjeni pravni opredelitvi njegovega ravnanja v okviru pogojne obsodbe določilo daljše zaporne kazni in daljšo preizkusno dobo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sta določeni kazni šest mesecev zapora, enotno določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let primerne in pravične glede na olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ter glede na okoliščine, na katere opozarja državni tožilec v pritožbi.

Sodišče druge stopnje je tako obema pritožbama delno ugodilo v odločbah o pravni opredelitvi dejanja in kazenski sankciji, v preostalih delih pa ju je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.